Napad ZDA na Venezuelo 3. januarja 2026 je predstavljal glede na določila Ustanovne listine ZN nezakonito uporabo sile, ki je še dodatno ogrozila mednarodni pravni red. Hkrati ostajajo hudodelstva zoper človečnost vlade Madura nad venezuelskim prebivalstvom nekaznovana in ni zagotovil, da se ne bodo ponovila, je danes opozorila Amnesty International.
»Vojaška operacija ZDA v Venezueli predstavlja očitno kršitev Ustanovne listine ZN. Gre za dejanje agresije, ki ogroža civiliste in ruši zaščite mednarodnega prava. Ne le da je bila uporaba sile Trumpove administracije nezakonita, ampak lahko tudi vzpodbudi protipravna dejanja drugih držav in je lahko napoved prihodnjega podobnega ravnanja ZDA,« je dejala Agnès Callamard, generalna sekretarka Amnesty International.
Kot je izjavil sam predsednik Trump, sta napad 3. januarja v veliki meri vodila želja po nadzoru nad naravnimi viri in po geopolitični moči. Brez zadržkov je tudi razglasil svojo pristojnost, da narekuje politiko Venezuele, medtem ko predsednica Delcy Rodríguez uporablja uporniške besede, a dejansko sodeluje z ZDA. Ob negotovosti zaradi nestabilnih notranjih razmer in ob tem, da ostaja državni sistem zatiranja nespremenjen, se prebivalstvo Venezuele sedaj sooča tudi z vse večjim vmešavanjem ZDA, z mankom celostnih in trajnostnih rešitev na področju človekovih pravic in z grožnjami njihovi varnosti ter da bo prišlo do še nadaljnjih kršitev njihovih človekovih pravic.
»Nekaznovanost za hudodelstva zoper človečnost, ki so jih izvrševale venezuelske oblasti pod Madurom več kot desetletje, se zaenkrat nadaljuje pod sedanjo vlado Delcy Rodríguez. Medtem ko so zaporniki resda izpuščeni, ne vidimo konkretnih korakov, da bi se doseglo pravičnost, niti zagotovil, da se kršitve ne bodo ponovile. Hkrati se grožnje v civilnodružbenem prostoru nadaljujejo, zagovorniki človekovih pravic in njihove organizacije pa so soočeni z vztrajajočim preganjanjem in s kriminalizacijo,« je dejala Agnès Callamard in dodala:
»Amnesty International brez zadržkov obsoja tako ameriško nezakonito uporabo sile kot številne zločine venezuelskih oblasti nad venezuelskim prebivalstvom. Obsodba ameriške nezakonite vojaške akcije ne sme zasenčiti nujne potrebe, da pride do odgovornosti in odškodnin zaradi številnih hudih kršitev človekovih pravic in hudodelstev zoper človečnost venezuelske vlade. Dva zločina ne privedeta do pravice. Doseženi morata biti polna odgovornost in poprava škode zaradi nezakonitega napada Trumpove administracije na Venezuelo kot tudi zaradi mednarodnih hudodelstev, ki so jih izvršile venezuelske oblasti.«
Agnès Callamard, generalna sekretarka Amnesty International.
Grožnje predsednika Trumpa, da bo nadaljeval z in razširil enostransko vojaško delovanje drugod, ob besedah, da »vodi« Venezuelo in nadzira njene naftne vire, samo pospešujejo razgradnjo pravil mednarodnega prava, ki naj bi ščitilo civilno prebivalstvo in preprečevalo konflikte, s čimer se ogroža človekove pravice širom sveta. Potem ko je napadel Venezuelo, je predsednik Trump zagrozil z uporabo sile zoper Kolumbijo, Kubo, Grenlandijo, Iran in Mehiko. Hkrati Kitajska nadaljuje z grozečimi dejanji zoper Tajvan in sosedne države, Rusija pa z agresijo zoper Ukrajino in preletava tudi v zračni prostor članic NATO.
»Ne smemo si delati utvar – gre za preračunana ravnanja, da bi se v mednarodnih odnosih normaliziralo vodilo, ‘v pravici je moč’, ter obšlo Ustanovno listino ZN, Ženevske konvencije, deklaracije o človekovih pravicah in druge temelje mednarodnega pravnega reda. Države se morajo zoperstaviti tem lahkomiselnim poskusom razgradnje globalnih pravil, ki obstajajo s ciljem zagotavljanja miru, zaščite civilistov v spopadih in ki zagotavljajo človekove pravice vseh vsepovsod,« je še dejala Agnès Callamard.
Zakaj je šlo za nezakonito uporabo sile in za dejanje agresije?
