Pred Muzejem novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani bo odslej doprsni kip Eleanor Roosevelt, ki je bila predsedujoča odbora, ki je pripravil besedilo Splošne deklaracije človekovih pravic.
Prav na 70. rojstni dan deklaracije so kip v drevoredu pred Muzejem novejše zgodovine Slovenije v Tivoliju odkrili direktorica slovenske Amnesty Nataša Posel (na fotografiji v sredini), direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Kaja Širok in podžupan ljubljanske občine prof. Janez Koželj.
Slavnostna govornica je bila direktorica slovenske Amnesty Nataša Posel (njen govor v celoti je na koncu prispevka), mi smo namreč z našim globalnim programom Art for Amnesty dali pobudo Mestni občini Ljubljana za postavitev njenega kipa. Doprsni kip, ki ga je izdelala češka kiparka Maria Šeborová, smo mestu Ljubljana predali že avgusta v navzočnosti Laure Roosevelt, vnukinje Eleanor.
Danes dajemo svoj poklon Eleanor Roosevelt, ženski, ki je bila gonilna sila pri snovanju dokumenta, ki je postal najnaprednejša vizija o tem, kakšen svet človeštvo potrebuje.
Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenije, na otvoritvi
Avtorja umestitve in zasnove obeležja Eleanor Roosevelt pa sta Andrej Bašelj in Nejc Florjanc, krajinska arhitekta, oba tudi asistenta na Oddelku za krajinsko arhitekturo ljubljanske Biotehniške fakultete. Pri zasnovi obeležja sta izhajala predvsem iz dejstva, “da je bila Eleanor Roosevelt, »prva dama sveta«, močna ženska, daleč pred svojim časom, ki se je upala izpostaviti. Stebri simbolizirajo množico, iz katere si je Eleanor upala izstopiti”. Po obliki stebri simbolizirajo žensko figuro, klop ob stebrih pa vabi prav vsakega obiskovalca, brez razlik in predsodkov, da se ob Eleanor usede in počije.”
Kip Mestni občini Ljubljana predali že poleti; pridružila se nam je njena vnukinja
Obletnica sprejema SDČP je primerna priložnost za poklon ženski, ki je k sprejemu tega pomembnega dokumenta odločilno prispevala kot predsedujoča odbora, ki je oblikoval njegovo besedilo: Eleanor Roosevelt.
Slovenska Amnesty in naš globalni program Art for Amnesty ki združuje umetnike_ce z vsega sveta, ki delujejo za človekove pravice, smo tudi zato dali pobudo Mestni občini Ljubljana za postavitev njenega kipa. Veseli smo, da so se pozitivno odzvali: nenazadnje tudi zato, ker je od okoli 360 zunanjih spomenikov v prestolnici le sedem posvečenih ženskam ali jih upodabljajo.
Doprsni kip, ki ga je izdelala češka kiparka Maria Šeborová, sta mestu Ljubljana avgusta predala direktorica slovenske Amnesty Nataša Posel in Bill Shipsey, pobudnik Art for Amnesty.
V veliko čast nam je bilo, da se je predaje kipa udeležila tudi vnukinja Eleanor Roosevelt, novinarka in umetnica Laura Roosevelt. Laura sicer nima osebnih spominov na svojo slavno babico, vseeno pa seveda o njej veliko ve, tudi zaradi zgodb v družini. Pomembno se ji zdi, da ohranja spomin nanjo – in seveda tudi na svojega dedka, predsednika Roosevelta. A okoli obletnice deklaracije je seveda najbolj pomembna babica! V govoru je Laura izpostavila žalostno dejstvo, da se skoraj vse pravice iz deklaracije danes kršijo: »suženjstvo še vedno obstaja. Mučenje še vedno obstaja. Enako plačilo za enako delo še vedno ne obstaja …« A ne želi se vdajati pesimizmu, svoj nagovor je utemeljila na »čudovitem sloganu gibanja 12 korakov: ‘Napredek, ne perfekcija’.« Kot je pojasnila, bomo neizogibno razočarani, če si prizadevamo le za popolnost. »Čutili bomo, da nismo uspeli – in morda se bomo nehali truditi. Če pa si prizadevamo za napredek, bomo pogosto čutili, da smo ga, vsaj do določene mere, dosegli. Navdahnjeni bomo za nadaljevanje dela, ne bomo obupali.«
Spomnila je, da so dan po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic v komentarju časopisa New York Times to označili za »zmago Eleanor Roosevelt«. Vnukinji je jasno, da seveda tega ni dosegla sama, »je pa res, da se je za to tri leta pregovarjala, razpravljala, lobirala in sklepala kompromise.«
Laura Roosevelt meni, da nas lahko spomin na Eleanor in ostale, ki so imeli pogum in so težko delali za izboljšanje sveta, opomni, da je grozljive razmere mogoče premagati. Omenila je tudi številne ljudi, ki so med drugo svetovno vojno pomagali reševati Jude pred nacisti.
