Branjenje človekovih pravic na udaru v regiji, prizadeti zaradi pandemije
Namesto da bi se ukvarjale z globoko zakoreninjenimi družbeno-ekonomske neenakostmi v družbi in s tem zagotovile pravično okrevanje zaradi pandemije covida-19, so države po Evropi v letu 2021 vztrajno napadale človekove pravice. V prizadevanjih, da se utiša drugačno mnenje, so bili tarča ljudje, ki so mirno protestirali, novinarke_ji, zagovorniki_ce človekovih pravic, sodstvo, organizacije civilne družbe.
Poročilo Amnesty International o stanju človekovih pravic v svetu v 2021 (Amnesty International Report 2021/22: The State of the World’s Human Rights) podrobno opisuje, kako se je Evropa dve leti po pandemiji soočala s stalnim porastom avtoritarnosti, včasih pod krinko zaščite prebivalstva pred covidom-19.
»Katastrofalne posledice na človekove pravice zaradi ruske invazije na Ukrajino ne smejo prikriti širših trendov zadnjega leta, ki so zaskrbljujoče preoblikovali Evropo. Neuspeh evropskih držav pri reševanju globoko zakoreninjenih družbenih neenakosti, ki jih je pandemija še poslabšala, je pospremil napad na človekove pravice, pogosto pod krinko drakonskih ukrepov proti covidu-19,« je dejala Marie Struthers, direktorica Amnesty za Evropo in srednjo Azijo. »Namesto naslavljanja krivic in globoko zakoreninjene neenakosti so številne vlade skušale utišati in zatreti tiste, ki mirno protestirajo in izražajo kritična stališča.«
Kliknite tukaj za splošno sporočilo za javnost glede letnega poročila 2021.
Ko smo najbolj potrebovali neodvisne glasove, je vzcvetel trend zadušitve nestrinjanja
V številnih delih Evrope so oblasti zatirale neodvisne in kritične glasove. Zagovorniki človekovih pravic, nevladne organizacije, mediji in opozicijski voditelji – vsi so bili tarče nezakonitih aretacij in pridržanj.
Vlade na Poljskem, v Gruziji, Kirgizistanu in Turčiji so še naprej rušile neodvisnost sodstva in s tem slabile pomemben element nadzora nad izvršilno oblastjo.
V Rusiji, Belorusiji in številnih drugih državah so oblasti uvedle različne omejitve svobode izražanja in svobodo medijev. Novinarji v Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem so se soočali s stotinami tožb za obrekovanje, pogosto s strani politikov. Bolgarija, Češka in Slovenija so posegle v neodvisnost in pluralizem javnih medijskih servisov (radiodifuzije). Turčija ostaja med državami z največ zaprtimi novinarji na svetu.
Številne druge države niso izpolnile svoje obveznosti, da zagotovijo varno in spodbudno okolje za zagovornike_ce človekovih pravic. Zagovorniki pravic beguncev so se še naprej soočali s kriminalizacijo na Cipru, v Franciji, Grčiji, Italiji in na Malti. Zagovorniki_ce pravic žensk in/ali LGBTI so bili v Azerbajdžanu, Gruziji, na Madžarskem, Poljskem in v Turčiji med drugim tarče nadlegovanja, neupravičenega pregona in kampanj klevetanja.
V Turčiji in Azerbajdžanu so zagovornike_ce človekovih pravic neutemeljeno preiskovali, preganjali in obsojali. Na Madžarskem, v Grčiji, Turčiji, Rusiji in v Belorusiji je vzbujalo skrb samovoljno omejevanje dela organizacij civilne družbe. Več držav – vključno z Azerbajdžanom, Madžarsko, Kazahstanom in Poljsko – je uporabljalo vohunsko programsko opremo družbe NSO nad zagovorniki človekovih pravic in opozicijskimi voditelji.
Rusija, Belorusija in Kazahstan so silovito preganjale mirne protestnike. Številne države, med drugim Grčija, Ciper in Turčija, so uvedle ali ohranjale omejitve mirnega zbiranja, vključno s splošnimi prepovedmi v času pandemije, samovoljnimi pridržanji in pregoni – zgolj zaradi uveljavljanja človekovih pravic. Velike proteste proti omejitvam glede ukrepov covida-19 konec leta 2021 v Avstriji, Belgiji, Italiji, na Hrvaškem in Nizozemskem, so včasih zaznamovali nasilje, številne aretacije in poškodbe protestnikov.
Države, skrite za zaprtimi mejami, so se izogibale odgovornosti do beguncev in migrantov
Pozitiven odziv večine evropskih držav do Ukrajincev je žal v ostrem nasprotju s splošnim trendom evropske migracijske in azilne politike v 2021. Nadaljevalo se je utrjevanje številnih meja, izvajanje nasilnih brezpravnih vračanj beguncev ter splošno sprejemanje smrti in mučenj na mejah kot odvračilnega dejavnika preprečevanja nezakonitih migracij. Države so tudi nenehno zaostrovale pravila zaščite beguncev.
