V slovenski Amnesty smo predsedniku vlade Janezu Janši poslali sklop predlogov, priporočil in pozivov glede ukrepanja oblasti v boju s pandemijo COVID-19. Gre za obsežen dopis, ki ga lahko preberete s klikom tukaj, spodaj pa povzemamo pozive.
V luči sprejetja prvega zakonodajnega svežnja iz protikrizne zakonodaje 2. aprila zvečer smo pozvali k temu, da se poskrbi za vse ljudi, ki potrebujejo zaščito. Če se je pokazalo, da so bili nekateri izpuščeni, jih mora vlada v ukrepe vključiti naknadno in čim prej. Med njimi so, denimo, matere, ki so polovično zaposlene kot samostojne podjetnice, in izredni študentje, ki nimajo drugih virov preživljanja.
Na vlado tudi apeliramo, da v središče ukrepanja postavi človekove pravice in da v snovanje ukrepov vključi relevantne organizacije in ljudi, med njimi nevladne organizacije, stanovske organizacije ter institucije in organizacije za varstvo človekovih pravic.
Izpostavljena področja
- Zagotavljanje pravice do zdravja
- Izredni ukrepi morajo biti nujni in sorazmerni
- Ne diskriminirati, zagotavljati pravico do nastanitve, vode in sanitarij za vse, vključno tistim v neformalnih naseljih
- Nikogar se ne sme pozabiti: nekatere skupine ljudi so še v posebej ranljivem položaju
- Pravica do azila velja tudi v času pandemije
- Zagotavljanje pravic delavcev in dostop do socialne varnosti in zaščite
- Zaščita zdravstvenega osebja in delovne sile v panogah, ki so »ključne« ali »nujne«
- Pravice žensk v središče odzivov
- Zaščita svobode izražanja in zagotavljanje dostopa do informacij, vključno z zaščito novinarjev
- Zagotoviti je treba pravico do zasebnosti
- Solidarnost na regionalni in mednarodni ravni
- Zagotavljanje pravice do zdravja
Za boj proti pandemiji in za zagotavljanje pravice do zdravja vsem ljudem morajo v trenutnih okoliščinah vlade sprejeti vse možne ukrepe, kot jim do najvišje možne mere omogočajo razpoložljivi viri.
Med te ukrepe lahko, na primer, sodi tudi angažiranje zasebnih bolnišnic ali drugih zdravstvenih ustanov, še zlasti, kjer je omejen dostop do zdravstvene oskrbe.
V državi mora biti na voljo dovolj zdravstvenih potrebščin, ustanov in storitev, vključno z dostopom do testiranj in oskrbe kot tudi do zdravil in cepiv, ki bi bila v prihodnje razvita za COVID-19.
Vlada mora biti transparentna glede ukrepov, ki jih sprejema za naslavljanje pandemije, njihovo učinkovitost pa mora preverjati z objektivnimi indikatorji. Redno in jasno mora komunicirati relevantne informacije glede razvoja dogodkov.
To priložnost izkoriščamo tudi za izraz hvaležnosti zdravstvenemu osebju, ki je v ospredju boja proti tej bolezni.
Izredni ukrepi morajo biti nujni in sorazmerni
Mednarodno pravo dovoljuje uporabo izrednih pooblastil, da bi se zagotovilo pravico do zdravja in za zajezitev znatne nevarnosti bolezni. Vladno ukrepanje, ki omejuje človekove pravice, pa mora temeljiti na legitimnih ciljih zagotavljanja javnega zdravja ter na verodostojnih znanstvenih dokazih.
Izredni ukrepi morajo biti javno razglašeni, biti zakoniti, nujni in sorazmerni, njihova uporaba ali učinek pa ne smeta biti samovoljna ali diskriminatorna. Ukrepe je treba zastavljati tako, da se sprejme najmanj vsiljiva in restriktivna možnost, ki je na voljo. Imeti morajo omejen čas trajanja ter biti podvržene rednemu nadzoru, tudi parlamentarnemu in neodvisnemu.
Vsekakor se izredna pooblastila ne smejo “prelivati” v zakone za običajne čase.
 |  |  |
Ne diskriminirati, zagotavljati pravico do nastanitve, vode in sanitarij za vse
Bolezen COVID-19 je zelo jasno pokazala pomen pravic do ustreznega bivališča, vode in sanitarij. Te pravice so nujne, tako zaradi splošnega razvoja človeštva kot konkretno za zaščito pred to boleznijo, za preprečevanje njenega širjenja in za okrevanje po njej.
