V središču odzivanja morajo biti človekove pravice
Vlade in drugi akterji, vključeni v odzivanje na epidemijo bolezni COVID-19, morajo zagotoviti, da so mednarodno pravo človekovih pravic in standardi človekovih pravic v središču odzivanja na epidemijo, da bi se na najboljši možen način zaščitilo javno zdravje in podprlo ljudi, ki so v največji nevarnosti negativnih posledic.
Večina vlad na svetu je ratificirala najmanj eno pogodbo človekovih pravic, ki od njih zahteva zagotavljanje pravice do zdravja. Ta pravica vsebuje “preprečevanje, zdravljenje in nadziranje epidemioloških, endemičnih, poklicnih in drugih bolezni”. “Ukrepi za zagotavljanje, zdravljenje in nadziranje epidemioloških in endemičnih bolezni” sodijo med zagotavljanje minimalne, osnovne ravni te pravice.
Slovenski zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju določa, da ima “vsakdo pravico do najvišje možne stopnje zdravja in dolžnost skrbeti za svoje zdravje. Nihče ne sme ogrožati zdravja drugih.”
Kliknite tukaj za naš poziv slovenski vladi glede ukrepanja.
V okoliščinah širjenja epidemije so države dolžne vsakomur zagotoviti na voljo in tudi dejansko dostopno preventivno oskrbo, blago, storitve in informacije. Sem sodi širjenje dostopnih, točnih in na dokazih utemeljenih informacij o tem, kako se lahko ljudje zaščitijo, pa tudi zagotavljanje, da so vse dobrine oz. izdelki, potrebni za zagotavljanje preventive, na voljo vsem ljudem in da si jih lahko privoščijo.
Izdelki za zdravstveno oskrbo, ustanove in storitve, vključno z dostopom do diagnosticiranja, oskrbe ter do cepiv in zdravil, ki se bodo razvila za COVID-19, morajo biti v državah na voljo v zadostnih količinah, biti morajo dostopni, tudi cenovno, vsakomur brez diskriminacije, z upoštevanjem medicinske etike in kulturno primerno, biti morajo znanstveno in medicinsko ustrezni ter dobre kakovosti.
Skrb za ranljive skupine
Vsi ljudje lahko zbolijo za COVID-19, a očitno so nekatere skupine v večji nevarnosti hude bolezni ali smrti. Informacije Svetovne zdravstvene organizacije kažejo na to, da so starejši ljudje ali tisti, ki že imajo zdravstvene težave (npr. astma, diabetes, bolezni srca), v večji nevarnosti, da zaradi virusa resno zbolijo.
Nekatere marginalizirane skupine, vključno z ljudmi, ki živijo v revščini ali imajo negotove oblike zaposlitve, brezdomni ljudje, ljudje z ovirami, ljudje brez dostopa do vode, nedokumentirani migranti in ljudje v pridržanju, se lahko soočajo z dodatnimi izzivi pri dostopanju do preventivne oskrbe in zdravljenja. Države se morajo pri snovanju odzivov na COVID-19 zavedati teh posebnih posledic virusa na specifične skupine in zagotoviti, da se njihove potrebe in izkušnje v celoti upoštevajo pri načrtovanju in strategijah.
Omejevanje pravic
Države lahko v okviru epidemije COVID-19 sprejmejo določene omejitve nekaterih človekovih pravic, da bi zaščitile javno zdravje, a morajo biti taki ukrepi v skladu s širšim okvirom varstva človekovih pravic.
Ker taki ukrepi s seboj prinašajo tveganje za človekove pravice, morajo države poskrbeti, da se to čim bolj ublaži.
Karantene so po mednarodnem pravu dopustne, a ne smejo biti diskriminatorne, predstavljati morajo odziv na nujno javno ali družbeno potrebo, zasledovati morajo legitimen cilj ter biti sorazmerne glede na ta cilj. Njihovo trajanje je treba redno preverjati.
Podobna načela glede nediskriminatornosti, nujnosti in sorazmernost veljalo glede omejitev in prepovedi potovanj.
