Te dni nas je pretresla vest, da se je poslovil Ali Bersiha. Ali je bil eden izmed premnogih, ki jim je izbris ukrojil in razrezal življenja na tako drobne koščke, da jih do konca niso sestavile niti odločitve ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) niti prizadevanja številnih v civilni družbi.
Ob tem, kako se je zapletla zgodba nekega običajnega fanta, kosovskega Roma, ki je v Mariboru kot priseljenec – s stalnim prebivališčem in redno zaposlitvijo – v rosnih letih šele začenjal življenje, bi zagotovo osupnil tudi Tarantino. Kot nihče od izbrisanih tudi Ali z izbrisom ni bil seznanjen in si ni znal razložiti nenadne deportacije v Albanijo. Z njo na Kosovu rojeni Ali ni imel prav nič niti tam še nikoli prej ni bil. Albanskega policista je podkupil z edino stvarjo, ki jo je imel pri sebi – zlatim prstanom, in si tako zagotovil vrnitev v Slovenijo. Že z Brnika pa so ga znova vrnili v Center za tujce in mu napovedali izgon na Slovaško, menda ker tam živi veliko Romov – zgolj še ena v vrsti absurdnosti izbrisa, ki nima razlage. Ali je, da bi to preprečil, zbežal v Nemčijo. Ker leta 1992 nihče ni znal pojasniti, da je bil Ali žrtev nezakonitega izbrisa, so ga v Nemčiji vodili kot vojnega begunca in posebnim začasnim statusom.
Pa je bilo to najbrž še enostavnejše obdobje v Alijevem življenju. Sledila je družina, a ves čas si je prizadeval za vrnitev v Slovenijo. Vendar pravne poti ni bilo, ne zanj, ne za ženo ali otroke. Leta 2007 so Alija z družino po vrnitvi (v Sloveniji je celo prosil za azil) ponovno vrnili v Nemčijo, čeprav je odločitev Ustavnega sodišča RS takrat že jasno prepovedovala izgone izbrisanih. Tega ni preprečila niti nujna akcija Amnesty, s katero so se zanj zavzeli aktivisti z vsega sveta, niti sledenje policiji z avtom njegovega pravnega zastopnika Matevža Krivica. Leta 2013 smo za vrnitev Alija in njegove družine ponovno sprožili pisanje apelov. Ali je bil na koncu eden od šestih zmagovalcev pred ESČP, pa vendar mu tudi ta zmaga ni omogočila, da bi se lahko v Slovenijo vrnil skupaj z družino – slovenske oblasti so dopustile le njegovo vrnitev, ne pa v tujini rojenih otrok in žene. Na Alijevo vprašanje, »naj mu kdo razloži, po kakšni logiki je on zmagovalec« (to je vprašal v intervjuju za revijo Akcijo septembra 2012, celoten intervju na strani 7), nihče ni imel odgovora. Šele februarja 2015, 22 let po izbrisu, se je lahko celotna družina končno zakonito preselila nazaj v Slovenijo, potem ko se je zanj zavzel urad predsednika države.
Izbris, v vsej temni globini in teži zločina, vendarle nikoli ni bil nerešljiv. Le vse oblasti do sedaj so se vsakič posebej odločile, da bo ostal nerešen. Zanikanje, sprenevedanje, izvajanje zgolj sodno predpisanih minimalnih ukrepov reparacije, vse to je izbris podaljšalo na obdobje, ki gre za nekatere že v 30. leto.
Počivaj v miru, Ali. Nam ostaja druge vrste breme izbrisa: da je država brez naše vednosti, brez našega soglasja, a vendarle v našem imenu, razrezala življenja 25.671 ljudi, mož in žensk, otrok, sester, sodelavk, sosedov, sošolcev. In da tega vse do danes ni v celoti popravila.
Hvala vsem, ki ste Aliju pomagali na njegovi težki poti in nazaj v Slovenijo: sodelavkam in sodelavcem v AIS, kolegom in kolegicam na Mirovnem inštitutu in Socialnemu centru Rog, mag. Matevžu Krivicu, ekipi Urada predsednika RS, Acu in vsem ostalim številnim prijateljem in prijateljicam v izbrisu in vsem, ki ste se za Alija zavzeli skozi pisanje apelov ali solidarnostnih sporočil v letih 2006 in 2013. Vsi, ki se želite pokloniti Alijevemu spominu, lahko to storite z donacijo njegovi družini, ki brez državljanstva in brez Alija ostajajo v znatno slabšem gmotnem položaju, med drugim niso več upravičeni do subvencije tržne najemnine (na TRR SI56 03100-1012174536, sklic 00 1992, kot namen pripišite Za družino Berisha).
Nataša Posel, direktorica AIS