Predsednica mednarodnega odbora Amnesty International, psihologinja, aktivistka za človekove pravice, manekenka in vzornica Anjhula Mya Singh Bais je konec septembra obiskala Slovenijo. Z njo smo se pogovarjali o delu, karieri, življenju in izzivih.
Kako bi se na kratko predstavili?
Moje ime je Anjhula Mya Singh Bais. Sem mednarodno dejavna psihologinja, specializirana za travme, in trenutno predsedujem mednarodnemu odboru Amnesty International. Pred tem sem bila predsednica Amnesty International Malezija.
Zakaj ste se odločili obiskati Slovenijo? Vem, da je bilo to potovanje kratko in da niste videli veliko, ampak kako vam je všeč tukaj?
Pravzaprav sem videla kar precej. Potovanje je bilo čudovito in odlično organizirano. Zato se res zahvaljujem pisarni. Amnesty je globalna organizacija za človekove pravice, tako da regionalne pisarne v 70 različnih državah odlikuje kulturna pestrost in raznolikost. A včasih v našem gibanju iz različnih razlogov prevladujejo določene sekcije ali pa so deležne velike pozornosti. Pogosto je to upravičeno – na primer, če izbruhne vojna. Včasih pa lahko obstajajo sekcije, ki so nekoliko tišje, mirnejše ali mirno delajo v ozadju in njihovo delo ni toliko medijsko odmevno. Za mednarodni odbor pa je zelo pomembno, da je vsaka sekcija opažena, slišana in razumljena. Pozorna sem na svoj podnebni odtis in že nekaj časa poznam predsednico slovenske sekcije Sabino. Ob pojavu covida-19 in vseh povezanih smrti, sem iskreno pomislila – življenje je kratko, zato je treba biti spontan in ga čim bolje izkoristiti. V Londonu sem na sestanku mednarodnega odbora, let iz Londona pa traja le dve uri, poleg tega pa želim spoznati naše pisarne in raziskati nove kulture. To so razlogi, zakaj sem prišla, in res mi ni žal.
Kaj menite o našem delu? Kako se vam je zdelo?
Mislim, da ste sekcija, katere delo presega vsa pričakovanja. Glede na vašo velikost naredite nesorazmerno veliko in dosegate rezultate. Če povzamem, sem resnično navdušena. Ste pravi navdih.
Hvala. Kako je voditi tako veliko in pomembno organizacijo, kot je Amnesty International, in s kakšnimi izzivi se soočate?
To bi opisala kot največjo čast, ki lahko doleti človeka. Hkrati pa na nek način na svojih ramenih čutim tudi vso breme tega sveta. Gre za neke vrste notranji izziv, ki bo vedno prisoten, saj sprejmeš izzive, ki pridejo z dobrim. Dobra stran je, da smo za razliko od na primer organizacije Human Rights Watch, ki nima članstva, mi organizacija, ki temelji na članstvu, tako da imamo 10 milijonov ljudi. In ko pozovemo ljudi, naj se zberejo, smo močni, kajne? Po vsem svetu! Mislim, to ti res da krila. Včasih so izzivi povezani z jezikom ali kulturo. Predvsem ženske na vodilnih položajih so lahko včasih preveč asertivne za eno kulturo, za drugo pa preveč pasivne, zato je treba biti pozoren pri komunikaciji. A zunanji izzivi so tisti, zaradi katerih bo Amensty vedno v stanju pripravljenosti. Pri tem moramo biti izredno okretni in se hitro odzvati. Za primer lahko navedem dogajanje v bližnji Ukrajini ali genocid, ki se izvaja v Demokratični republiki Kongo. Kateremu se, mimogrede, ne posveča dovolj pozornosti, in moramo se vprašati – zakaj? Ker tamkajšnji prebivalci niso belopolti. Ko vidimo, kaj se dogaja v Tigreju in Etiopiji, moramo hitreje sprejemati odločitve. Gre za težje odločitve, ki imajo dolgoročne posledice. Zato je raznolikost pomembna. Sedim v odboru, ki ga sestavlja 11 ljudi z vsega sveta z različnimi izkušnjami. Skupaj trdo delamo in sprejemamo odločitve. A če se vrnem k prejšnjemu vprašanju, lahko Slovenijo obiščete tudi zato, da se učite. Mislim, da več poslušam, kot govorim, saj je treba absorbirati veliko stvari, ki jih predstavim mednarodnemu odboru in nato sprejemamo odločitve.
Katere so po vašem mnenju prednostne naloge mednarodnega odbora?