Vsak od nas mora narediti vse, kar lahko, za zaščito in ohranjanje človekovih pravic v grozljivem svetu, v katerem živimo danes. Ni nam treba iti v politiko ali biti heroji; kot je napisala moja babica, pomembna so celo – in morda predvsem – majhna dejanja prijaznosti v naši bližini.
Vnukinja Eleanor Roosevelt, novinarka in umetnica Laura Roosevelt
V Ljubljano je Laura, ki jo je spremljala hčerka Truda, prišla iz Nizozemske, kjer so enak doprsni kip postavili v mestu Middleburg v pokrajini Zeeland, od koder so se predniki družine Roosevelt izselili v 17. stoletju. Po Ljubljani pa je bila navzoča še na otvoritvi kipa babici v manjšem mestu v italijanskih Dolomitih – Auronzo di Cadore, kjer so po njej tudi poimenovali trg. Postavljanje teh kipov je sicer pobuda Art for Amnesty za zaznamovanje obletnice sprejema SDČP; v načrtu so postavitve še v drugih, zgodovinsko pomembnih lokacijah za deklaracijo: v San Franciscu, kjer so podpisali Ustanovno listino Združenih narodov, v Palais de Chaillot v Parizu, kjer je bila sprejeta, in v Ženevi, kjer je sedež urada visokega komisarja ZN za človekove pravice.
Po predaji kipa v ljubljanski mestni hiši smo pripravili še pogovor z Lauro in Billom, ki ga je povezovala Erica Johnson Debeljak. Tako smo med drugim slišali tudi, da se je Eleanor zavzemala za pravice temnopoltih v ZDA, celih 40 let pred uradnim začetkom boja za državljanske pravice, zagovarjala je pravice žensk in beguncev iz druge svetovne vojne – še preden je bila sprejeta konvencija o pravicah beguncev!
Tudi glede na to so razumljive želje Nataše Posel ob predaji kipa Ljubljani: da bi predstavljal opomnik, navdih in spodbudo za prepoznavanje potenciala in moči, ki ju lahko ima vsakdo.
S Splošno deklaracijo človekovih pravic smo v Amnesty Slovenije posebno povezani: vizija Amnesty International je svet, v katerem so vsakomur zagotovljene človekove pravice, opredeljene v Splošni deklaraciji človekovih pravic in drugih mednarodnih standardih. Ustanoviteljica slovenske Amnesty, Suzana Dewa, in skupina okoli nje pa je dan človekovih pravic, torej 10. december, izbrala tudi za ustanovni sestanek organizacije v Sloveniji.
V nadaljevanju govor direktorice Amnesty Slovenije Nataše Posel na otvoritvi kipa v Tivoliju
Spoštovani vsi navzoči, spoštovani podžupan gospod Koželj, direktorica Muzeja za novejšo zgodovino, prav lepo pozdravljeni v mojem imenu in v imenu Amnesty International Slovenije.
Danes praznujemo dvojno. Prav na današnji dan 30 let nazaj je bil ustanovni zbor članov prve skupine Amnesty International Slovenije – ki je bila prva tudi v Jugoslaviji in v celotnem vzhodnem delu Evrope. In na današnji dan 70 let nazaj je Generalna skupščina ZN sprejela zgodovinski dokument, Splošno deklaracijo človekovih pravic. Prvič v zgodovini so bile človekove pravice prepoznane prav vsaki osebi na planetu.