Grčija je Turčijo označila za varno državo za mnoge, ki iščejo zaščito. Danska je poskušala preklicati dovoljenja za prebivanje Sircev, več držav pa je afganistanske prosilce za azil vrnilo tik pred prevzemom oblasti s strani talibanov. Belorusija je izdala vizume tisočim z Bližnjega vzhoda, zlasti iraškim Kurdom, nato pa jih nasilno potisnila proti mejam Poljske, Litve in Latvije. Te države so nato uvedle izredne razmere, razveljavile pravico do iskanja azila na meji in legalizirale brezpravna vračanja.
Brezpravna vračanja – nezakonita vračanja ljudi brez pravnih postopkov in brez ocene njihovih potreb po zaščiti (pushbacks) – so se zgodila tudi v številnih drugih državah, vključno z Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Grčijo, Madžarsko, Italijo, Španijo, Turčijo in Severno Makedonijo.
»Mnogi so zaznali dvojna merila med evropsko obravnavo Ukrajincev in med obravnavo drugih beguncev. Kriza v Ukrajini kaže, da je Evropa sposobna zagotoviti zaščito vsem ljudem v stiski brez diskriminacije – če obstaja politična volja,« je dejal Nils Muižnieks, direktor Amnesty International za Evropo.
Boj za pravice žensk in porast rasizma
Evropo je zaznamoval tudi porast rasizma, usmerjen proti temnopoltim, muslimanom, Romom in Judom. V nekaterih državah se je pojavil nasproten odziv na gibanje Black Lives Matter. Ob sklicevanju na boj proti terorizmu in radikalizaciji sta Avstrija in Francija okrepili nadzor nad muslimanskimi skupnostmi, vdirali v mošeje in zaprli nekatere muslimanske organizacije. Romske skupnosti, ki so bile dolgo preveč nadzorovane in premalo vključene v izobraževanje, so se v pandemiji soočale z nadaljnjo socialno izključenostjo in izolacijo. V Avstriji, Nemčiji, Italiji in Združenem kraljestvu so se povečali zločini iz sovraštva proti Judom.
Pravice žensk so bile v Evropi pogosto ovirane, in to ne le zaradi negativnega vpliva pandemije na socialne in ekonomske pravice žensk in zaradi konzervativnega vetra, ki je zajel Srednjo Azijo s prevzemom talibanov. Največje politično nazadovanje se je zgodilo na Poljskem, kjer je začela veljati skoraj popolna prepoved splava, pa tudi v Turčiji, ki je odstopila od prelomne mednarodne pogodbe o boju proti nasilju nad ženskami (Istanbulske konvencije). Po drugi strani je San Marino legaliziral splav, Moldavija in Lihtenštajn pa sta ratificirali Istanbulsko konvencijo. Slovenija je reformirala kazenski zakonik in odslej spolni odnos oziroma posilstvo temelji na izrecni privolitvi udeleženih.
Evropa ni sprejela odločnih ukrepov za spopadanje s podnebno krizo, saj ni sprejela potrebnih ciljev za zmanjšanje emisij. Evropske države so na pogajanjih COP26 nasprotovale finančnim ukrepom podpore državam v razvoju za škodo zaradi podnebne krize. S pozitivne plati pa so aktivisti v Belgiji, Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem uspešno uporabili strateško litigacijo, da bi prisilili vlade in velika naftna podjetja, da omejijo izpuste.
Na vrhuncu pandemije covida-19 so države članice EU in Združeno kraljestvo shranile več odmerkov cepiv, kot je bilo potrebno zanje. Ob tem so si zatiskale oči, saj so velika farmacevtska podjetja postavljala dobiček pred interese ljudi in niso hotela deliti svojih tehnologij, da bi omogočila širšo distribucijo cepiv. Posledice dogovarjanja med korporativnimi velikani in zahodnimi vladami so vplivale na zdravstvene, gospodarske in socialne sisteme v revnejših državah.
»Oprijemljiv in vztrajen upor, ki ga ponujajo gibanja ljudi po vsem svetu, je svetilnik upanja. Neustrašni in glasni so njihovi pozivi k bolj enakopravnemu svetu. Če vlade ne bodo gradile boljše prihodnosti – če se zdi, da nameravajo graditi na temeljih polomljene sedanjosti – potem nam ostane le malo možnosti,« je dejala Agnès Callamar, generalna sekretarka Amnesty International.
»Boriti se moramo proti vsakemu poskusu oblasti, da nas utišajo. Upreti se moramo vsaki njihovi izdaji. Zato v prihodnjih tednih začenjamo globalno kampanjo solidarnosti z gibanji ljudi. Ta kampanja zahteva spoštovanje pravice do protesta. Graditi in izkoristiti moramo globalno solidarnost, tudi če tega naši voditelji ne želijo.«
Agnès Callamar