Linn Julian Koletnik (zaimek on) je magister študij spolov ter direktor in ustanovitelj zavoda TransAkcija, prve in edine trans specifične nevladne organizacije v Sloveniji.
V LGBTI+ aktivizmu je aktiven od leta 2006, od leta 2014 vodi Zavod TransAkcija, aktivizem za človekove pravice transspolnih oseb pa onkraj Slovenije udejanja tudi na regijski in evropski ravni. Kot pravi, ga vodijo načela kritičnosti do normativov in binarizmov, pripoznavanje (lastnih) privilegijev, skupnostne odgovornosti in radikalne ranljivosti. Verjame v jezo kot sredstvo politične manifestacije. V prostem času najraje išče zavetje v morju, parkih in gozdovih ali najmanjšem disku na svetu.
Z njim smo se pogovarjali za našo revijo Akcija (kliknite tukaj za njen pdf, strani 13-15). Lahko pa si pogovor preberete tudi v nadaljevanju.
Lani ste v TransAkciji naredili_e raziskavo o vsakdanjem življenju transspolnih oseb, na katero se je odzvalo 113 transspolnih oseb. Zakaj je pomembno delati take raziskave?
Ne le, da ljudje nimajo informacij o vsakdanjem življenju transspolnih oseb, ponavadi niti ne pomislijo, da transspolne osebe živijo v njihovem okolju. Če že, si mislijo, da je to neka radikalna skupina v Ljubljani. Raziskava je spraševala po vsakdanjih področjih življenja – kje živijo, kaj počnejo v prostem času in s kom, glede zdravstva, izkušenj v izobraževanju, ali imajo v svojem okolju podporo, kako se razumejo doma in s sorodstvom, ali so razkriti_e … Nismo spraševali_e le po diskriminaciji.
Brez raziskav lahko samo sklepaš in vsako sklepanje bo na podlagi stereotipov, ki so lahko negativni in škodljivi ali pa pozitivni. Obsežne raziskave so lep uvid v vsakodnevno življenje populacije, preko te slike ljudje ugotovijo, da smo si lahko zelo podobni_e. To pa je čustven vzgib, preko katerega se lahko okrepijo zavezništva.
Kliknite tukaj za rezultate raziskave.
Že vrsto let si aktivist za pravice transspolnih oseb. Te je kak izsledek raziskave posebej presenetil?
Precej stvari me je presenetilo. Pozitivno in negativno. V smislu, oh, končno imamo tudi za lokalni kontekst podatke, ki potrdijo nekaj, kar smo sicer domnevali. Recimo, kako grozljivo je duševno zdravje transspolnih oseb: 65 odstotkov jih ima depresijo, več kot 50 odstotkov trpi za anksioznostjo in imajo samomorilne misli (v splošni populaciji je to približno 8 odstotkov).
Zelo pomembno je tudi, da je samo ena oseba poročala o negativnem vplivu hormonske terapije, ostali_e so poročali_e o “zelo pozitivnem” ali “pozitivnem” vplivu tako hormonske terapije kot ostalih postopkov v procesu medicinske tranzicije. To je bilo ključno, ker v medijih in zdravstveni stroki nenehno poslušamo in moramo naslavljati pomisleke tipa, “kaj pa, če si ljudje premislijo?” Zaradi takega razmišljanja in napihovanja se proces zelo podaljšuje in dela bolj omejujoč, kot bi rabil biti. Super je, da podatki kažejo, da ljudje vedo, v kaj gredo, ker so o tem že dodobra premislili. To namreč ni niti lahka niti hitra odločitev.
Zelo zaskrbljujoči so bili vsi podatki, ki smo jih dobili glede šol. Potrdilo se je, da so šolska okolja in učitelji_ice zelo ‘ne-varni’ za transspolne osebe. Tudi področje socialnega varstva, ki ni trans ali LGBT specifično, res ni v nobeno pomoč ljudem.