Za brezdomne ljudi ali tiste, ki živijo v neformalnih (ali nelegalnih) naseljih, so samoizolacija, fizična razdalja in drugi zaščitni ukrepi zelo težko ali sploh ne dosegljivi.
Romsko prebivalstvo na JV države, ki živi brez dostopa do vode in tudi brez elektrike, je že v normalnih okoliščinah v izrazito slabem položaju, ko se brez možnosti za vzdrževanje osebne higiene ter za 21. stoletje in razvito evropsko državo primerno gospodinjstvo zelo težko vključujejo v normalno življenje družbe. V kako zelo težkem položaju so šele sedaj, ko je zagotavljanje osebne higiene dobesedno postalo vprašanje življenja in smrti!
Naša poizvedovanja na terenu so pokazala, da vode, niti kot nujnih ukrepov s cisternami, v teh romskih naseljih še vedno ni. Ta situacija krši pravice, vključno s pravico do zdravja, te ranljive skupine ljudi kot tudi predstavlja nevarnost za javno zdravje. Vprašanje je tudi, kako se v teh primerih zagotavlja enakost v dostopu do izobraževanja za romske otroke, ki nimajo niti elektrike, kaj šele računalnikov ali internetne povezave.
Glede na očitno neangažiranost in nepripravljenost relevantnih lokalnih oblasti, da v teh težkih časih, ko so ogrožena življenja ljudi, proaktivno in brez razlikovanja poskrbijo za vse svoje prebivalce, vlado pozivamo, da za ureditev razmer ukrepa neposredno sama.
Nikogar se ne sme pozabiti
Poleg Romov brez dostopa do vode so še druge marginalizirane skupine, ki so v večji nevarnosti okužbe, ker se med pandemijo ne morejo učinkovito zaščititi.
- Opozarjamo na položaj brezdomnih oseb, ki so v razmerah, ko je glavno vodilo »ostani doma« in skrbeti za higieno, v izrazito težki situaciji. K sreči si zanje prizadevajo nekatere nevladne organizacije s tega področja, a je tudi njihovo delovanje zelo oteženo. Primanjkuje jim namreč sredstev in/ali nimajo možnosti za učinkovito uveljavljanje ukrepov, denimo izolacije.
V zvezi s tem smo v Amnesty International Slovenije že pisali mestnim občinam in tudi Skupnosti občin Slovenije; od nekaterih smo prejeli zagotovila o ukrepanju.
Vlado pozivamo, da ima pri sprejemanju ukrepov v mislih ranljivo skupino brezdomnih ljudi in, kot je potrebno, podpre tako nevladne organizacije kot občine pri skrbi zanje.
Vlade bi v teh razmerah morale zagotoviti brezdomnim osebam takojšen dostop do ustrezne namestitve, vključno s tako, ki po potrebi omogoča samoizolacijo. Pri tem morajo uporabiti vse možnosti, ki jih lahko, vključno s sodelovanjem zasebnega sektorja. Možnosti so na primer v praznih stavbah ali hotelih. Nujno pa je tudi treba skrbeti za to, da ne bo nihče zaradi trenutnih razmer postal brezdomen.
- Glede starejših pozivamo, da se še naprej iščejo čim bolj učinkovite rešitve za zagotavljanje priporočil, kot so na primer fizična distanca in skrb za higieno ter osebno zaščito.
Glede na to, da so trenutno domovi za starejše žarišča bolezni v Sloveniji in da se številni že v normalnih razmerah soočajo s pomanjkanjem prostora in kadra, je glede tega nujno iskanje rešitev, ki bodo zagotavljale najvišjo možno stopnjo pravice do zdravja zanje in za tiste, ki zanje skrbijo.
- Pozdravljamo ukrepe v smeri zagotavljanja pravice do zdravja v zaporih, zlasti je pri tem pomembno, da se pri predčasnih izpustitvah upoštevajo posebna stanja, kot so recimo starejši zaporniki in tisti s slabšim zdravjem.
Ko gre za moške, ki so zaprti zaradi nasilja nad svojimi partnerkami in/ali družinami, je treba nujno poskrbeti, da se ob morebitni izpustitvi ne napotijo v skupna bivališča z ljudmi, ki so njihove žrtve. Za te primere je treba najti alternativne rešitve.
- V izrazito slabem položaju so trenutno tudi ljudje, ki so v Sloveniji brez statusa. Naj spomnimo, da so ne glede na to upravičeni do osnovnih človekovih pravic, med drugim dostopa do zdravja. Prav mogoče je, da se v naši državi še znajde kak izbrisani ali celo apatrid, ki ne sme ponovno izostati od zaščite.
