Evropa: Sistematični napadi in omejitve spodkopavajo miroljubne proteste

»Da bi jo čim bolje poznali, smo v Amnesty International Slovenije objavili Vodnik po protestih, ki vsebuje pomembne informacije o pravici do protesta in praktične napotke. Na voljo je v tiskani in digitalni obliki,« je dodala Nataša Posel.

Poročilo z naslovom Under-protected and over-restricted: The state of the right to protest in 21 countries in Europe – Premalo zaščitena in preveč omejena: stanje pravice do protesta v 21 evropskih državah razkriva vseevropski vzorec represivnih zakonov, uporabo nepotrebne ali prekomerne sile, samovoljne aretacije in pregon, neupravičene ali diskriminatorne omejitve ter vse večjo uporabo invazivnih tehnologij nadzora, zaradi česar se pravica do protesta sistematično krči.

»Raziskava Amnesty International kaže zelo zaskrbljujočo sliko napadov na pravico do protesta na vseevropski ravni. Po vsej celini oblasti ovirajo, odvračajo, blatijo in nezakonito kaznujejo ljudi, ki miroljubno protestirajo,« je dejala Agnès Callamard, generalna sekretarka Amnesty International.

»Skozi zgodovino so imeli miroljubni protesti ključno vlogo pri doseganju številnih pravic in svoboščin, ki jih imamo danes za samoumevne. Pa vendar po vsej Evropi represivni zakoni in politike skupaj z neupravičenimi praksami in tehnologijami za nadzor, ki omogočajo zlorabe, ustvarjajo strupeno okolje, ki resno ogroža miroljubne protestnike in uresničevanje pravice do protesta. Zaskrbljujoče bi bilo že, če bi bili priča enemu od teh dogodkov, v eni sami državi. Preprosto zastrašujoče pa je, da imamo desetine takšnih represivnih taktik na ravni celega kontinenta.«

Poročilo zajema tudi Slovenijo

Pri raziskavi smo se osredotočili predvsem na dogajanje v letih 2020–2022, ko je bila pravica do protesta v Sloveniji najbolj ogrožena. V tem obdobju je vlada sprejela več odlokov, s katerimi je omejila in tudi popolnoma prepovedala shode. Mirni protestniki so bili deležni številnih kazni in policijskega nasilja.

Poročilo tudi ugotavlja, da je bilo ravnanje oblasti diskriminatorno do protestnikov. Posebej smo izpostavili protest za mir v Palestini 21. maja 2021, ko so policisti etnično profilirali udeležence. Policisti so legitimirali in oglobili pretežno le tujce. Z menjavo oblasti se je stanje nekoliko izboljšalo, vendar tudi v zadnjem letu beležimo nekaj primerov, ko so bili protestniki, ki so protestirali v podporo Palestini, kaznovani. Policija je, na primer, kaznovala protestnika, ki je na košarkarski tekmi vihtel palestinsko zastavo. Ustrahovani so bili tudi protestniki, ki so protestirali za podnebno pravičnost: dokumentirali smo več primerov, ko je policija protestnike množično legitimirala. Na primer, 3. junija 2023 je na mirnem shodu legitimirala 48 oseb.

V letih 2020-2022 je policija večkrat uporabila prekomerno silo, pretepala protestnike, uporabljali so tehniko »zadrževanja v kotlu« (angl. kettling), jih brez pravne podlage popisovali in pridrževali na policijskih postajah. Posebej je treba izpostaviti protest 15. septembra 2021, ko so policisti zoper mladoletnika uporabili prisilna sredstva in ga prijeli. Starši so podali pritožbo zoper delo policista. Ugotovljeno je bilo, da so policisti ravnali nesorazmerno in ni bilo razlogov za uporabo fizične sile ter da mladoletnika ni bilo treba prijeti.

»V poročilu poleg spornega ravnanja oblasti v letih 2020–2022 opozarjamo tudi na sporne določbe zakonodaje. Žal zakon o javnih zbiranjih ostaja nespremenjen, kljub temu, da je na več mestih pomanjkljiv, saj npr. ne ureja postopanja policije dovolj natančno, zaradi česar še zmeraj prihaja do arbitrarnega ravnanja in nadlegovanja protestnikov s strani policije in drugih nosilcev oblasti. Amnesty International zato poziva slovensko vlado, naj zagotovi, da bodo v Sloveniji mirni protestniki zaščiteni pred kaznovanjem in nadlegovanjem, med drugim tudi tako, da čim prej pristopi k sistemski spremembi zakona o javnih zbiranjih,« je dejala Nataša Posel.