Na to lahko zlahka odgovorim. Lani, ko se je sestavil novi odbor, je bilo toliko starega in novega dela, podvajanj, zmede. Res ni bilo učinkovito. Trenutno smo prostovoljni odbor in moramo biti strateški – to je naloga odbora. Razumeti morate razliko med delovanjem in upravljanjem. Če upravni odbori in vodstvo tega ne razumejo, pride do številnih težav. To pogosto opazim v posameznih sekcijah. Kot prvo bi rekla, da je naš etos, da smo strogi do sebe, sočutni do drugih, discipliniran glede razumevanja razlik med delovanjem in upravljanjem, nato pa imamo štiri stebre: strategijo, finance, upravljanje, kulturo ter finančno vzdržnost in enakopravnost. Če katero koli delo ne ustreza tem načelom, ga ne opravimo. Menim, da je zelo pomembno, da lahko mirno rečemo ne. Ne je poln stavek. Ne pritožujte se, ne razlagajte. Mislim, da ženske včasih težje rečemo ne. Na svoja ramena nalagamo vedno več in več, brez da bi kar koli odložile. Potem pride do izgorelosti, slabih odločitev, utrujenosti itd. Samo na hitro o našem strateškem stebru – to je v bistvu nadzor nad našim globalnim strateškim okvirom, ki smo ga lani soglasno potrdili. Upravljanje zajema spremljanje stanja sekcij, ali so finančno stabilne, zakonite fiduciarne dolžnosti, ki jih imaš kot član odbora, zajemajo finančno vzdržnost in enakopravnost, kar v bistvu pomeni, da je ena naših največjih nalog, če ste sekcija, financirana z našimi sredstvi, kako bolj pravično razdeliti sredstva. Trenutno je globalni sever ta, ki ima ves denar. In to, kar dobi globalni jug, ostro rečeno, ni veliko. A večina grozodejstev, največjih grozodejstev, se odvija na globalnem jugu. Zdaj imamo delovno skupino, ki se je združila, da bi ugotovila, kako pravičneje razdeliti finančna sredstva. Pred nekaj leti smo bili v finančni krizi. Zdaj nismo več. Zelo zdravo. Kultura je za nas zelo pomembna. Ni ravno običajno, da pride predsednik odbora na obisk v sekcijo. Mislim, nihče ga ne bo ustavil, a običajno je to generalni sekretar. Z generalnim sekretarjem pa zelo dobro sodelujemo. Zavedamo se svojih dolžnosti in želimo poznati vse v gibanju. Ena od stvari, ki sem jih naredila, ko sem prevzela mesto predsednice, je bila nova pobuda, imenovana »Kava s predsednico«, v okviru katere sem se virtualno srečala na kavi s predsednikom_ico vsake sekcije. Tako sem eno uro preživela na kavi s Sabino, z vodjo ganske sekcije itd. S predsedniki sekcij vseh držav, v katerih je naše gibanje prisotno. In edino, kar sem potrebovala, je bila kava. Brez dnevnega reda, brez vprašanj, brez odločitev. Samo kako ste, kdo ste, brez skritih namenov. To je zelo dobro za našo kulturo. Tako sem spoznala otroke ljudi, njihove pse in mačke. Vsi imajo zgodbo o svojem ozadju na zaslonu, gre za enostavno komunikacijo med ljudmi. Ko se lahko povežeš z vsemi okoli sebe, ni ničesar, česar Amnesty ne bi mogla doseči navzven.
Že prej smo omenili, da ste psihologinja, specializirana za travme, aktivistka za človekove pravice in tudi vrhunska manekenka. Kako združujete vse te vloge?
Večina ljudi bi si mislila, o moj bog, te vloge so vendar tako različne. S tem ni nič narobe. Toda če pomislite, ko ste bili stari recimo 15 let in zdaj, ste drugačna oseba. Toda ali niste še vedno ista oseba? Vaši starši in sorodniki vas še vedno prepoznajo in vas kličejo po istem imenu. Lahko torej delate vse, kar želite. Ljudje so večplastni, zanima jih veliko stvari. Predvsem ženske pogosto sprašujejo: ali ste to ali tisto? Lahko si karieristka ali gospodinja. Sledite svojemu srcu. Izbira je vaša. Dokler imate skupen sistem vrednot, ki predstavlja rdečo nit vsega skupaj. Na primer, na področju manekenstva me je veliko mednarodno podjetje želelo najeti za manekensko kampanjo, ne bom navedla podjetja. A bili so tako izkoriščevalski. Ure in ure in ure snemanja, na koncu pa so nas plačali z oblačili. Rekla sem: »Ali tako plačujete tudi elektriko?« Seveda ne. Kje je enakopravnost? Tu v manekenstvu pride do izraza aktivizem. Popolnoma drži, da so ženske že od nekdaj premalo plačane. Potem imamo tudi diskriminacijo na podlagi starosti. Urednikom sem vedno govorila, naj ne pretiravajo s Photoshopom in retuširanjem. To namreč ustvarja popolnoma nezdrave lepotne standarde. Seveda je treba poskrbeti za ličila in pravo osvetljavo, to imamo radi vsi – ko gre za poročne fotografije in podobno. Toda ne spreminjajte polti kože na čuden način in ne returširajte slike tako, da bo moj pas videti tako [tanek], ker vas bom tožila. Glede tega sem zelo stroga.
