Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović se je 30. junija srečal z izraelsko veleposlanico Ruth Cohen-Dar. Pred srečanjem smo njega in predsednika odbora za obrambo v odprtem pismu pozvali, naj sprejem ne izzveni kot sporočilo podpore Izraelu in politiki genocida, apartheida in etničnega čiščenja, ampak naj bo obsodba teh ravnanj.
Časopis Delo je 26. junija objavil mnenjski članek naše direktorice Nataše Posel, ki ga poobjavljamo.
»Kar se trenutno dogaja, je izbris ljudi, dreves in kamnov ter vsega palestinskega. To počno naseljenci s podporo izraelske vojske.« To je resničnost, ki jo živi Muntasir al Maliki na Zahodnem bregu. To je etnično čiščenje, o katerem je Amnesty International ta mesec predstavila novo poročilo.
Ob napovedanem srečanju predsednika državnega zbora in predsednika odbora za obrambo z izraelsko veleposlanico Ruth Cohen-Dar smo nanju naslovili javno pismo – dostopno je na spletni strani amnesty.si –, v katerem smo ju pozvali, naj sprejem ne izzveni kot sporočilo podpore Izraelu in politiki genocida, apartheida in etničnega čiščenja, ampak naj bo obsodba teh ravnanj.
Srečanje z veleposlanico vendarle ni kot vsako drugo: Izrael je država, za katero je Amnesty International podrobno dokazala, da izvaja genocid; zaradi tega ji tudi sodi Meddržavno sodišče. Izrael izvaja tudi nezakonito okupacijo palestinskega ozemlja in etnično čiščenje na Zahodnem bregu. Čeprav mednarodna skupnost in tudi prejšnja slovenska vlada nista naredili dovolj za prekinitev teh hudih zločinov proti človeštvu, so odločitve nove slovenske vlade vendarle sramoten in zavržen preobrat k podpori Izraela in njegovih nezakonitih ravnanj. Poleg znakov političnega prijateljevanja in podpore – napovedi preselitve veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem in umika palestinske zastave z vladnega poslopja – je vlada odpravila že sprejete ukrepe, ki jih je bila Slovenija dolžna sprejeti po mednarodnem pravu. Odpravila je vojaški embargo, razveljavila še neizvedeno prepoved uvoza blaga iz naselbin na Zahodnem bregu ter odpravila statuse nezaželenih oseb izraelskemu premieru Netanjahuju ter ministroma Ben-Gviru in Smotriču.
Edino opravičilo za srečanje z izraelsko veleposlanico v sedanjih razmerah je poziv predsednika državnega zbora k ustavitvi genocida in preprečitvi nadaljnjih mednarodnih hudodelstev ter kaznovanju odgovornih.
K temu smo v Amnesty International Slovenije z javnima pismoma tudi pozvali predsednika DZ in predsednika odbora DZ za obrambo.
»Izrael mesec za mesecem palestinsko prebivalstvo v Gazi obravnava kot nižjo vrsto ljudi, nevredno človekovih pravic in dostojanstva, s čimer izkazuje svoj namen, da jih fizično uniči.« To je bil sklep prelomnega poročila Amnesty International decembra 2024, da ravnanja Izraela v Gazi po 7. oktobru 2023 izpolnjujejo znake zločina genocida.
Države so imele in še vedno imajo pravno dolžnost ukrepati. Uvesti morajo vojaški embargo, saj je velika verjetnost, da z orožjem in vojaško opremo prispevajo k izvrševanju mednarodnih hudodelstev. Države so dolžne prepovedati trgovanje in drugo sodelovanje, ki prispeva ali je neposredno povezano z izraelsko nezakonito okupacijo, apartheidom in etničnim čiščenjem palestinskega prebivalstva.
K temu pozivamo poslanke in poslance v slovenski Amnesty z aktualno peticijo (podpišete jo lahko na qr kodi ob strani) od 15. maja letos, ko se svet spominja nakbe, palestinske katastrofe, ko je bilo ob ustanovitvi države Izrael z domov izgnanih okoli 750.000 Palestink in Palestincev. Danes, še vedno v živo, spremljamo novo katastrofo v Palestini: nadaljujejo se tako genocid kot tudi prisilna razseljevanja in preganjanje, rušenje domov in vasi, onemogočanje dostopa do nujne in osnovne zdravstvene oskrbe, pobijanje civilistov in novinark, ponovno so uvedli smrtno kazen – zgolj za Palestinke in Palestince. Izrael v Gazo še vedno ne dovoli humanitarne pomoči in preprečuje dostop humanitarnim organizacijam. Izvaja tudi mučenje palestinskih zapornikov in zapornic ter napade in poboje ljudi, za katere izraelska okupacijska oblast poskrbi, da ostajajo nekaznovani. Gre za teror, ki ga omogoča, izvaja, spodbuja in ščiti država Izrael.
Najhuje je, ko pomagaš mamici, ki je izgubila moža ali družino. Nobena beseda ali dejanje ne pomaga. Poskrbeti mora za vse, biti opora dojenčku, pa čeprav sama potrebuje podporo in nima primernega doma.
To je realnost podhranjenih nosečnic in mladih mater v Gazi. Cena, ki jo plačujejo najranljivejši zaradi izraelskega genocida, je nesorazmerno visoka, je v začetku letošnjega leta opisala Maysoun Abu Bureik, višja babica v bolnišnici Al Avda.
Zgolj peticije Amnesty International Slovenije, ki smo jih nekateri sooblikovali z več deset nevladnimi organizacijami – za ustavitev genocida, za pridružitev k tožbi Južne Afrike proti Izraelu, za ureditev varnih poti, za prepoved sodelovanja z nezakonitimi naselbinami in za prekinitev pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom –, je do 22. junija 2026 podpisalo 12.819 posameznikov in posameznic. Prepad med zahtevo slovenskega prebivalstva, da se izraelska nekaznovanost in zločini ustavijo, ter med tem, kako ravna – oziroma ne ravna – uradna politika, je treba premostiti.
Branjenje človečnosti nas zadeva vse. Nosilci oblasti imajo s svojo močjo tudi toliko večjo odgovornost.
Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenije