Zakaj Amnesty International potrebuje usmeritve (policy) za zaščito človekovih pravic spolnih delavk_cev?
Ker so spolne delavke_ci v številnih državah sveta v veliki nevarnosti zlorab. Naše usmeritve opredelujejo, kaj bi morale narediti vlade, da bi jih bolje zaščitile.
V nevarnosti kakšnih zlorab so spolne delavke_ ci?
Spolne delavke_ci so v nevarnosti vrste zlorab človekovih pravic, vključno s/z:
- posilstvom
- nasiljem,
- trgovanjem z ljudmi,
- izsiljevanjem,
- samovoljno aretacijo in pridržanjem,
- prisilno izselitvijo s svojih domov,
- nadlegovanjem,
- diskriminacijo,
- izključevanjem iz zdravstvenih storitev,
- prisilnim testiranjem za HIV,
- nimajo dostopa do pravnih sredstev.
Zabeležile_i smo številne primere, ko so policija, pa tudi stranke in drugi pripadniki splošne javnost, nekaznovano zlorabljale_i spolne delavke_ce.
Kaj bi glede na vaše usmeritve morale vlade storiti za odpravljanje tega?
Vlade bi morale zaščititi, spoštovati in uresničevati pravice spolnih delavk_cev, vključno s/z:
- ščitenjem spolnih delavk in delavcev pred škodo, izkoriščanjem in prisilo,
- zagotavljanjem njihovega sodelovanja pri pripravi zakonov in usmeritev oz. politik, ki zadevajo njihova življenja in varnost,
- zagotavljanjem dostopa do zdravja, izobraževanja in zaposlitvenih priložnosti.
Pozivamo tudi k dekriminalizaciji spolnega dela na podlagi dokazov, da so spolni delavke_ci manj varni zaradi kriminalizacije, saj jim ta preprečuje policijsko zaščito in omogoča nekaznovanost za storilce zlorab.
Kaj pomeni dekriminalizacija spolnega dela?
Ne pomeni odprave zakonov, ki kriminalizirajo izkoriščanje, trgovanje z ljudmi ali nasilje nad spolnimi delavkami_ci. Ti zakoni morajo ostati ter se lahko okrepijo in bi se morali okrepiti.
Pomeni pa odpravo zakonov in usmeritev oz. politik, ki kriminalizirajo ali kaznujejo spolno delo.
To vključuje zakone in ureditve (regulative), povezane s prodajo in kupovanjem ali z organizacijo spolnega dela, kot so nagovarjanje, oddajanje prostorov, »imeti javno hišo« ter preživljanje s prihodki iz »prostitucije«.
Izraz »spolno delo« uporabljamo le za konsenzualno izmenjavo med odraslimi.
Zakaj Amnesty International podpira dekriminalizacijo?
V skladu s tem modelom je mogoče bolje zaščititi pravice spolnih delavk_cev, naj gre za:
- dostop do zdravstvene oskrbe,
- njihove možnosti, da prijavijo kazniva dejanja oblastem,
- njihove možnosti, da se organizirajo in delajo skupaj, da bi si povečali varnost,
- uteho vedeti, da njihovih družin ne bodo doletele ovadbe, da “se preživljajo s prihodki” spolnega dela.
Tisti, ki prodajajo spolnost, potrebujejo zaščito, a zakaj ščititi “zvodnike”?
Pri naših usmeritvah oz. policy ne gre za zaščito »zvodnikov«. Vsakdo, kdor zlorablja ali izkorišča spolne delavke_ce, bi moral biti preganjan v skladu z zakonom.
Opozarjamo pa na zelo realno težavo s tako imenovani »zvodniškimi zakoni« – da pogosto škodijo samim spolnim delavkam in delavcem, ne pa tistim, ki zlorabljajo, saj so preveč ohlapni in ne dovolj usmerjeni.
Na primer, v številnih državah se spolni delavki, ki delata skupaj, da bi bili bolj varni, dojemata kot bordel, ki pa je nezakonit.
V Amnesty International menimo, da bi morali zakoni biti uporabljeni za spopadanje z izkoriščevalskimi dejanji, zlorabami ter s trgovanjem za spolno delo. Ne verjamemo pa, da je opredelitev kaznivih dejanj v skladu z načelom »ujemimo vse«, zaradi česar so življenja spolnih delavk in delavcev manj varna, najbolj učinkovit način za doseganje tega cilja.
Amnesty International
Ali Amnesty International meni, da je plačevanje za spolno storitev človekova pravica?