Pravica do azila
Opozarjamo, da se mora tudi v okoliščinah pandemije spoštovati pravica do azila in obveznost držav, da nikogar ne vrnejo v situacije, kjer bi bil v nevarnosti resnih kršitev človekovih pravic (načelo non-refoulement). Od tega načela ne-vračanja po mednarodnem pravu ni mogoče odstopiti, tudi ne v trenutni pandemiji.
Virus ne razlikuje, v nevarnosti smo vsi. Prav je, da Slovenija naredi največ, kar lahko, za lajšanje situacije. Še posebej je to pomembno v luči tega, da je tudi Slovenija v preteklih letih z vračanjem ljudi soprispevala k humanitarni katastrofi v begunskih kampih v Bosni in Hercegovini.
Prav tako pozivamo k razmisleku o tem, kako bi na mednarodni ravni lahko pomagali tisočim, ki so ujeti na grških otokih, med njimi številni otroci brez spremstva. Pridružujemo se pozivu in stališču ugledne dolgoletne humanitarke Anice Mikuš Kos (kliknite tukaj za njen ganljiv zapis v časopisu Delo) v prepričanju, da so tudi v Sloveniji dobri ljudje, ki bi bili pripravljeni in bi zmogli skrbeti zanje. Vlado prosimo za angažiranje glede tega.
Boj s pandemijo mora biti čas, ko vsi skupaj izpostavimo našo človečnost in na nikogar ne pozabimo. Po koncu te preizkušnje vlad in družbe ne sme biti sram, ker so bili nekateri odrinjeni in prezrti.
Zagotoviti pravice delavcev in dostop do socialne varnosti in zaščite
V okoliščinah boja proti pandemiji je izjemnega pomena, da se zagotavljajo pravice do ustreznega življenjskega standarda, dostopa do ustrezne hrane in bivališča, do pravičnih delovnih pogojev in do socialne varnosti.
V posebej ranljivem položaju so ljudje v prekernih oblikah zaposlitve, ki jih ukrepi za zajezitev bolezni lahko nesorazmerno prizadenejo. Znatno zmanjšanje ali izguba prihodka ima lahko uničujoče posledice, saj jim lahko oteži ali onemogoči zadovoljevanje osnovnih zdravstvenih in higienskih potreb; lahko jim zmanjkuje denarja za nujne potrebščine, kot so najemnina, hrana in druge življenjske potrebščine. V zelo slabem položaju se lahko znajdejo tudi migrantski delavci, zlasti tisti brez dovoljenj.
Vlado opozarjamo, da so nekatere skupine izpadle iz prvega svežnja zakonskih ukrepov in pozivamo, da jih čim prej vključi v zaščitne ukrepe, da se zagotovijo njihove osnovne pravice in prepreči diskriminacija.
Zaščititi zdravstveno osebje in delovno silo v panogah, ki so »ključne« ali »nujne«
Zdravstveno osebje je v prvi liniji obrambe in pri tem so izpostavljeni tveganjem tako oni kot njihove družine. Tako njim kot drugim v panogah, ključnih za delovanje družbe, grozijo možnost okužbe, dolge ure dela, psihološki stres in utrujenost.
Medicinskim sestram in zdravstvenim tehnikom, zdravnikom_zdravnicam in drugemu osebju, ki so vključeni v odzivanje na pandemijo, je treba priskrbeti ustrezno in kakovostno osebno zaščitno opremo, informacije, usposabljanje o nadzoru okužbe in psihološko podporo.
To velja za ves sektor, ne le za tisti del, ki najbolj neposredno dela z okuženimi. Za zaščito je treba poskrbeti tudi pri drugih delavcih, ki so v posebni nevarnosti okužbe, med drugim policija in pazniki, pa tudi ljudje v nejavnem sektorju, ki morajo delati, da zagotovijo nujne storitve. Treba je vzpostaviti mehanizme za podporo in svetovanje družinam zdravstvenih delavcev, ki zbolijo ali v najbolj tragičnem primeru morda celo umrejo zavoljo izpostavljenosti COVID-19.
Pravice žensk v središče odzivov
Za številne ženske in dekleta pomeni vodilo »ostani doma« to, da so zaprte v nevarnem okolju s partnerjem ali sorodnikom, ki jih zlorablja. O tem poročajo tudi slovenske nevladne organizacije; v slovenski Amnesty izražamo podporo njihovim zahtevam, ki so bile že izražene v odnosu do relevantnih ministrstev.