Med drugim zakon o javnih zbiranjih ni usklajen z mednarodnimi standardi v delu, ki zahteva obvezno priglasitev protestov; taka zahteva bi morala veljati le za ozek nabor zbiranj, kjer je vnaprejšnje obvestilo nujno, da se zaščiti in omogoči shod ali zaščiti pravice tistih, na katere ta vpliva. Vodja shoda pa je lahko le polnoletna oseba, kar omejuje pravico otrok do protesta.

Nujno je tudi najti način za uresničevanje pravice do protesta na javnih cestah, ki ne bi bila odvisna od materialnega položaja protestnic_kov, saj trenutno velja ureditev, po kateri mora v primeru shoda na javni cesti organizator izdelati tudi elaborat zapore ceste, ki ga lahko izdela le projektant in ki stane več 100 evrov. Prav tako organizator odškodninsko odgovarja za škodo, ki nastane zaradi smrti ali telesne poškodbe in je posledica izrednih okoliščin, kot so gibanje množic, splošen nered in podobno. 

Zaradi očitnih kršitev pravice do protesta smo štiri nevladne organizacije – poleg AIS tudi Danes je nov dan, Open in PIC – leta 2021 ustanovile Pravno mrežo za varstvo demokracije. Pravna mreža je zastopala protestnike pred sodišči, opravljala neodvisen monitoring protestov in pisala pravna mnenja in pozive. Podprli smo tudi protestnico in protestnika, ki sta zaradi nesorazmerne prepovedi protestov vložila pobudo na Ustavno sodišče RS. Prav zaradi odločitve ustavnega sodišča je bila prepoved shodov odpravljena.

Vloga policije, nekaznovanost in nadzor

Poročilo ugotavlja široko uporabo pretirane in/ali nepotrebne uporabe sile s strani policije proti miroljubnim protestnikom, vključno z uporabo manj smrtonosnega orožja. V prijavljenih incidentih je šlo za resne in včasih trajne poškodbe, vključno z zlomljenimi kostmi ali zobmi (Francija, Nemčija, Grčija, Italija), izgubo roke (Francija), izgubo testisa (Španija) in dislociranimi kostmi, poškodbo oči in hudo poškodbo glave (Španija). V nekaterih državah je uporaba sile predstavljala mučenje ali drugo slabo ravnanje, v Belgiji, na Finskem, v Franciji, Nemčiji, Italiji, na Poljskem, v Sloveniji, Srbiji in Švici pa je policija uporabila prekomerno silo nad otroki (tj. mlajšimi od 18 let).

Raziskava je odkrila primere nekaznovanosti ali pomanjkljivo zagotavljanje odgovornosti policije v številnih državah, vključno z Avstrijo, Belgijo, Francijo, Grčijo, Nemčijo, Italijo, Portugalsko, Srbijo, Slovenijo, Španijo, Švico, Turčijo in Združenim kraljestvom.

Države vse pogosteje uporabljajo novo tehnologijo in različna orodja nadzora za izvajanje ciljno usmerjenega in množičnega nadzora protestnikov. To vključuje sledenje in spremljanje dejavnosti ter zbiranje, analiziranje in shranjevanje podatkov. Več držav je z zakonodajo razširilo možnosti nadzora, pri tem pa niso uvedli ustreznih zaščitnih ukrepov, kar omogoča široke zlorabe.

V Evropi se je izrazito povečala uporaba tehnologije za prepoznavanje obrazov. Trenutno jo uporabljajo organi kazenskega pregona v 11 državah, ki so zajete v poročilo, še šest pa jo namerava uvesti. Uporaba tehnologije prepoznavanja obrazov za identifikacijo protestnikov pomeni vsesplošen množični nadzor in noben zaščitni ukrep ne more preprečiti škode, ki jo povzroči. Amnesty International poziva k popolni prepovedi takšne tehnologije.

Demoniziranje protesta 

Amnesty International v poročilu opredeljuje tudi zaskrbljujoč trend, ko oblasti jemljejo legitimnost protestnikom in protestom. V 21 državah je običajna škodljiva retorika predstavnikov oblasti, pri čemer se protestnike opisuje na različne načine – kot »teroriste«, »kriminalce«, »tuje agente«, »anarhiste« in »ekstremiste«. Ta negativna retorika se pogosto uporablja za upravičevanje uvajanja vse bolj restriktivnih zakonov.

Vedno pogosteje se miroljubna dejanja državljanske nepokorščine označijo za grožnjo javnemu redu in/ali nacionalni varnosti, kar daje oblastem lažen izgovor za uvajanje omejitev in izogibanje mednarodnim obveznostim na področju človekovih pravic.

Posebej je razširjena demonizirajoča retorika pomembnih politikov v odziv na solidarnostne proteste s palestinskim prebivalstvom. V Združenem kraljestvu je notranja ministrica demonstracije opisala kot »pohode sovraštva«, predsednik vlade pa kot »vladavino drhali«. V Sloveniji je takratni predsednik vlade leta 2021 protestnikom rekel, da »lahko gredo kar domov«, leta 2023 pa sta prav tako nekdanji predsednik vlade in nekdanji notranji minister svoje sledilce na Twitterju (X) spodbujala, naj protestnike fotografirajo, ker bi lahko bili »teroristi«. 

Oblasti v Nemčiji, Italiji, Španiji in Turčiji podnebnih aktivistov niso označile le za »ekoteroriste« ali »kriminalce«, ampak so proti njim uporabile tudi ukrepe, povezane z bojem proti terorizmu, in zakone, namenjene boju proti organiziranemu kriminalu in za zagotavljanje nacionalne varnosti.

Zakonodaja glede protiprotestov in kriminalizacija

Države po vsej Evropi kršijo svoje mednarodnopravne obveznosti glede spoštovanja, zaščite in omogočanja mirnih zbiranj, odpravljanja ovir za proteste in preprečevanja neupravičenega vmešavanja v uresničevanje pravice do mirnega zbiranja.

Čeprav je vseh 21 držav, ki so bile pregledane za namene poročila, ratificiralo ključne dokumente s področja človekovih pravic, ki ščitijo pravico do mirnega zbiranja, številne niso prenesle mednarodnih in regionalnih določb v domačo zakonodajo. To je skupaj s sprejemanjem novih represivnih zakonov, obsežnim omejevanjem ter zahtevnimi pogoji ustvarilo okolje, ki je protestom vedno bolj sovražno.

V zadnjih letih so evropske vlade uvedle obsežne omejitve protestov. Raziskava Amnesty International kaže, da so bili razlogi oblasti za te omejitve pogosto lažni, vlade pa so pogosto uporabile »nacionalno varnost« in »javni red« kot izgovora za zatiranje miroljubnega izražanja drugačnega mnenja.

Lažni razlogi glede zagotavljanja »javnega reda« ali »javne varnosti«, ki so se v zadnjih mesecih po vsej regiji uporabljali za prepovedovanje ali strogo omejevanje palestinskih solidarnostnih demonstracij, niso v skladu z načeli zakonitosti, nujnosti in sorazmernosti ter utrjujejo rasne predsodke in stereotipe. V več državah, vključenih v poročilo, so bili palestinski solidarnostni protesti prepovedani, prepovedana je bila tudi uporaba nekaterih skandiranj in simbolov. Policija je pogosto te prepovedi nasilno uveljavljala.

V številnih obravnavanih državah morajo organizatorji protestov oblasti obvestiti o načrtih za protest (priglasiti) in če tega ne upoštevajo, sledijo upravne in/ali kazenske sankcije. Postopki prijave posegajo v pravice ljudi, države pa jih pogosto uporabljajo na načine, ki so po mednarodnem pravu neupravičeni in nesprejemljivi. V štirih državah – Belgiji, Luksemburgu, na Švedskem in v Švici – morajo organizatorji protestov zaprositi za dovoljenje za izvedbo demonstracij.

Če protest ni vnaprej prijavljen (ali, za države, kjer je to zahteva, ni vložene prošnje), se interpretira, da je zbiranje »nezakonito«, kar vodi v njegovo razpustitev, aretacije vpletenih in nalaganje kazenskih sankcij organizatorjem in udeležencem.

V nekaterih državah so organizatorji zakonsko zavezani, da med zbiranjem skrbijo za varnost in red, prispevajo h kritju ali krijejo stroške javnih storitev, kot so čiščenje cest, varnost in zagotavljanje nujnih storitev, ter so lahko celo odgovorni za stroške, povezane z ravnanji udeležencev.

V osmih državah protesti nikoli ne smejo potekati na določenih območjih, kot so bližina vladnih stavb, parlamentov in drugih javnih zgradb. Štiri države imajo splošne prepovedi, vezane na čas, kdaj se lahko zbira, številne države pa so uvedle omejitve, povezane s tako imenovano »vsebino« protestov; za kršitve teh pravil so predvidene upravne in kazenske sankcije.

