Digitalni nadzor za boj proti COVID-19 samo z upoštevanjem človekovih pravic

Več kot 100 civilnodružbenih skupin in nevladnih organizacij se je pridružilo skupni izjavi, ki navaja pogoje, ki jih je treba zagotoviti glede uporabe tehnologij digitalnega nadzora za boj proti pandemiji. Pridružila se je tudi Amnesty International.

Ko vlade širom sveta hitro širijo uporabo digitalnega nadzora v okviru boja proti pandemiji COVID-19 pandemic, smo Amnesty International in druge vodilne nevladne organizacije sestavile stroge kriterije, katerih spoštovanje je treba zagotoviti, da bi se zaščitilo človekove pravice in preprečilo preobsežen nadzor. 

“Tehnologija lahko igra pomembno vlogo v globalnih prizadevanjih za boj proti pandemiji COVID-19, a to ne pomeni, da imajo vlade ‘bianco ček’ za širjenje digitalnega nadzora. Nedavne izkušnje so pokazale, da vlade oklevajo, ko se je treba odreči začasnim pooblastilom za nadzor. Ne smemo ‘zavezanih oči’ stopiti na pot trajnega razširjenega nadzora,” je dejala Rasha Abdul Rahim, namestnica direktorja Amnesty Tech.

“Povečan digitalni nadzor za spopadanje s to izjemno situacijo za javno zdravje se lahko uporabi le, če se zadosti določenim strogim kriterijem. Oblasti ne morejo preprosto odmisliti pravico do zasebnosti in morajo zagotoviti, da imajo kakršnikoli novi ukrepi močna jamstva z vidika človekovih pravic. Kadarkoli vlade uporabljajo tehnološke možnosti kot del svoje strategije za boj proti COVID-19, morajo to narediti tako, da se spoštuje človekove pravice.”

8 točk, kako naj se vlade z vidika digitalnega nadzora odzovejo na pandemijo COVID-19

Vlade pozivamo, da se na pandemijo COVID-19 ne odzovejo s povečanim digitalnim nadzorom, razen če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. Nadzorni ukrepi, sprejeti za naslavljanje pandemije, morajo biti zakoniti, nujni in sorazmerni.

  • Določeni morajo biti z zakonom, utemeljeni z legitimnimi javnozdravstvenimi cilji, kot jih ugotovijo ustrezni organi javnega zdravja, ter sorazmerni za te potrebe.
  • Vlade morajo biti transparentne glede ukrepov, ki jih sprejemajo, da jih je mogoče pregledati in kasneje po potrebi spremeniti, umakniti ali razveljaviti.
Ne moremo dovoliti, da bi pandemija COVID-19 služila kot izgovor za množičen nadzor brez razlikovanja.

2. Če vlade razširijo pooblastila za spremljanje in nadzor, morajo ta biti časovno omejena in trajati le toliko časa, kolikor je nujno za reševanje trenutne pandemije.

Pandemija COVID-19 ne sme služiti kot izgovor za neomejen nadzor.

3. Države morajo zagotoviti, da se zbiranje, hramba in združevanje osebnih podatkov, vključno z zdravstvenimi podatki, uporabljajo izključno za odzivanje na pandemijo COVID-19.

  • Zbrani, shranjeni in zbirni podatki morajo biti omejeni glede na obseg in čas pandemije ter se ne smejo uporabljati v komercialne ali katerekoli druge namene.
Pandemija COVID-19 ne sme služiti kot izgovor za izničenje pravice posameznika do zasebnosti.

4. Vlade morajo storiti vse, da zaščitijo podatke ljudi, vključno z zagotavljanjem zadostne varnosti zbranih osebnih podatkov in varnost katere koli naprave, aplikacije, omrežja ali storitve, ki so vključene v zbiranje, prenos, predelavo in shranjevanje.

  • Vse trditve, da so podatki anonimni, morajo temeljiti na dokazih in biti podprte z dovolj informacijami o tem, kako so bili anonimizirani.
Ne moremo dovoliti, da se poskusi odziva na pandemijo uporabljajo kot upravičevanje za ogrožanje digitalne varnosti ljudi.

5. Vsaka uporaba digitalnih tehnologij za nadzor pri odzivanju na COVID-19, vključno z velikim podatkovjem in sistemi umetne inteligence, mora nasloviti tveganja, da bi lahko ta orodja prispevala k diskriminaciji.

  • Poleg diskriminacije je treba preverjati tudi tveganje za druge zlorabe pravic rasnih manjšin, ljudi, ki živijo v revščini, in drugega marginaliziranega prebivalstva, katerih potrebe in življenjska resničnost so lahko zasenčene ali napačno predstavljene v obsežnih zbirkah podatkov.
Ne moremo dovoliti, da pandemija COVID-19 še bolj poveča vrzel v uživanju človekovih pravic med različnimi skupinami v družbi.

6. Če vlade sklenejo sporazume o izmenjavi podatkov z drugimi subjekti javnega ali zasebnega sektorja, morajo ti temeljiti na zakonu.

  • Obstoj teh sporazumov in informacij, potrebnih za oceno njihovega vpliva na zasebnost in človekove pravice, je treba javno razkriti – pisno, s klavzulami o časovni omejitvi veljavnosti, javnim nadzorom in drugimi zaščitnimi ukrepi.
  • Podjetja, ki sodelujejo v prizadevanjih vlad za spopadanje s COVID-19, morajo z vso potrebno skrbnostjo zagotoviti spoštovanje človekovih pravic in zagotoviti, da komercialni interesi ali druga podjetja nimajo vpliva.
Ne moremo dovoliti, da bi pandemija COVID-19 služila kot izgovor za to, da bi ljudje bili v negotovosti, katere informacije zbirajo in delijo njihove vlade tretji osebi.

7. Vsak odziv mora vsebovati določila glede zagotavljanja odgovornosti in zaščitnih ukrepov pred zlorabo.

Povečana prizadevanja za nadzor, povezana s COVID-19, ne bi smela spadati v področje varnostnih ali obveščevalnih agencij in morajo biti pod učinkovitim nadzorom ustreznih neodvisnih organov. Posamezniki morajo imeti možnost, da se seznanijo z vsemi ukrepi zbiranja, združevanja in hrambe podatkov, ki se izvajajo zaradi COVID-19.

Posamezniki, ki so bili pod nadzorom, morajo imeti dostop do učinkovitih pravnih sredstev.

8. Odzivi, povezani s COVID-19, ki vključujejo prizadevanja za zbiranje podatkov, bi morali vključevati možnosti za brezplačno, aktivno in vsebinsko sodelovanje ustreznih zainteresiranih strani, zlasti strokovnjakov iz sektorja javnega zdravja in najbolj marginaliziranih skupin prebivalstva.

Kliknite tukaj za celotno izjavo (v angleščini), kjer so navedene tudi organizacije, ki so se ji pridružile.