Nekatere države so se odzvale z omejevanjem širjenja informacij o virusu ter podcenjevanjem tveganj in obsega, kam se je razširil. Omejevanje informacij, pomanjkanje transparentnosti in cenzura nikakor niso primerni odzivi držav, pri čemer ne gre le za svobodo izražanja, ampak tudi za spodkopavanje učinkovitosti odzivanja javnega zdravstva, s tem pa potencialno za kršitev pravice do zdravja.
Ukrepi, sprejeti za izboljšanje javnega zdravja, kot so prepovedi potovanj, karantene, omejevanja javnih zborovanj ipd., imajo lahko negativne posledice za pravico ljudi do dela in na delu, pri čemer so nesorazmerno prizadeti ljudje v negotovih oblikah zaposlitve. Sem sodijo migrantski delavci, ljudje v prekarnih oblikah zaposlitve, ljudje z nižjimi dohodki, nedokumentirani migranti ter ljudje, ki delajo v neformalnem sektorju. Vsem ljudem je treba zagotoviti dostop do socialne varnosti, vključno z bolniško, zdravstveno oskrbo in starševskim dopustom, če zaradi COVID-19 ne morejo delati, ker so bolni, v karanteni ali skrbijo za prizadete ljudi, ki so od njih odvisni, vključno s skrbjo za otroke zaradi zaprtja šol.
Podpora zaposlenim v zdravstvu
Zdravstveno osebje je na čelu boja proti tej epidemiji in nadaljuje z nudenjem storitev kljub tveganjem zase in svoje družine. Med tveganji, s katerimi se soočajo, so, da med opravljanjem svojega dela zbolijo za COVID-19, dolge ure dela, psihološka stiska in utrujenost.
Medicinske sestre, zdravstveni tehniki, zdravnice_zdravniki in drugo osebje, ki se mora odzivati v zdravstvu, nujno potrebujejo ustrezno in kakovostno osebno zaščitno opremo, informacije, usposabljanje in psihosocialno podporo.
Podobni razmisleki so potrebni glede drugih zaposlenih, ki so v večji nevarnosti izpostavljenosti, kot na primer pazniki v zaporih ali drugo kazensko-pravosodno osebje, ki imajo nalogo izvajanja in udejanja ukrepov javnega zdravja.
Države morajo zagotoviti, da so uvedeni vsi mehanizmi, da se zagotovi podpora družinam zdravstvenih delavcev in drugih, ki so zboleli ali umrli zaradi izpostavljenosti COVID-19.
Mednarodno sodelovanje in solidarnost
Človekovih pravic ni mogoče v celoti uresničevati brez mednarodnega sodelovanja in pomoči. Države morajo zagotoviti vse relevantne informacije drugim državam in mednarodnim organizacijam glede obsega širjenja COVID-19 v njihovi jurisdikciji, informacije o posledicah in informacije, ki jih imajo o morebitnem zdravljenju. Hitro širjenje COVID-19 je spodbudilo strahove, da bo morda vplival na vrsto držav, ki nimajo na voljo ustreznih sredstev, da bi se nanj ustrezno odzvale. V takem času sta mednarodno sodelovanje in solidarnost nujni. Vse države, ki se lahko odzovejo, morajo to narediti takoj, ko je mogoče. Odziv mora biti tak, da spoštuje človekove pravice ter mora upoštevati tako dolgoročne kot takojšnje potrebe, z upoštevanjem posebnih potreb specifičnih, marginaliziranih skupin.
Mednarodna podpora in solidarnost bosta potrebni tudi dolgoročno. Epidemija COVID-19 bo izpostavila strukturne izzive zdravstvenih in socialnih sistemov držav ter nesorazmerne posledice za določene skupine tako glede zdravstvenih kot ekonomskih razmer. Strategije za dolgoročno okrevanje morajo upoštevati te vplive in potrebo, da se jih naslovi, začenši z vzpostavitvijo zdravstvenih sistemov, ki lahko učinkovito spoštujejo, ščitijo in izpolnjujejo človekovo pravico vsakogar do najvišjega možnega standarda zdravja.