Ali še vedno delate kot manekenka?
Da. Pokazala vam bom naslovnico, ki smo jo posneli junija.
Se vam zdi, da se svet mode nekoliko spreminja? V pravo smer?
Res je. Da, zagotovo. Victoria’s Secret je med drugim ukinila modno revijo angelov, ki je bila po mojem mnenju zelo izkoriščevalska. V Londonu sem bila na večerji za zbiranje sredstev in spoznala sem prvo manekenko s hidžabom za podjetje Burberry. Zastopanje je torej pomembno. Na naslovnici revije Sports Illustrated je bila prvič muslimanka – v polnem burkiniju (obleka, ki pokriva celo telo, a je nepremočljiva). In ta revija je znana po svojih bikini manekenkah. Ashley Graham je manekenka močnejše postave. To je zdravo. Moramo se imeti radi. Bila sem na naslovnicah, kjer so mi posvetlili kožo, in opozorila sem na to. In Al Jazeera je zapisala nekaj v smislu »ni več le manekenka, zdaj je drugim za vzor«. Ker sem zavrnila oglas za kremo Fair and Lovely, ki predstavlja industrijo beljenja kože v Indiji, vredno več milijard. Ker v Indiji velja, da bolj kot si bel, bolj si zaželen. Kar je precej bizarno. Več 15-letnic mi je pisalo: »Za nekoga s srednjo poltjo po indijskih standardih je navdihujoče, da si kot manekenka rekla ne, saj so mi starši vedno govorili, naj uporabljam kremo Fair and Lovely, sicer me nihče ne bo imel rad.« Očitno je, da je to rasistično. Kot psihologinja moram opozarjati, da je duševno zdravje človekova pravica. Eden od razlogov, zakaj sem se odločila kandidirati za predsednico mednarodnega odbora, je bil, da bi pomagala spremeniti Amnestyjino organizacijsko kulturo. Tako zelo smo zaposleni z reševanjem sveta, da pozabimo misliti nase. Sem prva psihologinja, ki predseduje mednarodnemu odboru. Običajno so to odvetniki, ki so naučeni razmišljati na določen način. Včasih je zelo dobro imeti psihologa, ki drugače gleda na stvari in ima drugačen pristop. In nazadnje bi rekla, da kot psihologinja pri terapiji uporabljam zelo feministične pristope. Tradicionalna psihologija vas uči, da imate depresijo – to je individualna psihopatologija. Odgovornost je vaša. To je osebni občutek. Jaz pa pravim: »Me zafrkavate?« To je treba umestiti v kontekst in okolje. Če nimate pravice do pitne vode, kot na primer Romi v Sloveniji. In ste izbrisani ali nimate dokumentov ali identitete. Ni presenetljivo, da ste zato depresivni, občutite tesnobo in strah. To ni osebni občutek. To je kolektivni občutek. Te odzive in rešitve moramo umestiti na ustrezne ravni. Tako poskušam povezati vse, kar počnem.
Najprej vam tega vprašanja nisem želela zastaviti, ker mislim, da se to vprašanje vedno zastavlja samo ženskam. Nihče tega ne vpraša moških. Nikogar ne zanima in nihče ne sprašuje tega. A ker imate toliko vlog, sem vseeno vprašala. Torej, v življenju ste že veliko dosegli, zato bi vas rada vprašala o vaši prihodnosti. Imate že kakšne načrte ali ste oseba, ki se prepusti toku?
Sama najraje uberem, kar bi budisti verjetno imenovali srednjo pot. Nisem oseba, ki pravi: “Komu je mar, življenje te bo odpeljalo, kamor bo hotelo.” Nisem pa tudi nevrotična, da bi imela petletni ali desetletni načrt, ta življenjepis, prijavila se bom tja in dobila to … Resnično verjamem, lahko temu pravite duhovna energija, v psihologiji temu pravimo višji jaz, svetovne filozofije in religije, nekaj božanskega … kakorkoli že to imenujete, je poskrbelo, da sonce že tisočletja vzhaja in zahaja. Vodi nas nekaj večjega. Leta 2016 sem bila še prostovoljka Amnesty. Prevajala sem nepalščino in delala z nepalskimi delavci migranti v Maleziji. Pet let pozneje sem predsedovala mednarodnemu odboru. In tega ne pripisujem temu, da imam načrt v smislu »moram doseči to in priti do tega položaja«. Če se vsak dan zbudite, in si rečete: »Vesel sem, da sem živ,« in ne: »Oh, to moram vse storiti danes,« temveč: »Vau, kaj vse lahko storim danes,« in vsak dan daste vse od sebe ter izkoristite vsako minuto … Bo vaša prihodnost gotovo svetla. Čudovito se bo razvila. Zato menim, da vam ni treba toliko načrtovati, če le daste vse od sebe. Danes zjutraj sem se zbudila in iz svojega hotela imam čudovit razgled. Mislila sem si: »Poglej to, sem v Sloveniji, novi državi in sem navdušena.« Vi pa mi govorite: »Potrebujete premor?« Res ga ne potrebujem. Ker preprosto čutim to energijo.