Danes dajemo svoj poklon Eleanor Roosevelt, ženski, ki je bila gonilna sila pri snovanju dokumenta, ki je postal najnaprednejša vizija o tem, kakšen svet človeštvo potrebuje.
Bila je prva predsednica Komisije ZN za človekove pravice znotraj na novo povite OZN. V tej vlogi je koordinirala odbor, ki je pripravljal besedilo Splošne deklaracije človekovih pravic (SDČP). Kasneje je predsedovala Predsedniški komisiji o statusu žensk. V času njene smrti so jo opisovali kot “najbolj spoštovano žensko na svetu” ter da je uživala “skoraj univerzalno spoštovanje”. V luči njenih dosežkov za človekove pravice jo je kasnejši predsednik Truman označil za ‘prvo damo sveta’, Eleanor Roosevelt se je zavzemala za pravice žensk, nasprotovala je segregaciji in diskriminaciji Afro-Američanov in azijskih Američanov ter se zavzemala za pravice beguncev druge svetovne vojne.
Eleanor je že znotraj vloge prve dame zgradila aktivistko in žensko, posvečeno javnemu življenju in socialnem angažmaju: v letih 1936 do 1962 je šest krat na teden objavljala dnevno kolumno in samo v dvanajstih letih predsedovanja njenega moža izvedla 348 novinarskih konferenc.
Poleg tega, da je so-oblikovala je politiko in zgodovino ZDA, je svoj močan pečat vtisnila v temelje mednarodne zaščite ČP. Kot nam je avgusta ob predaji kipa povedala njena vnukinja Laura Roosevelt, je Eleanor gojila temeljno sočutje do vseh ljudi. Verjela je, da je vzajemno spoštovanje pravic in svoboščin vsakogar ključno za zagotavljanje mirnega in varnega sveta. V razpravi o povojni vrnitvi ruskih beguncev je Eleanor ruskemu delegatu v ZN povedala, da (citiram) “mi tukaj v ZN skušamo razviti ideje, ki bodo v pristopu širše, ki bodo na prvo mesto postavile pravice človeka, ki bodo določile, kaj naredi človeka bolj svobodnega. Ne državo, ampak človeka.” Mislim, da citat dobro pove, kako napredno in izven tedanjih okvirjev je bilo njeno razmišljanje, ki ga uveljavljala tudi skozi formiranje besedila SDČP.
Voditi proces oblikovanja SDČP je bilo izjemno zahtevno delo, ki je terjalo veliko znanja, politične in kulturne oziroma medkulturne spretnosti; proces je trajal dve leti, in pogosto so delali tako dolge ure in pozno v noč, da je delegat Paname Eleanor Roosevelt rotil, da vendar imajo tudi delegate v ZN človekove pravice! Charles Malik, veleposlanik Libanona: Ne vidim, kako bi lahko brez njene prisotnosti dejansko dosegli to, kar smo dosegli. New York Times pa je bil dan po sprejetju SDČP je v uvodniku še bolj ekspliciten, ko je dogodek označil kot ‘Zmago Eleanor Roosevelt’.
In doseči konsenz o vsebini dokumenta v času, ki si je sicer z ramen še otresal prah ruševin druge svetovne vojne, bil pa je globoko ideološko razdeljen in živel zaverovan v neomajno suverenost vsake države – to v resnici ni bila lahka pot.
Kljub globoko različnim pogledom držav na vprašanja svobode govora, demokracije, ekonomsko in socialne pravice, je pripravljalnemu odboru uspelo doseči strinjanje o vključitvi načela nediskriminacije, državljanskih in političnih pravic in ekonomskih in socialnih. Dosežena je bila tudi opredelitev, da so ČP splošne v smislu, da so univerzalne, veljajo torej za vse ljudi, ne glede na barvo kože, etnično pripadnost, spol, versko prepričanje ali druge okoliščine; in da so pravice neodtujljive.
In v tem je tudi ta zgodovinski, prelomen pomen deklacije: prva je opredelila temeljne človekove pravice, in te so bile prvič opredeljene ne več kot notranja zadeva držav, ampak kot univerzalne – in nobena država ne more nikomur odreči nobene od opredeljenih pravic.