Ne. Naše usmeritve (oz. policy) se ne ukvarjajo s pravicami kupcev spolnega odnosa. Povsem so usmerjene na zaščito spolnih delavk_cev, ki se v povezavi s kriminalizacijo soočajo z vrsto kršitev človekovih pravic.
Amnesty tudi ne meni, da je kupovanje spolnih odnosov človekova pravica (menimo pa, da imajo spolni delavke_vci človekove pravice!).
Naj bo jasno: spolni odnos mora biti vsakič in vedno dogovorjen med vanj vpletenimi ljudmi. Nihče ga ne more zahtevati kot svojo pravico.
Kako se legalizacija spolnega dela razlikuje od dekriminalizacije?
Legalizacija se razlikuje od dekriminalizacije in ni model, ki ga Amnesty predlaga.
Namesto odprave zakonov, ki kriminalizirajo spolne delavke_ce, legalizacija pomeni sprejem zakonov in politik, specifičnih za spolno delo, da bi ga formalno regulirali oz. uredili.
Amnesty sama po sebi ne nasprotuje legalizaciji, vendar morajo oblasti zagotoviti, da sistem spoštuje človekove pravice spolnih delavk_cev.
Opažamo, da je v modelu legalizacije še vedno možna kriminalizacija in z njo povezane zlorabe človekovih pravic, saj so lahko tudi v legaliziranih sistemih nekateri spolni delavke in delavci prepuščeni delovanju zunaj zakona.
Posebej slab primer tega, kako se lahko zakonodaja izjalovi, je Tunizija. Tunizijske spolne delavke, ki delajo v bordelih z dovoljenji, ki želijo prenehati opravljati svoje delo, morajo pridobiti dovoljenje policije ter dokazati, da se lahko preživljajo na »pošten« način. Tisti, ki delujejo zunaj teh regulativ, so še naprej kriminalizirani, brez zaščite zakona.
Ali dekriminalizacija spolnega dela ne zgolj spodbuja trgovanja z ljudmi?
Naj bo jasno: dekriminalizacija spolnega dela ne bi pomenila odprave kazenskih sankcij za trgovanje z ljudmi. Trgovanje z ljudmi je grozljiva zloraba človekovih pravic. Države morajo sprejeti zakone, ki ga kriminalizirajo, ter jih učinkovito uporabljati za zaščito žrtev in privedbo storilcev pred sodišča.
Ni zanesljivega dokaza za to, da bi dekriminalizacija spolnega dela spodbujala trgovanje z ljudmi.
Kriminalizacija spolnega dela pa lahko ovira boj proti trgovanju z ljudmi – na primer, žrtve se lahko obotavljajo, da bi se izpostavile, če se bojijo, da bo policija ukrepala proti njim zaradi prodaje spolnih storitev. Kjer je spolno delo kriminalizirano, so spolni delavke_ci tudi izključeni iz zaščite na delovnem mestu, ki bi lahko povečala nadzor ter pomagala identificirati in preprečevati trgovanje z ljudmi.
V številnih organizacijah, ki se borijo proti trgovanju z ljudmi, vključno s Freedom Network USA, Global Alliance Against Traffic in Women in La Strada International, menijo, da bi imela dekriminalizacija spolnega dela pozitivno vlogo v boju proti trgovanju z ljudmi.
Ali ne bo dekriminalizacija spolnega dela škodila pravicam žensk ter vodila do nadaljnje neenakosti spolov v svetu?
Spolna neenakost lahko močno vpliva na to, da ženske začnejo opravljati spolno delo, a kriminalizacija tega ne naslavlja – le njihova življenja naredi manj varna.
Enako velja za transspolne spolne delavke in delavce ter tiste moškega spola – med njimi so številni istospolno ali biseksualno usmerjeni -, ki se soočajo z diskriminacijo in neenakostjo.
Države se morajo boriti proti diskriminaciji in škodljivim spolnim predsodkom, opolnomočiti ženske in druge marginalizirane skupine ter zagotavljati, da nihče ni brez realnih alternativ za preživljanje.
Zakaj Amnesty International ne podpira nordijskega modela?
Za nordijski model je značilno, da so spolni delavke_ci dekriminalizirani, stranke pa ne.
Ne glede na njihov namen lahko zakoni, ki nasprotujejo kupovanju seksa in organizaciji spolnega dela, škodijo spolnim delavkam_cem.
Pogosto pomenijo, da morajo spolni delavci in delavke več tvegati, da stranke zaščitijo pred tem, da bi jih opazila policija.
