Okupatorjeva hči avtorice Katarine Keček, Tega se ne da izbrisati avtorja Andraža Rožmana ter Ćrtice avtorice Tine Perić so tri nove knjige, ki sicer na različne načine, a skozi osebni pogled obravnavajo temo izbrisa.
Okupatorjeva hči
»Kako preživeti, ko ti sistem vzame vse, starše, dom, varnost in pravice? Kako preživeti, ko te ni, pa vseeno si?«
Novinarka, publicistka in televizijska voditeljica Katarina Keček, tudi sama izbrisana, je svojo knjižno izpoved posvetila dediju in vsem izbrisanim, ki niso imeli priložnost povedati svoje zgodbe.
V pretresljivem romanu opisuje leta po osamosvojitvi Slovenije, ko je zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva čez noč ostala brez statusa prebivalke, s tem pa tudi brez doma in denarja.
Katarina Keček je tudi ena od izbrisanih, ki je prijazno privolila deliti svoje izkušnje z Amnesty Slovenije, med drugim v okviru našega kot pričevalka posledic izbrisa v izobraževalnih ustanovah in kot portretiranka naše razstave (kliknite), ki skozi fotografsko oko Boruta Krajnca prikazuje izbrisane skozi njihove portrete in misli.
Tega se ne da izbrisati
Avtor Andraž Rožman je svoj dokumentarni roman, kot so ga označili v Založbi Goga, posvetil Mirjani Učakar, Irfanu Bešireviću, Aleksandru Todorovići in soborkam_cem. Gre za »literarizirane pripovedi izbrisanih prebivalcev in z njimi povezanih posameznikov, ki jih v skupni lok povezuje več pripovednih niti ter temeljna izkušnja izbrisa na globoko človeškem nivoju.«
»V knjigi Tega se ne da izbrisati sem med pogovori z okrog štiridesetimi izbrisanimi in njihovimi podporniki skušal ujeti trenutke, ki lahko pokažejo globino (travmatičnih) izkušenj, kar nas včasih pripelje na povsem nepričakovana polja človeške zavesti ali celo nezavednega. Napisal sem knjigo o posledicah izbrisa, ki ne bi mogla nastati prej, saj so danes posledice drugačne, kot so bile pred desetimi, dvajsetimi ali tridesetimi leti. A skušal sem napisati tudi knjigo, ki izbrisanih ne prikazuje le kot žrtve, ampak kot akterje svojih življenje in skupnosti, in tako je nastalo pripovedovanje zgodovine skozi čustva, skozi paleto čustev, ki jo ljudje nosimo v sebi,« nam je povedal avtor.
Ćrtice
Tina Perić je svojo zgodbo posvetila svoji družini s hudomušnim pripisom »liki so izmišljeni, dejanja nekoliko manj«. Kot so zapisali v Založbi Goga, ki je izdala ta prvenec, so Ćrtice roman o Miji in njeni družini, ki se ji je zgodil izbris. V romanu se tematika izbrisa obravnava skozi perspektivo otroka, deklice, kasneje odraščajočega dekleta in ženske.
Dr. Milica Antić Gaber je v spremni besedi napisala: »Birokratska poteza, ki je zadobila v otroškem življenju glavne junakinje posebno ime – ‘problem s papirji’ –, Mijinega očeta ni samo izbrisala iz registra stalnega prebivalstva in mu onemogočila delati ter odvzela vseh pravic, temveč ga je tako rekoč izbrisala tudi iz njenega življenja. Na srečo ne trajno.«
Skoraj 32 let kasneje država še vedno ni naredila, kar je prav
Izbrisani označuje 25.671 posameznic in posameznikov, ki so bili 26. februarja 1992 nezakonito izbrisani iz Registra stalnih prebivalcev Slovenije.
Posledice so bile izjemno hude, v številnih primerih tragične. Izgubili so številne pravice, med drugim do šolanja, stanovanja in dostop do zdravstva. Številni so izgubili službe in upanje na pokojnino. Tisti izbrisani, ki so ostali v Sloveniji, so se morali pretvarjati, da so begunci ali celo prosilci za azil. Nekatere so izgnali iz države; prišlo je do razdruževanja družin, saj so številni izbrisani imeli družinske člane, ki so bili državljani, a so izbrisane ne glede na to pogosto prisilno odstranili iz države, torej od svoje družine. Poznamo veliko primerov, ko eden od staršev več let ni mogel videti svojega otroka, ker so oblasti starša preprosto deportirale iz Slovenije.
Žal slovenske oblasti 32 let po izbrisu ljudi še naprej puščajo v popolnoma brezpravnem položaju. Nekateri so namreč brez stalnega in večina tudi brez začasnega prebivališča že ves čas od izbrisa, čeprav neprekinjeno v Sloveniji živijo od šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Celovitih podatkov, koliko ljudi v Sloveniji zaradi izbrisa še vedno živi brez urejenega statusa, ni na voljo, a zagotovo jih je še veliko.
Zakon, ki bi omogočil povrnitev stalnega prebivališča tistim, ki to potrebujejo ali želijo, je najhitrejša in najbolj učinkovita pot do končanja kalvarije ljudi, ki so že leta v pravno brezizhodnem položaju prav po krivdi države. Podpišite, prosimo, peticijo, naj vlada končno naredi, kar je prav in sprejme zakonske ukrepe, ki bodo omogočili povrnitev statusa in popravo krivic vsem izbrisanim.