Med zame najbolj bolečimi podatki je bil, da ena od treh transspolnih oseb nima nikogar, s komer bi se lahko pogovarjala o svojem duševnem zdravju. In še, da je samo vsaka druga trans oseba razkrita svojemu partnerju_ki. Če pomisliš, da naj bi bil to eden najbolj intimnih odnosov, ki jih imaš, in da v tem odnosu nisi v najbolj človeški osnovi to, kar pač si … meni je ta misel grozljiva. Kako je šele v odnosih, kjer je še manj varnosti in zaupanja? Ta raziskava je dala močan uvid v to, da življenje trans osebe res ni lahko. Ne mislim v smislu samopomilovanja, transspolne osebe so zelo vztrajne, močne, trpežne … samo njihovo življenje res ni lahko.
| Transspolne osebe, tranzicija, drugi pomembni izrazi … Pri transspolnih osebah se spol, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu, ne ujema s spolno identiteto, ki jo čuti oseba sama in s katero se identificira. Transspolne osebe lahko svoje telo in zunanji videz prilagajajo svoji spolni identiteti oz. tega želijo ali pa na nujnost take prilagoditve ne pristajajo. Tranzicija je kompleksen proces, v katerem oseba naredi prehod iz spola, ki ji je bil pripisan ob rojstvu, v spol, ki ga čuti kot sebi lastnega. Pomeni lahko začetek javnega življenja v lastnem spolu, psihološko/psihiatrično oceno, hormonsko terapijo, nadgradnjo ali izgradnjo sekundarnih spolnih značilnosti ter kirurške posege za potrditev spola. Vključuje lahko tudi izbor novega imena ter proces pravnega priznanja spola. Obiščite transakcija.si in si razdelku Slovar preberite več! |
Katere druge izzive je še izpostavila raziskava?
Izzivi so na področju medicinske obravnave, tako v kontekstu medicinske tranzicije in nasploh obravnave transspolnih oseb v splošnem zdravstvu (kar ni vezano na medicinsko tranzicijo). Potem pravno priznanje spola, kar je način, kako si v osebnih dokumentih zamenjaš podatek o spolu. V Sloveniji to zaenkrat ni urejeno primerno; osebe morajo pridobiti diagnozo, da imajo duševno motnjo, in potem morajo v obvezno psihiatrično obravnavo, tudi če tega ne želijo. To bi naj bil preprost administrativni postopek – greš na upravno enoto, izpolniš obrazce, počakaš – a ta ni takšen.
Če pogledamo na duševno zdravje, doživljanje nasilja, finančno varnost oz. socialnoekonomski status, pa se je pokazalo, da razen v LGBT specifičnih organizacijah (te so vse nevladne) transspolne osebe od nikogar drugega ne dobivajo podpore v najširšem smislu socialnega varstva. Z njimi se nihče ne ukvarja; država tega ne naslavlja in ne financira. Tako ostaja na nekaj ljudeh v nekaj organizacijah, da urejamo zadeve, za katere bi morala poskrbeti država, namesto da bi se ukvarjali z njihovimi identitetami, željami, potrebami …
Kaj je v Sloveniji problematično z vidika medicinske tranzicije?
Več stvari. Do nedavnega to področje ni bilo formalizirano, s tem se je ukvarjala le peščica zdravnic_kov, ki niso imeli pravno-formalnega okvirja, podanega s strani ministrstva za zdravje. Zdaj je to urejeno, od marca 2020 je formaliziran konzilij za potrditev pravne identitete. To je zelo pomembno, a s tem se niso rešili vsi problemi v praksi. V državi so na voljo le dva psihiatra za odrasle in ena pedopsihiatrinja, ki na tem področju delajo ob svojem rednem delu in je do njih zelo težko priti. So le v Ljubljani.
Velik je tudi vpliv tega, kakšne postopke želi oseba v medicinski tranziciji. Ni namreč enoznačnega postopka, odvisno je od potreb in želja, nekatere osebe želijo samo hormone, nekatere kakšno operacijo, spet druge morda oboje.
Klasičnim in znanim stiskam slovenskega zdravstva lahko pridamo še nepoznavanje tematike transspolnosti oz. specifike dela s trans osebami in odkrito transfobijo s strani marsikoga, ki izvaja zdravstvene storitve.