Na primer, povedali so nam, da se počutijo prisiljene, da obiščejo stranke na njihovih domovih, da se slednje lahko izognejo policiji – kar pomeni, da imajo manj nadzora in morda ogrozijo svojo varnost.
Po nordijskem modelu so spolne delavke_ci še vedno kaznovani, če delajo skupaj ali se organizirajo, da bi si zagotovili varnost.
Soočajo se lahko tudi s težavami pri iskanju stanovanj, saj lahko njihove najemodajalce/najemodajalke preganjajo, če jim oddajo prostore. To lahko vodi v prisilne izselitve spolnih delavk_cev z njihovih domov.
Ali Amnesty s tem ne promovira spolne industrije?
Amnesty International prodaje spolnih storitev niti ne podpira niti ne obsoja.
Zelo močno pa obsojamo zlorabe človekovih pravic nad ljudmi, ki prodajajo spolne storitve, ter diskriminacijo, s katero se soočajo. Menimo, da je dekriminalizacija eden od pomembnih korakov v smeri naslavljanja tega.
Kaj pa tisti, ki se z vami ne strinjajo?
Zavedamo se, da obstajajo glede vprašanja dekriminalizacije spolnega dela temeljna razhajanja v mnenjih, ter spoštujemo poglede tistih, ki ne podpirajo stališča, ki smo ga sprejeli.
Želimo si spoštljivega in odprtega dialoga o tem, kateri so najboljši načini, da se zaščitijo človekove pravice spolnih delavk_cev.
Menimo, da je veliko področij, kjer se strinjamo – na primer, da je treba zagotoviti tistim, ki se s tem delom ukvarjajo ali pa o tem razmišljajo, dostop do alternativnih oblik služenja za preživetje in da lahko to delo prenehajo opravljati, če se tako odločijo.
Kakšne dokaze ima Amnesty v podporo svojega stališča?
Več kot dve leti smo razvijali svoje usmeritve za zaščito človekovih pravic spolnih delavk_cev, ki temeljijo na izčrpnih raziskavah in posvetovanjih s širokim razponom organizacij in ljudi.
Preverili smo obširno delo, ki so ga opravile organizacije, kot so Svetovna zdravstvena organizacija, Program ZN za aids (UN AIDS), Posebni poročevalec ZN o pravici do zdravja ter druge agencije ZN. Preverili smo tudi stališča drugih, kot na primer Global Alliance Against Traffic in Women.
Opravili smo podrobne raziskave iz prve roke v Argentini, Hongkongu, na Norveškem in v Papui Novi Gvineji (povezava) ter se posvetovali z več kot 200 spolnimi delavkami in delavci z vsega sveta.
K usmeritvam so prispevale tudi naše pisarne po vsem svetu z obširnim in odprtim posvetovanjem s skupinami spolnih delavk_cev, skupinami, ki zastopajo ljudi, ki so izstopili iz prostitucije, organizacijami, ki promovirajo kriminalizacijo, feminističnimi in drugimi predstavnicami ženskih pravic, aktivisti za pravice LGBTI skupnosti, agencijami za boj proti trgovanju z ljudmi, aktivisti za pravice v zvezi z HIV/aidsem in številnimi drugimi.
Ta proces pa dopolnjujejo še prejšnje raziskave Amnesty International, ki so izpostavile zlorabe nad spolnimi delavkami in delavci, vključno s spodnjimi, ki pa ne predstavljajo celovitega seznama:
- Poročilo o nasilju nad ženskami v Ugandi, kjer smo izpostavili primere žensk, ki so jim dejali, da s tem, ko prodajajo spolne storitve, same “prosijo za težave”, in da “prostitutka ne more biti posiljena”.
- Sporočilo za javnost, s katerim smo pozvali Grčijo, naj odpravi kriminalizacijo in stigmatizacijo domnevnih spolnih delavk in delavcev, ki so HIV pozitivni.
- Poročilo o uporabi mučenja v Nigeriji ter o tem, kako so zlasti spolne delavke tarča policije za posilstva in finančne podkupnine.
- Nujne akcije glede napadanja in ubijanja spolnih delavcev in delavk v Hondurasu ter proti izselitvam in zlorabam spolnih delavk s strani policije v Braziliji.
- Poročilo o Tuniziji, ki podrobno opisuje ranljivost spolnih delavk in delavcev za spolno izkoriščanje in izsiljevanje, zlasti s strani policije.