In drug zgodovinski pomen SDČP pa je v tem, da je temeljni kamen mednarodnemu varstvu človekovih pravic, iz nje je namreč izhajal cel korpus mednarodnih, pravno zavezujočih pogodb s področja ČP; tudi mnoge kasnejše ustanovne listine drugih regionalnih medvladnih organizacij in nacionalne zakonodaje so sledile načelom in pravicam, kot jih je zapisala Splošna deklaracija človekovih pravic.
SDČP je bila in je še vedno drzna in napredna vizija sveta. Tudi 70 let po sprejetju svet te vizije še zdaleč ne dosega. Svet se sooča s številnimi oboroženi konflikti, zaznamujejo ga ekstremne neenakosti in naraščanje nestrpnosti in rasizma. Vojne, preganjanja in pomanjkanja virov so v beg pognale največje število beguncev doslej.
Takšna realnost nas zgolj opozarja, da so uspehi le mejniki na poti uresničevanja človekovih pravic, a da se pot neprestano nadaljuje. Poleg tega, da varujemo že izgrajene mehanizem varstva človekovih pravic – da torej pazimo, da zaradi trenutnih strahov ali sovraštva v družbi ne odrekamo pravic beguncem ali drugim ranljivim skupinam, in da zaradi varčevanja ali zgolj političnih odločitev ne dopustimo revščine ali upad dostopa do zdravstva, do dostojanstvenega življenja za vso prebivalstvo. Poleg tega moramo z izobraževanjem in nenehnimi napori v vsakodnevnem, zasebnem in skupnem življenju prizadevati, da človekove pravice resnično živimo.
Sama si želim, da bi obeležje Eleanor Roosevelt Ljubljani, na tej krasni lokaciji prinašalo dvoje trajnih sporočil.
Prvo, da nas opominja, navdihuje in vzpobuja, da prepoznamo potencial in moč, ki jo ima – ali jo lahko ima – vsak posameznik.
In drugo, da se človekove pravice živijo tukaj in zdaj, ali če povem z njenimi besedami, ki jih je izrekla ob 10. obletnici sprejema Splošne deklaracije človekovih pravic, torej 60 let nazaj:
“Kje se, konec koncev, človekove pravice začnejo? V majhnih krajih, blizu doma – tako bližnjih in tako majhnih, da se jih ne vidi na nobenem zemljevidu sveta. Vendar za posameznika predstavljajo cel svet; soseska, v kateri živi, šola ali fakulteta, ki jo obiskuje, tovarna, kmetija ali pisarna, kjer dela. To so kraji, kjer vsak moški, ženska in otrok išče enako pravičnost, enake priložnosti, enako dostojanstvo brez diskriminacije. Če te pravice nimajo pomena tam, imajo malo pomena kjerkoli.”
Postavitev doprsnega kipa v Ljubljani je pobuda Art for Amnesty, umetniškega krila AI, za katerega je šest kopij bronastih doprsnih kipov v okvirno naravni velikosti ustvarila češka kiparka Marie Seborove.
Trije bodo ponujeni ključnim mestom v razvoju Združenih narodov in Splošne deklaracije človekovih pravic: The Herbst Theatre v San Franciscu, kjer je bila podpisana Listina Združenih narodov, The Palais de Chaillot v Parizu, kjer je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic, in The Palais Wilson v Ženevi, kjer je sedež Visokega komisariata ZN za človekove pravice. Dva identična kipa sta že postavljena: v kraju Oud-Vosemeer v Zeelandu na Nizozemskem, od koder so predniki Eleanor Roosevelt v 17. stoletju odšli v Ameriko, in v Auronzu di Cadore v Dolomitih v Italiji, kjer je bil avgusta, ob odptrju, po Eleanor Roosevelt poimenovan tudi glavni trg v območju za pešce.
Zahvaljujem se Billu Shipseyu, ustanovitelju Art for Amnesty, ki je bil pobudnik tudi te postavitve, donator kipa MOL ter je kip v Ljubljani avgusta skupaj z Lauro Roosevelt izročil MOL, ter Marii Seborovi, avtorici kipa. Zahvala gre tudi MOL in podžupanu Čerinu ter oddelku za kulturo in vodji oddelka Mateji Demšič in njeni ekipi, da ste imeli posluh mestu ponuditi trajno obeležje dediščini Eleanor Roosevelt in Splošni deklaraciji človekovih pravic.