Zaščita begunk in beguncev ni težava nekoga drugega!
Svetovni sistem za zaščito beguncev je zlomljen. To se žalostno kaže od Avstralije do velikih kampov Južnega Sudana, od mrzlih ulic Istanbula do Trdnjave Evrope.
Kar 19,5 milijona ljudi je trenutno v svetu prisiljenih iskati zatočišče v tujini. Vlade so jim dolžne pomagati. A večina bogatih držav še vedno obravnava begunce kot težavo nekoga drugega. Skrivajo se za zaprtimi mejami in v strahu, da bodo “preplavljene”, dovoljujejo, saj jim to pride prav, da revnejše, zlasti države Bližnjega vzhoda, Afrike in južne Azije, gostijo neverjetnih 86 odstotkov vseh beguncev.
Ker ignorirajo večino apelov ZN za humanitarno pomoč, so agencije ZN tako brez sredstev, da niti ne morejo več ustrezno nahraniti številnih beguncev.
Svetovna kriza v številkah
- 19,5 milijona: trenutno število beguncev v svetu
- 1,45 milijona: ranljivi begunci, ki jih je treba preseliti do konca leta 2017
- 86 %: odstotek beguncev na svetu, ki jih gostijo države v razvoju
To se mora spremeniti – zdaj! Amnesty je pripravila 8 rešitev, kako lahko svetovni voditelji, zlasti najbolj bogate države, začnejo skupaj razreševati to množično humanitarno krizo.
1. Varne in zakonite poti za begunce.
Ljudje, ki potrebujejo zaščito, ne bi smeli biti prisiljeni, da se podajo na nevarne poti v iskanju zatočišča. Države bi morale beguncem olajšati združevanje z družinami ter dati beguncem vize, da jim ne bi bilo treba zapraviti življenjskih prihrankov ter tvegati utopitve na poti do varnosti.
2. Preselitve beguncev.
Preselitev je mehanizem, ki beguncem, zlasti najbolj ranljivim, omogoča potovanje v drugo državo, običajno z letalom, kjer se lahko dolgotrajno ustalijo. To je za ranljive ljudi, med njimi žrtve mučenja in ljudi s hudimi zdravstvenimi težavami, življenjskega pomena
Po podatkih Agencije ZN za begunce (UNHCR) preselitev trenutno potrebuje 1,15 milijona ranljivih beguncev. Doslej so najbolj bogate države letno ponujale preselitev manj kot 10 odstotkom. Amnesty International predpostavlja, da bi se to število v naslednjih dveh letih lahko povišalo do 1,45 milijona.
V letu 2014 je le 27 držav ponudilo mesta za preselitev. Skupno so v tem letu preselili 105.200 beguncev. ZDA so preselile 73.000 beguncev, kar je 70 odstotkov vseh. [Vir: World at War: UNHCR Global Trends, Forced Displacement in 2014]
Kako lahko preselitev spremeni življenje? Preselitev je rešilna vrv za najranljivejše begunce po svetu.
3. Reševanje življenj je najpomembnejše.
Države morajo dati prednost reševanju ljudi v nevarnosti pred izpolnjevanjem migracijskih politik. V primerih, v katerih so ogrožena človeška življenja, vključno – vendar ne izključno – z ljudmi, ki nameravajo prečkati morje, bi države morale vlagati v operacije iskanja in reševanja in nemudoma rešiti ljudi v stiski.
Nihče ne bi smel umreti pri prečkanju meje, a od oktobra 2013, od prvega velikega ladijskega brodoloma, se je zgolj v Sredozemskem morju utopilo 7000 ljudi.
Maja 2015 je na tisoče ljudi, ki so bežali pred preganjanjem v Mjanmarju, tedne dolgo trpelo na čolnih, medtem ko so se Tajska, Malezija in Indonezija pregovarjale o tem, kdo bi jim moral pomagati (dodatno).
Države lahko to ustavijo z investiranjem v operacije iskanja in reševanja ter takojšnjo pomočjo ljudem v težavah na morju.
4. Ljudem, ki bežijo pred vojnami in preganjanjem, je treba dovoliti prehod mej, ne glede na to, ali imajo dokumente ali ne.