Pomembno je tudi, koliko je oseba stara. Mlajši se morajo bolj dokazovati, podobno nebinarne osebe (ki se ne identificirajo znotraj binarnega spolnega sistema ženska-moški, op. av.). Marsikatera oseba razmišlja, ali sploh povedati, da je nebinarna, ker se v to spolno identiteto manj verjame, se vidi kot manj legitimna in manj resnična.
Žal ta postopek ni podporen, ampak rigiden, prevprašujoč, naporen. Pogosto se zgodi, da trans osebe vstopijo v storitve podpore pri TransAkciji, ko začnejo načrtovati medicinsko tranzicijo, so vključene, dokler so v tranziciji oz. dokler ne opravijo ključnih procesov, potem pa »izginejo« iz storitev podpore, ker je ves postopek tako travmatičen, da se več nočejo ukvarjati s tem, da so del skupnosti, ki je tako »ranjena«. To je izvedljivo; pri hormonih je namreč tako, da jih moraš jemati celo življenje, a ko ugotoviš, katere ravni ti ustrezajo, potem načeloma, če nimaš drugih večjih zdravstvenih težav, nimaš več veliko ukvarjanja s tem, jih le redno jemlješ, kot bi druga zdravila.
Zakaj je tako pomembno področje pravnega priznanja spola?
Vsi vemo, kolikokrat moramo pokazati ali uporabiti osebno izkaznico ali drug dokument.
Poskusimo si predstavljati, kako je, če se ob vsaki taki izkušnji ta dokument ne ujema s tem, kako izgledaš ali kako se identificiraš ali pa oboje. Ne moreš živeti z dokumentom od nekoga, ki ni ti. Iz tega izhaja, da se morajo ljudje ves čas dokazovati, ker ne izgledajo tako, kot bi sklepal iz dokumentov. Dogaja se, da se moraš pri vsakodnevnih opravilih (na pošti, banki, kjerkoli se je treba legitimirati) razkriti in upati, da bo nekdo na okenčku, ki še ni slišal za trans osebe ali pa je slišal za Salome, zelo hitro “zaštekal”, kako s tabo ravnati na spoštljiv način – ali pa se moraš pač razkriti celi pošti.
Ogromno ljudem se preprosto ne verjame, da so to oni. Od njih se, npr., zahtevajo pooblastila, pogosto, recimo, trans ženskam rečejo: “Gospa, vi ste prinesli osebno izkaznico od moža, pa nimate pooblastila.” In jim preprosto ne verjamejo. Se je že zgodilo, da je bila ljudem storitev zavrnjena. Ali pa rečejo: “Ja, zakaj pa ne greste tega urediti in zamenjati dokumentov?” Tudi zato trans osebe takim situacijam izogibajo oz. zelo precenijo, ali je vredno truda in javnega razkrivanja, večinoma tudi javnega blatenja. Mislim, da do tega ne prihaja nujno iz nesramnosti, gre tudi za nevednost. A ta nevednost zelo boli. Načenja samopodobo in je neprijetno. Ljudje ne gredo v iskanje storitev ali podpore, ker je to povezano s toliko preprekami.
Kako smo lahko zavezniki_ce transspolnih oseb? Kaj v vsakdanu pomeni največ?
Najprej: če slišiš za to besedo, pa ne veš, kaj pomeni, se pouči. Na spletu je ogromno virov, priporočam naš poljudno napisan priročnik Med modro in roza (kliknite za ogled). Potem je pomembno, da premisliš, če imaš kak predsodek. In če ga imaš, da ga predeluješ z nekom drugim, ne s trans osebo. Transspolnim osebam je to veliko težje, kot si večina predstavlja.
Če spoznaš trans osebo ali osebo, pri kateri ti ni jasno, katerega spola je, poslušaš, kako govori o sebi, in uporabljaš zaimke, ki jih o sebi uporablja. Tudi če ta oseba ne izgleda tako, kot pričakuješ, da bi naj.
Če slišiš, da se nekdo norčuje iz trans osebe ali govori proti njej, reci, da to ni kul! Zelo preprosto: bodi človek, prijazen_na, podporen_na, sočuten_na.