Torej ste optimistična osebnost?
Realistično optimistična. Nekateri ljudje so pretirano optimistični, ko na primer rečejo: »Vau, svet je čudovit,« – to je toksična pozitivnost. Pravzaprav povzroča obratni pritisk, v stilu: »Moram biti vedno nasmejan.« Ni vedno tako. Mislim, če spoznam nekoga, ki je doživel veliko hudega, ni pošteno, če mu rečem »moraš razmišljati pozitivno« – kako? No res ni primerno. Rekla bi, da sem človek … Mislim, da ne gre za to, da v neki situaciji ali osebi vidiš pozitivno ali negativno. Stvari vidim takšne, kot so, in se odzovem ustrezno. Nekateri ljudje na primer niso ustvarjeni za to delo. Prav tako je lahko zelo problematično, če preverjate kandidate za delovno mesto in si rečete: »V njih moram videti najboljše.« Ne, ne vidim najslabšega, temveč to, da niso primerni za to delo. Na stvari morate gledati relativno. Vendar se vedno najde tudi svetla plat. Če me boste torej čez eno leto vprašali, kaj mi je to potovanje v Slovenijo prineslo, vam bom lahko bolje odgovorila, a sem sem prišla brez načrta. Vem le, da se želim učiti, da sem odprta in da bo potovanje uspešno. In verjemite mi, rezultati bodo čarobni.
Kakšna pa je bila vaša izkušnja z osebnimi obiski na domu? Včeraj ste nekaj časa preživeli z našo ekipo za pridobivanje sredstev Door to door. Kako se vam je zdelo?
Bilo mi je res v navdih. Na neki ravni se mi zdi, da je lažje sedeti za pisalno mizo in delati s papirji. To, kar počnete vi – hodite od vrat do vrat – je izredno naporno. Članom mednarodnega odbora vedno rečem: »Ko letite v London na sestanek odbora ali na svetovno skupščino, se morate ob vzletu letala spomniti, da je bila ta vozovnica kupljena z denarjem, ki so ga s trdim delom zaslužili naši člani in širša javnost.« In tega nikoli ne jemljite za samoumevno. Prihajam iz Malezije, kjer ima naša sekcija zagotovljena sredstva, tako da ne hodimo »od vrat do vrat« in ne zbiramo sredstev, zato mi je to res odprlo oči in me ganilo … Trije mladeniči, ki so bili z mano, so prihodnost, res so me navdušili. Veliko je bilo smeha, veliko tehnike, prepričevanja, branja ljudi, predvsem pa pristnosti. Nikogar ne morete pripraviti do tega, da bi se prijavil, če ne verjamete v poslanstvo organizacije. Morate biti pristni. Ljudje takoj zaznajo, če niste. Tako da je bila to zame res neverjetna izkušnja.
Kaj je vaše sporočilo članom_icam Amnesty Slovenije?
Eden od mojih mentorjev iz organizacije AIESEC, je dejal, da se razmere in vprašanja, s katerimi se spopadata Amnesty International in Amnesty International Slovenija niso zgodili čez noč, ampak so trajali desetletja in celo generacije. Živimo v času, ko pričakujemo, da se vse zgodi takoj: Instagram, hitro čiščenje, vse mora biti hitro. Toda to nas v resnici vodi proti razočaranju in neuspehu. Ne trdim, da je za odpravo teh napak potrebna še ena generacija. Lahko pride do sprememb in to hitro. Vse pa spodbujam, da o tem ne razmišljajo kot o sprintu, temveč kot o maratonu. Pridejo trenutki, ko si utrujen, ko moraš predati štafeto drugemu, poskrbeti zase in se kasneje vrniti v boj, gre za vseživljenjsko prizadevanje. Zato dihajte in ne pozabite, da se počasi daleč pride, tudi pri rečeh, ki se zdijo nemogoče. Brala sem o zmagah na področju človekovih pravic, ki jih je dosegla Amnesty Slovenija, in gre za res neverjetne dosežke. Lani ali letos ste državo pripravili do tega, da se je uradno opravičila. To je neverjetno! Veliko držav se lahko nekaj nauči iz tega. Kot sem dejala na svetovni skupščini – ko nič ni gotovo, je vse mogoče.
Pogovarjala se je Taja Premk