Delimo govor direktorice Amnesty International Slovenije Nataše Posel na slovesnosti ob 81. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki je potekala 13. junija 2026.
Cenjeni taboriščniki,
spoštovani visoki gostje,
spoštovane predstavnice in predstavniki lokalne skupnosti,
spoštovane predstavnice in predstavniki združenj in odborov žrtev vojnega nasilja ter veteranskih organizacij,
predstavniki diplomatskega zbora,
spoštovani gostje iz tujine, svojci taboriščnikov
drage borke in borci.
V veliko čast mi je, da vam lahko danes spregovorim ob obeležitvi osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, edinega nacističnega koncentracijskega taborišča pod vodstvom SSa v Sloveniji.
Danes tukaj odpiramo srca spominu in se poklanjamo približno 1.800 žrtvam nacističnega režima, internirancem, jetnikom, ki so ne le s prisilnim, ampak mučeniškim delom zgradili predor. Največ, 800, jih je bilo francoske narodnosti, med ostalimi so bili Poljaki, Sovjeti, Jugoslovani in drugi. Izvzeti iz vsakršnega sistema pravne države so bili deležni nepredstavljive brutalnosti: s stradanjem, izpostavljenostjo nizkim temperaturam gorskih zim, z neprestanim nasiljem in mučenjem ter strahom pred smrtjo so jih poskušali razčlovečiti in njihovo bivanje zreducirati na golo bolečino in strah.
Danes tukaj odpiramo srca hvaležnosti. Jetniki, pa tudi civilni ‘najeti’ delavci, za katere je bilo delo prav tako prisilno in razmere podobno hude kot interniranske, so nam postavili nov mejnik moči duha. Vsem nam, ki smo danes tukaj, nam je nepredstavljivo, da je bilo možno zdržati in preživeti 12-urne izmene v razmerah, ki so imele cilj uničiti – uničiti skozi delo. Med gradnjo predora in zaradi usmrtitev je umrlo 40 jetnikov. Tudi mnogi, ki so jih zaradi oslabelosti vračali v matično taborišče v Mauthausen, niso preživeli. A vsako preživetje teh nečloveških razmer – in bilo jih je preko 900 – je pomenilo nepredstavljivo moč človeškega duha – ki nikoli ne bi smela biti na preizkušnji na tako surov način.
In nov pomen človečnosti in solidarnosti je dalo tudi civilno prebivalstvo: v edinem koncentracijskem taborišču na slovenskih tleh se je zgodilo nekaj, kar se pri nobenem na avstrijskih ali nemških tleh ni: solidarnost lokalnega prebivalstva. Internirancem so pomagali pri pobegih, na skoraj dva kilometra dolgi poti na delovišče so jim dajali hrano, zdravila, pisma domačih.
Ob prepovedi komunikacije civilnega prebivalstva z jetniki je bila vsakršna taka pomoč državljanska nepokorščina, dejanje upora, ne le proti pravilom, ampak proti sistemu nečlovečnosti in uničevanja. Vsako tako dejanje je pomenilo tveganje, ki bi lahko vodilo v pogubo – a vsako tako dejanje upora in solidarnosti je vsakič, prav vsakič, pomenilo preživetje – tako s hrano kot z upanjem, ki ga je ta solidarnost vsakič znova vlila.
In tej solidarnosti, temu pogumu se danes globoko poklanjamo.
A danes smo tukaj ne le v spomin in poklon, temveč tudi v opomin. Danes vemo, da so vzpon nacizma in kmalu zatem holokavst omogočili in podpirali zakoni, institucije, industrija, vlade in mnogi navadni ljudje. A čeprav je mednarodna skupnost po vojni kričala Nikoli več!, je danes človečnost ponovno na preizkušnji. V preteklem letu je bilo število vojnih konfliktov največje po drugi svetovni vojni: Ukrajina in Sudan sta le dva med mnogimi. Mednarodna skupnost še vedno zgolj opazuje, kako Izrael nadaljuje z genocidom v Gazi in etničnim čiščenjem na Zahodnem bregu. In – ponovno – tudi danes genocid in etnično čiščenje podpirajo institucije, zakoni, industrija; podpirajo jih vlade, sporazumi in pogodbe, in mnogi navadni ljudje.
Morda pojasni, nikakor pa ne pomiri dejstvo, da je število avtokratskih ureditev v svetu prvič po 20ih letih preseglo število demokratičnih držav; v slednjih, demokratičnih, živi le četrtina svetovnega prebivalstva. Žal se je tudi Slovenija v zadnji mednarodni analizi znašla na seznamu držav, ki so v procesu slabitve demokracije in drsijo v avtokracijo.
In kateri so primeri avtoritarnih praks, s katerimi oblasti centralizirajo moč in širijo oblast preko svojih meja v svetu in doma: utišanje kritike s prepovedjo protestov, napadi na akterje civilne družbe, novinarje in medije, preplavljanje z lažnimi informacijami, šibitev osnovnih javnih storitev, kot sta zdravstvo in izobraževanje, demoniziranje in iskanje grešnih kozlov v najbolj ranljivih – v manjšinah, kot so migranti in Romi, vzpostavljanje strahu in slabitev nadzora nad oblastjo, uporaba tehnologije in algoritmov, ki v družbenih omrežjih krepijo sovraštvo in delitev, pri tem pa so viri objav ali strupenih komentarjev osebe – ali pa so to naročniki oziroma plačniki.
Samo v zadnjih mesecih smo tudi v Sloveniji doživeli sprejetje dveh omnibus zakonov v hitrih, skrajšanih postopkih, ki nista omogočala participacije javnosti. Le nekaj dni nazaj smo videli grožnjo predstavnikom civilne družbe s parlamentarnimi preiskavami kot odziv na njihovo zgolj aktivistično delo s strani zdaj člana vlade, in hkrati zakonsko prikrojevanje parlamentarne preiskave v politično policijo izven sistema pravne varnosti, ki bo postopek lahko uporabljala za ustrahovanje in maščevanje aktivistom in drugim – to je še en primer avtoritarne prakse, ki ne bi smel imeti mesta v demokratičnem prostoru. V civilni družbi si prizadevamo preprečiti uveljavitev zakona o parlamentarni preiskavi – oziroma o politični policiji – skozi referendum, in danes vas vse vabim, da k temu dodate svoj glas.
Avtoritarni ukrepi vedno koristijo samo eliti moči in kapitala. Ne dvomim pa, da imamo posamezniki, ki zagovarjamo in verjamemo v pravičnost, enakost in dostojanstvo za vse, v svetu večino. Zato mora biti naša naloga, da človečnost, enakost in dostojanstvo za vse postanejo tudi ustavna večina v naši globalni skupnosti, ki bo lahko ščitila naše skupne vrednote. In to velja tudi za Slovenijo.
Kot so se domačini na tem mestu z dejanji solidarnosti v resnici upirali okupaciji in vojni, se moramo tudi mi vsi upreti avtoritarnim praksam; kar so bila za preživetje jetnikov tukaj v Ljubelju jabolka, kruh, pisma domačih, so v sedanjem času dejanja informiranja, vključevanja, mobiliziranja, organiziranja, participiranje pri javnih zadevah tudi na volitvah in referendumih.
Vsi mi, tukaj, na apelplacu – kamor so vsako jutro poklicali jetnike – in povsod drugod, se moramo počutiti poklicane, da solidarnost in pogum še naprej krepimo. Da še naprej ščitimo javno dobro, ki to solidarnost institucionalizira: svobodo izražanja in neodvisnost medijev, javno zdravstvo in šolstvo, enakost za vse.
Ker človečnost mora zmagati.