In tako kot za vse manjšine velja, da ne pričakuj, da te bodo pripadniki_ce te manjšine izobraževali. Sprejmi to kot del svoje naloge biti sočlovek.
V času priprave na najin pogovor sem zasledila, da so Valentino Sampaio kot prvo trans žensko objavili na naslovnici Sports Illustrated, potem ko je bila leta 2017 prva transspolna oseba na naslovnici Vogue Paris? Ali ima pogostejše pojavljanje transspolnih oseb v javnosti vpliv na uživanje človekovih pravic in sprejemanje transspolne skupnosti?
Vedno citiram podatek iz raziskave organizacije GLAAD (ameriška organizacija, ki se ukvarja z reprezentacijo LGBT v medijih), ki je pred nekaj leti prišla do podatka, da 84 odstotkov ameriške splošne javnosti o trans osebah prvič (ali sploh kadarkoli!) sliši izključno preko medijev. Zato mislim, da so medijske reprezentacije, ne le v ZDA, ampak povsod, ključne. Do medijev imamo različen dostop, a vsi imamo nek dostop in veliko večja verjetnost je, da bo nekdo preko medijev slišal o trans osebah kot pa preko nevladne organizacije. Tudi zato smo v TransAkciji leta 2017 pripravili medijski priročnik. Zelo pomembno je, da je vedno več medijskih reprezentacij, če ne zaradi česa drugega, pa zato, ker odpirajo debate, dajejo vidnost, ki je ključna. Ljudem, ki so trans ali pa razmišljajo o tem, pa dajo »filing«, ki ga vsak_a pripadnik_ca manjšine rabi, to je: nisem sam_a. To ne pomeni, da so vse reprezentacije dobre, a tudi tiste, ki niso, se da analizirati, govoriti o njih in so lahko povod v nova spoznanja.
Želim si, da bi mediji, vključno s slovenskimi, bolj uporabljali vire o tem, kako optimalno poročati o marginaliziranih skupinah – ti viri namreč obstajajo. Želim si, da v ospredju ne bi bila senzacionalistična nota, ko poročajo o manjšinskih skupinah.
A vseeno: porast poročanja je v redu, ker dobiš občutek, da gledaš sebe. Sicer ti je vse tuje, svojega življenja ne vidiš predstavljenega.
| O spremembah na področju transaktivizma “Že pred mano so bili ljudje, ki so delali na tem področju, a ne na sistemskem transaktivizmu, ta se je začel s TransAkcijo leta 2014. Takrat sem bil res zelo sam. To pot je ob meni sicer začelo nekaj ljudi, a niso bili trans. Razen Salome ni bilo nikogar, ki bi želel javno govoriti o tem, da je trans. Na to je bila pripeta zelo velika stigma. V zadnjih letih pa je vsaj 20 ljudi v medijih povedalo, da so trans in delilo svojo zgodbo. Na začetku se je bilo treba zelo boriti, tudi na dosti LGBT dogodkih in diskurzih, da se je poskrbelo za vključitev, omenjanje in naslavljanje tudi T-ja: ne le na ravni besede, ampak vsebinsko. V tem času se je tudi razvilo več vrst jezikov, ki so spoštljivi in ki jih trans osebe uporabljajo zase. Pred tem so se uporabljali zastareli izrazi, ki so izhajali iz medikalizacije ali bili zelo okorni. Vedno bolj se tudi razume, zlasti v Ljubljani, a tudi drugod, da trans ni nujno enako medicinska tranzicija, ampak da gre za identiteto, občutek o sebi. Zdi se mi, da nas je zdaj malo težje zanikati ali izbrisati. A nekaterim to še vedno zelo dobro uspeva. Prav ta teden sem pošiljal komentarje na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve glede nove resolucije o enakosti moških in žensk do leta 2030. Že ob prejšnji resoluciji smo imeli obširno debato, ker niso vključili LGBT skupin – in še vedno smo na istem. Te dni me to jezi. Če tam ni posluha, da bi vključili vsaj trans ženske ….” |
Pogovarjala se je Metka Naglič.