Amnesty International Slovenije vse od leta 2009 na Festivalu dokumentarnega filma podeljuje nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic.
Žirija izbrala Bodi moj glas
Žirija v sestavi Maja Pan, Teona Strugar Mitevska in Boris Petkovič je tokrat za zmagovalnega izbrala film režiserke Nahid Persson z naslovom Bodi moj glas, ki prikazuje izjemno iransko aktivistko in novinarko Masih Alinejad.
Žirija je pogledala 5 filmov tekmovalnega programa. Gledano s stališča človekovih pravic, zgodovinjenja, izobraževanja in pričevanja, so bili po njihovem mnenju v letošnjem izboru vsi izbrani filmi, izjemno močni. Vsak od njih predstavlja pomemben glas za izpostavitev specifičnih vidikov kršenja in tudi boja za človekove pravice.
Obrazložitev žirije
»Spoj aktivizma in dokumentarizma Nahid Persson ustvarja razpon od dragocenega, intimnega portreta Masih Alinejad, do uvida v najširše, javne razsežnosti njenega, v vseh pogledih vplivnega, osebno-političnega delovanja. S preseganjem individualnosti portreta neverjetne aktivistke nam dokumentarni film Bodi moj glas orisuje portret celotne iranske družbe. Daje nam učinkovito, čustveno jasno opredeljeno informacijo o iranski diktaturi, v kateri so človekove pravice žensk eden od osnovnih mehanizmov, ki se jih zlorablja v namen ohranjanja diktature. Prav zaradi svojega politično – čustvenega naboja film Bodi moj glas vzbuja navdih, razumevanje in solidarnost z ženskami po svetu, kakor tudi z današnjimi neustrašnimi borkami za človekove pravice.«
Posebno omembo žirije je prejel film Nedolžnost, režiserja Guya Davidija.
»Film Nedolžnost je v mnogih pogledih mojstrski dokumentaristični izdelek desetletnega raziskovalnega dela in močne avtorske estetike, ki se izkazuje v silnosti osebnega političnega izraza, usmerjenega v odpora zoper militarizacijo otrok v Izraelu. Na ta način režiser Guy Davidi jasno prikaže nacionalistično vlogo države delujoče proti družbi in družinskim skupnostim, ki tako v zoperstavljanju apartheidu in diktaturi varnosti, ki jim jo vsiljuje država, postajajo vse bolj nemočne. Nedolžnost izpostavlja prav tisto tragično točko, v kateri se militaristična ideologija, sicer usmerjena zoper »arabski svet«, obrne zoper sebe in najprej lomi, potem pa še jemlje življenja prav tistih, v imenu katerih je, protislovno, svoja prepričanja utemeljila. Z ideologijo militarizma država nasilno lomi tista občutja otrok in mladih, ki se zdijo najdragocenejša; to so prav tista rahla, nezmotljiva, dejansko prvinska in nedolžna občutja za dobro, pravično in za mir.«