Države morajo tudi v času krize zaradi COVID-19 zagotoviti sredstva in sprejeti ukrepe, da bi ženskam in dekletom zagotovile dostop do zaščite in storitev podpore, vključno z ukrepi nepribliževanja, telefonsko podporo in varnimi namestitvami. Država mora poskrbeti tudi za to, da se po potrebi zagotovi možnosti za samoizolacijo in testiranje. Treba je podpreti organizacije, ki zagotavljajo psihološko, medicinsko in pravno podporo, da lahko še naprej pomagajo ženskam in drugim v nevarnosti nasilja.
Prav tako opozarjamo, da je tudi v okoliščinah COVID-19 treba zagotavljati dostop do storitev reproduktivnega zdravja, vključno z dostopom do varne prekinitve nosečnosti.
Zaščititi je treba svobodo izražanja in zagotoviti dostop do informacij
Države morajo vsem prizadetim posameznikom in skupnostim zagotoviti dostop do aktualnih, jasnih, dostopnih, pravočasnih in vsebinsko smiselnih informacij o virusu ter o možnih ukrepih za blažitev tveganj. Pravočasno in vnaprej morajo opozoriti na možne prihodnje posledice in ukrepe, vključno glede dostopa do storitev in možnih motenj.
Informacije morajo biti na voljo v jeziku in načinih, da dosežejo vse, vključno s slabo pismenimi ali nepismenimi, z ovirami vida ali sluha, z drugimi ovirami … Razširiti jih je treba na različne načine, vključno preko medijev in spleta ter v oblikah, ki so dostopne in lahko razumljive ter ljudem omogočajo participacijo in sprejemanje informiranih odločitev.
Ob tem želimo znova opozoriti na nezavidljiv položaj Romov na JV države, ki živijo brez dostopa do elektrike, so velikokrat nepismeni, morda ne razumejo dobro slovensko in so pogosto odrinjeni od večinske družbe. V naših stikih z njimi je jasno, da je stik oblasti z njimi pogosto neobstoječ in da se morajo zanašati na takšne ali drugačne govorice.
Z zagotavljanjem te pravice je neizogibno povezana izjemno pomembna vloga medijev in novinark ter novinarjev. Treba jim je omogočiti opravljanje dela in prepoznati njihovo pomembno vlogo. Z veliko zaskrbljenostjo spremljamo poročila zadnjih dni o napadih, ki jih doživljajo novinarji v Sloveniji, tako verbalnih kot tudi celo fizičnih, kot je bilo v primeru ekip RTV Slovenija.
Predsednika vlade pozivamo, da zagotovi takojšnjo in nepristransko preiskavo napadov na novinarje in se ob vsaki primerni priložnosti javno izreče proti takemu ravnanju oz. napadom.
Zagotoviti je treba pravico do zasebnosti
V Amnesty International pozivamo vlade, naj se na pandemijo COVID-19 ne odzovejo s povečanim digitalnim nadzorom, razen če gre za izjemne okoliščine (recimo v Sloveniji v primeru razglasitve izrednih razmer po Ustavi s hkratnim obvestilom Sveta Evrope), v katerih lahko dokažejo legitimnost, nujnost, sorazmernost in nediskriminatornost teh ukrepov.
COVID-19 v nobenem primeru ne sme služiti kot izgovor za množično nadzorovanje brez razlikovanja v kakršnikoli obliki. Ukrepi nadzorovanja, ki se predlagajo, morajo biti časovno zamejeni in morajo trajati le toliko časa, kot je objektivno nujno za naslavljanje trenutne pandemije.
Kliknite tukaj za 8 pogojev, ki jih je treba zagotoviti glede uporabe nadzorne tehnologije za boj s pandemijo. Pod njih se je podpisalo več kot 100 organizacij civilne družbe, vključno z Amnesty International, Access Now, Human Rights Watch in Privacy International.
Solidarnost na regionalni in mednarodni ravni
Človekovih pravic ni mogoče v celoti uresničevati brez mednarodnega in regionalnega sodelovanja in pomoči. Evropske države in tudi EU bi morale podpreti manj bogate države, da se ne pozabi na ljudi, ki živijo v skrajni revščini, notranje razseljene ljudi in ranljive begunce, ki bivajo v obupnih razmerah in čakajo na razselitev.
Generalni sekretar ZN Antonio Guterres je ocenil, da je svet pred največjo preizkušnjo po drugi svetovni vojni. Spomnimo se, da je bila Evropa po tej grozoviti izkušnji uničena, milijoni so bili brez doma in v revščini. A na tem pogorišču je zrasel sistem mednarodnega in evropskega varstva človekovih pravic, vključno z begunskim pravom in solidarnostjo ter razvojno pomočjo. Zdaj je čas, da na tem gradimo naprej.