Na tisoče beguncev, iskalcev azila in migrantov, med njimi otroci, ki so na nevarni poti preko Balkana, trpi nasilne zlorabe in izsiljevanja v rokah oblasti in kriminalnih združb, sramotno pa jih pušča na cedilu tudi pomanjkljiv azilni in migracijski sistem EU. Zaradi slednjega ostajajo ujeti brez zaščite v Srbiji in Makedoniji, v novem poročilu pravi Amnesty International.
V poročilu z naslovom Europe’s borderlands: Violations against migrants and refugees in Macedonia, Serbia and Hungary organizacija ugotavlja, da vedno več ranljivih ljudi ostaja ujetih v negotovem pravnem položaju po Balkanu. Situacijo še slabšajo prisilne vrnitve (push-backs) ali deportacije na vsaki meji, omejen dostop do azila na poti ter manko varnih in zakonitih poti v EU.
»Begunci, ki bežijo pred vojno in preganjanjem, se odpravijo na pot preko Balkana v upanju na varnost v Evropi, v resnici pa postanejo žrtve zlorab in izkoriščanja ter prepuščeni na milost in nemilost pomanjkljivim azilnim sistemom,« je dejala Gauri van Gulik, namestnica direktorja Amnesty International, odgovorna za Evropo in srednjo Azijo.
»Srbija in Makedonija sta postali zbirališče za presežek beguncev in migrantov, za katere se zdi, da jih nihče v EU ni pripravljen sprejeti.«
Poročilo temelji na štirih raziskovalnih misijah v Srbijo, na Madžarsko, v Grčijo in Makedonijo med julijem 2014 in marcem 2015 ter na pogovorih z več kot 100 begunci in migranti. Njihova pričanja razkrivajo šokantne razmere, s katerimi se soočajo tisti, ki potujejo preko zahodno-balkanske poti: slednja je prehitela sredozemsko in postala najbolj polna neregulirana pot v EU. Od leta 2010 se je število ljudi, ki so jih prijeli le med prečkanjem srbsko-madžarske meje, povečalo za več kot 2500 odstotkov (od 2370 na 60.602).
Ta pot, ki begunce in migrante vodi preko morja od Turčije v Grčijo in potem po kopnem preko Makedonije v Srbijo in na Madžarsko, je manj smrtonosna kot prečkanje morja iz Libije, a je vendar prežeta z nevarnostmi in ovirami. Od januarja 2014 se je utopilo 123 beguncev, iskalcev azila in migrantov, ki so poskušali prečkati Sredozemsko morje, da bi prišli do Grčije, 24 pa jih je bilo ubitih na železniških tirih.
Prišleki na grške otoke, vključno z otroki, se soočajo z obupnimi sprejemnimi razmerami in večina jih odpotuje v Atene, preden poskušajo priti v Makedonijo na poti v druge države EU.
»Gremo od smrti v smrt«
Na makedonski meji z Grčijo in na srbski z Makedonijo begunce in migrante rutinsko nezakonito prisilno vračajo, mejna policija z njimi slabo ravna. Številni so prisiljeni v plačilo podkupnin. Neka priča je povedala Amnesty International, da je srbska mejna policija blizu madžarske meje njihovi skupini grozila, da jih bo vrnila v Srbijo, če ne bo vsak plačal 100 evrov.
Nek afganistanski begunec je Amnesty International povedal, da je bil del skupine, ki jo je makedonska policija potisnila nazaj v Grčijo. »Videl sem moške, ki so jih hudo pretepli. Tepli so mojega 13-letnega sina. Tudi mene so tepli,« je povedal.
Nekatere od ljudi, ki jih je intervjuvala Amnesty International, so prisilno vrnili (push-back) več kot 10-krat, v okviru operacij, ki pogosto potekajo precej znotraj makedonskega ozemlja.
Migranti, begunci in iskalci azila so pripovedovali, da so jih pripadniki srbske policije blizu meje z Madžarsko potiskali, klofutali, brcali in pretepali. Afganistanski begunec je AI povedal, da je »bila pretepena pet mesecev noseča ženska.«
Begunci in migranti so ranljivi tudi za finančno izkoriščanje tihotapcev in napade kriminalnih združb. Dva Nigerijca sta Amnesty International povedala, kako so ju ustavili v Makedoniji: »Devet moških naju je napadlo z noži. Šla sva na policijo po pomoč … a so aretirali naju.«
»Če umreš tukaj, ne bo po tebi spraševal nihče«
Številne begunce in migrante oblasti samovoljno pridržijo. Na stotine, vključno z družinami, nosečnicami in otroki brez spremstva, jih je pridržanih za dolgo obdobja v makedonskem Sprejemnem centru za tujce, znanem kot Gazi Baba, ne da bi imeli kakršnakoli pravna jamstva ali možnost, zaprositi za azil. Številni so mesece dolgo nezakonito pridržani v nečloveških in ponižujočih razmerah, da bi nastopili kot priče v makedonskem kazenskem pregonu tihotapcev.