Prisilno vračanje ljudi in postavljanje utrjenih ograj jih zgolj prisili, da se v iskanju zatočišča podajajo še na bolj nevarne poti.
5. Države morajo zadostno in ustrezno financirati ZN za reševanje begunskih kriz.
Vsi humanitarni pozivi za finančno pomoč v begunskih krizah morajo pridobiti vsa sredstva, poleg zagotavljanja zadostne finančne podpore državam, ki gostijo veliko beguncev, tudi za pomoč pri zagotavljanju storitev beguncem in skupnosti, ki jih gosti.
Visoki komisar ZN za begunce Antonio Guterres je septembra 2015 ocenil, da so agencije ZN finančno zlomljene. Bogate države preprosto ne izpolnjujejo svojih obljub, da bodo financirale pomoč beguncem v tujini.
Na primer, ZN so prejeli manj kot polovico sredstev, ki jih potrebujejo za podporo 4 milijonom beguncev iz Sirije. Zaradi tega je 80 odstotkov beguncev, ki živijo zunaj kampov za begunce v Jordaniji, prisiljenih, da opravljajo nevarna, ponižujoča dela ali da otroke pošiljajo prosjačiti.
Za pozabljeno begunsko krizo v Južnem Sudanu so države namenile borih 18 odstotkov denarja, ki je potreben za absolutno nujne potrebščine, kot so hrana in zdravila.
Ljudje umirajo, vlade pa porabljajo milijarde za mejni nadzor. Evropska unija, denimo, bo za varovanje meja med 2014 in 2020 porabila 2,7 milijarde evrov.
6. Boj proti trgovanju z ljudmi.
Države morajo učinkovito preiskovati in preganjati kriminalne tolpe, ki begunce in migrante izkoriščajo za trgovanje z ljudmi. Pri tem mora biti varnost ljudi na prvem mestu. Amnesty se je srečala s preživelimi v jugovzhodni Aziji, ki so ji povedali, da so trgovci z ljudmi ubili ljudi na čolnih, ko njihove družine niso mogle plačati odkupnine. Druge so vrgli čez krov in pustili utopiti ali pa so umrli, ker ni bilo hrane in vode. Dodatne info.
7. Boj proti ksenofobiji in rasizmu.
Vlade morajo nehati kriviti begunce in migrante za ekonomske in socialne probleme ter se spopasti z vsemi oblikami ksenofobije in rasne diskriminacije. Če tega ne storijo, so skrajno nepoštene, spodbujajo napetosti in strah pred tujci, včasih lahko to vodi do nasilja – in celo do smrti.
Vlade morajo tudi spremeniti zakone ali politike, ki eksplicitno ali praktično povzročajo rasno ali kakšno drugo vrsto diskriminacije. Vlade morajo imeti učinkovito politiko za naslavljanje ksenofobnega in rasističnega nasilja.
V Durbanu v Južni Afriki je aprila in maja 2015 izbruhnilo nasilje in plenjenje, zaradi česar so umrli najmanj štirje ljudje, številni so bili hudo ranjeni, preko 1000 beguncev, zlasti iz Burundija in Konga, pa je bilo prisiljenih zbežati.
8. Svetovna ratifikacija begunske konvencije in razvoj močnega domačega begunskega sistema.
Države morajo uzakoniti pravico do iskanja in uživanja azila, imeti pravične postopke za presojo prošenj beguncev in zagotoviti beguncem osnovne pravice ter dostop do storitev, kot sta izobraževanje in zdravstvo.
Svet ima zelo kratek spomin. Po drugi svetovni vojni se je večina držav dogovorila za zaščito beguncev z begunsko konvencijo iz leta 1951 in z agencijami ZN, kot je UNHCR.
Ograje z bodečimi žicami in kronična finančna podhranjenost sistema so to vizijo sesuli v prah. Svetovni voditelji so z ignoriranjem svarilnih znakov dovolili razvoj ogromne globalne humanitarne krize.
Vseh teh osem rešitev je mogoče doseči, če bodo politiki postavili solidarnost in sočutje pred pregovarjanje o tem, kdo bo gostil nekaj tisoč beguncev.