Napadi na državljansko nepokorščino

Miroljubna državljanska nepokorščina, kjer gre za premišljeno kršenje zakona na podlagi vesti, je zaščitena s pravico do mirnega zbiranja. Kljub temu jo države vedno bolj opredeljujejo kot »grožnjo« javnemu redu in/ali nacionalni varnosti ter se nanjo odzivajo na vse bolj stroge načine.

Na primer, policija protestnike po nepotrebnem razžene, uporablja prekomerno silo, aretacije na podlagi zakonov, ki jim manjka pravna jasnost; uporablja se tudi stroge kazenske obtožbe in sankcije, ki vključujejo zaporne kazni.

V Nemčiji, Italiji in Združenem kraljestvu lahko ljudem preventivno prepovejo dostop do določenih krajev ali da določeno aktivnost naredijo v prihodnje, v nekaterih primerih pa jih lahko pridržijo: v Nemčiji se upravno pridržanje do 30 dni vse pogosteje uporablja proti podnebnim aktivistom, da bi jim preprečili sodelovanje na protestih. To je namenjeno temu, da se jim prepreči sodelovanje pri dejanjih državljanske nepokorščine.

Zastraševalni učinek in diskriminacija

Vsesplošen množični nadzor, prekomerno odzivanje policije, zahtevni pogoji in tveganje kazenskih sankcij ustvarjajo strah in ljudi odvračajo od udeležbe na zbiranjih.

Ta učinek odvračanja ali zastraševanja nesorazmerno vpliva na ljudi, ki pripadajo temnopoltim (racialised) in marginaliziranim skupinam, skupinam, ki so že tako ali tako podvržene večji nevarnosti nasilja, neenakosti, rasni in drugim oblikam diskriminacije s strani predstavnikov oblasti in ki doživljajo večje ovire za udeleževanje na zbiranjih. To pomeni, da zato pogosteje trpijo zaradi omejitev in represije.

V več državah so na omejitve, ki so jih uvedle oblasti, vplivali (domnevna) identiteta organizatorjev protestov in udeležencev ter vsebine, za katere se ti mobilizirajo. Zdi se, da številne države na diskriminatoren način razlikujejo med različnimi protesti, gibanji, skupinami in razlogi za protest. Omejevanje protestov, ki so bili, na primer, organizirani skupaj ali v solidarnosti z nekaterimi rasnimi skupinami, LGBTIQ+ osebami in migranti, prosilci za azil ali begunci, se je upravičevalo z mnenji, ki so temeljila na rasnih stereotipih in stereotipih na podlagi spola, ki so izražala institucionalizirani rasizem, homofobijo, transfobijo in druge oblike diskriminacije.

V Nemčiji so v Berlinu v 2022 in 2023 preventivno prepovedali demonstraciji, načrtovani za zaznamovanje palestinske nakbe, na podlagi škodljivih diskriminatornih stereotipov glede udeležencev, ki naj bi sodelovali in ki jih je policija označila za »nagnjene k nasilju«. Na Poljskem in v Turčiji osebe LGBTIQ+ že več let doživljajo več diskriminatornega omejevanja in nadlegovanje oblasti.

Tvegamo, da se bo pravica do protesta v Evropi izvotlila, saj se ljudje, ki protestirajo na ulicah, soočajo s plazom vse bolj represivnih omejitev, kazenskih sankcij, nasilja države, diskriminacije in vseprisotnega nadzora. Toda kljub tem napadom ljudje še vedno protestirajo, da bi ohranili težko priborjene pravice in zagotovili nove.

Catrinel Motoc, višja izvajalka kampanj v regionalni pisarni Amnesty International za Evropo

»Namesto da omejujejo mirne proteste in kaznujejo tiste, ki protestirajo na ulicah, morajo države širom Evrope premisliti o svojem pristopu. Proteste je treba omogočati, ne utišati; obstoječo represivno mrežo zakonov pa je treba preoblikovati v skladu z mednarodnimi obveznostmi na področju človekovih pravic.«

Ozadje

V poročilo so vključene te države: Avstrija, Belgija, Češka, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Srbija, Slovenija, Španija, Švedska, Švica, Turčija in Združeno kraljestvo.

Projekt je del globalne kampanje Amnesty International Zaščitimo protest, katere cilj je braniti pravico do protesta po vsem svetu.