»Ko smo vstopili, je bilo v Gazi Babi okoli 400 do 450 ljudi.. Ljudje so spali celo na stopnicah, prenatrpanost je bila grozljiva. Na tleh in na hodnikih so bile vzmetnice,« je sirski begunec povedal Amnesty International.
Nekdanji pridržani so Amnesty International povedali, da so jih policisti v Gazi Babi pretepali ali da so bili priče pretepanju. Nekdo je opisal, da je policist v odziv na grožnjo nekaj Sircev, da bodo začeli gladovno stavkati, dejal: »Če boste umrli tukaj, ne bo prišel nihče in spraševal po vas. Vaše truplo bomo odvrgli.«
Pomanjkljivi azilni sistemi
Posamezniki, ki skušajo zaprositi za azil v Srbiji ali Makedoniji, se soočijo s hudimi ovirami. V Makedoniji je leta 2014 le 10 prosilcev za azil dobilo begunski status, le eden pa je dobil azil v Srbiji. Ker jim počasen napredek pri obravnavi azilnih prošenj jemlje pogum, večina iskalcev azila nadaljuje pot na Madžarsko, kjer se soočijo z nadaljnjimi kršitvami svojih pravic.
Tiste, ki jih odkrijejo pri nereguliranem vstopu na Madžarsko, rutinsko pridržijo, pogosto v prenatrpanih in ponižujočih razmerah, ali pa policisti z njimi slabo ravnajo. V letu 2014 je Madžarska podelila azil 240 ljudem – kar je mali delček vseh prošenj.
Medtem ko večino pridržanih prosilcev za azil kasneje prestavijo v odprte sprejemne centre, tisti, ki jih sumijo begosumnosti, ostanejo v centrih za pridržanje. Tiste, ki ne želijo zaprositi za azil na Madžarskem, med njimi so številni, ki upajo, da bi lahko zanj zaprosili v drugih državah EU, običajno deportirajo v Srbijo, v nekaterih primerih pa še naprej v Makedonijo. Tukaj so brez pravnega statusa, zaščite ali podpore in v ranljivem položaju za nadaljnje kršitve človekovih pravic.
Pomanjkljive migrantske politike EU
Vedno večje število migrantov in beguncev, ki gredo preko balkanske poti, je posledica širšega neuspeha migrantske in azilne politike EU, nad katero Srbija in Makedonija nimata kontrole. Polaganje primarne odgovornosti za obravnavo azilnih prošenj na prvo državo EU, v katero prosilci vstopijo, ter omejevanje varnih in zakonitih poti za vstop, je vzpostavilo nevzdržen pritisk na države EU na meji povezave ter na sosednje države. Namesto da bi prioritizirala izboljšave azilnih sistemov držav na balkanski poti, je EU močno investirala v svoja prizadevanja za krepitev sistemov »mejnega upravljanja«.
»Srbija in Makedonija morata narediti veliko več za spoštovanje pravic migrantov in beguncev. A nemogoče je ločiti tamkajšnje kršitve človekovih pravic od širših pritiskov toka migrantov in beguncev v in skozi EU ter pomanjkljivega migracijskega sistema EU,« je dejala Gauri van Gulik.
»Pritisk na Srbijo in Makedonijo se stopnjuje, ko je vedno več ranljivih beguncev, iskalcev azila in migrantov ujetih na balkanski nikogaršnji zemlji. Ti pritiski, kot tudi tisti na Italijo in Grčijo, se lahko razrešijo le z veliko širšim premislekom migracijskih in azilnih politik EU.«
Več
Po podatkih, ki jih je zbrala Amnesty International, je med 1. januarjem in 22. junijem 2015 v Italijo prispelo 61.256 migrantov, iskalcev azila in beguncev, v Grčijo pa 61.474.
Med več kot 21.000 begunci in migranti, ki so šli po zahodno-balkanski poti v 2014, jih je bilo več kot pol iz Sirije, drugi pa so prihajali iz Afganistana, Egipta, Eritreje, Iraka, Nigerije, Somalije, Južnega Sudana in Tunizije.
Od marca 2015 sta madžarski premier in zunanji minister okrepila protimigracijsko retoriko, vključno z grožnjami z zakonodajo, ki bi dopuščala takojšnje pridržanje in vračanje nereguliranih migrantov ter gradnjo mejne ograje, ki bi preprečevala beguncem, iskalcem azila in migrantom vstop na Madžarsko iz Srbije. Madžarski parlament je 30. junija dal vladi zeleno luč, da sestavi seznam »varnih« tranzitnih držav, za katere verjame, da bi v njih lahko begunci prosili za azil, preden prispejo na Madžarsko. Na seznamu bo najverjetneje Srbija, kjer nimajo zagotovljenega dostopa do azila in so v nevarnosti deportacije.
Poročilo Amnesty International vključuje priporočila za zmanjševanje pritiska na države, ki je posledica neuspeha EU, da bi razvila migracijske politike, ki bi odsevale tako potrebo po večji globalni solidarnosti (kot odziv na vedno večjo globalno krizo) kot tudi večjo notranjo solidarnost med državami članicami EU. Trenutno je delitev odgovornosti za sprejemanje iskalcev azila v EU neenako porazdeljena.