Mednarodno pravo ne bi moglo biti bolj jasno: četrti odstavek 2. člena Ustanovne listine ZN prepoveduje grožnje s silo ali uporabo sile zoper ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost katere koli države; tretji odstavek 2. člena pa zahteva mirno reševanje mednarodnih sporov. Deklaracija o prijateljskih odnosih (UNGA 2625) vključuje prepoved oborožene intervencije. In resolucija Generalne skupščine ZN 3314 definira agresijo, pri čemer pojasnjuje, da je to, da država prva uporabi oboroženo silo v nasprotju z Ustanovno listino ZN, prima facie dokaz o mednarodnem zločinu agresije, ki lahko vključuje bombardiranje ali napade na oborožene sile druge države. Operacija 3. januarja je vključevala vse to.
Ameriška vlada je začela vojaško zaostrovanje z zunaj-sodnimi usmrtitvami v mednarodnih vodah in je nato izvedla zajetje Nicolása Madura pod pretvezo, da se bori proti trgovini z drogami, a je nato jasno razkrila svojo resnično motivacijo: nadzor nad venezuelskimi naravnimi viri. Ne glede na vseskozi spreminjajočo se uradno utemeljitev, so dejstva nedvoumna in predstavljajo hude kršitve mednarodnega prava. Tudi če bi sprejeli ameriške trditve, da se bori zoper trgovino z drogami, bi bilo vseeno nezakonito izvrševati svojo jurisdikcijo na ozemlju druge države brez njenega soglasja, saj gre za kršitev suverenosti, ki se jo že dolgo pripoznava v mednarodnem pravu. Obtožbe o trgovanju z drogami tudi niso »oborožen napad«, ki lahko sproži samoobrambo v okviru 51. člena Ustanovne listine ZN.
Ameriški napad vključuje tri od sedmih naštetih prepovedanih ravnanj v resoluciji 3314, ki predstavljajo agresijo. Mednarodno pravo človekovih pravic pa velja vseskozi.
»Nobena oznaka ne more spremeniti bombardiranja v ‘zagotavljanje reda in miru’. Dejstva in ne politična retorika določijo, kaj je aplikativno pravo. Brez avtorizacije Varnostnega sveta ZN ali dejanske potrebe po samoobrambi je bila ameriška uporaba sile zoper Venezuelo nezakonita in dejanje agresije. Pravica do življenja ne preneha veljati, ko se neka vlada odloči, da bo ignorirala Ustanovno listino ZN,« je dejala Agnès Callamard.
Znotraj Venezuele: stroj represije se 3. januarja ni ustavil
Že leta Amnesty International in številne mednarodne raziskave dokumentirajo sistematične politike zatiranja, vključno s samovoljnim zapiranjem ljudi, prisilnimi izginotji, z izvensodnimi usmrtitvami, mučenjem in drugim nečloveškim ravnanjem, ki so naperjene predvsem zoper zagovornice človekovih pravic, politične nasprotnike, protestnice, novinarje in kritike vlade.
Leta 2019 je Amnesty International sklenila, da so venezuelske oblasti pod Nicolásom Madurom izvedle razširjen in sistematičen napad na civilno prebivalstvo ter da prihaja do hudodelstev zoper človečnost že vsaj od leta 2014. Odtlej smo objavili še nadaljnje dokaze o preganjanju in prisilnih izginotjih kot tudi o drugih hudodelstvih zoper človečnost. Pri tem smo pozivali in podpirali preiskave, ki sta jih izvedli preiskovalna misija ZN za Venezuelo in pisarna tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča, kot tudi še vedno odprto kazensko preiskavo na podlagi načela univerzalne jurisdikcije v Argentini.
“Hudodelstva zoper človečnost se niso končala s tem, da Maduro ni več na oblasti. Venezuelske žrtve, preživeli in njihove družine še naprej živijo s fizičnimi in psihološkimi brazgotinami. Usoda številnih, ki so izginili, ostaja nerazjasnjena. Tudi državni sistem, ki nosi odgovornost za ta hudodelstva, ostaja delujoč in ga sedaj podpira vpletenost ameriških oblasti,” je dejala Agnès Callamard.
V prvih dneh vlade Delcy Rodríguez so varnostne sile, obveščevalne agencije in pro-vladne oborožene sile še naprej ljudem samovoljno odvzemale prostost, jih nadzirale in zastraševale vse, osumljene podpore napadu 3. januarja.
Potem ko je vlada Delcy Rodríguez 8. januarja oznanila, da bodo nepravično pridržani osvobojeni, je bilo več sto ljudi izpuščenih. 31. januarja je predsednica tudi napovedala zakon o amnestiji, ki naj bi veljal za vse obtožene zločinov po letu 1999, in zaprtje zapora El Helicoide, ki naj bi ga spremenili v socialni center.
Čeprav so te spremembe dobrodošle, ni amnestija niti slučajno zadostno varovalo, da ne pride do ponovitev. Amnesty International je že bila priča izpustitvi zaprtih kot gesti dobre volje, ki pa so ji nato sledile nove množične samovoljne aretacije. Prav tako ni jasno, da se zakon o amnestiji ne bo uporabil tudi za nosilce oblasti in tako služil nekaznovanosti, nekaj česar se ne sme dopustiti.
Podobno, zaprtje zapora El Helicoide še zdaleč ne pomeni končanja hudih zločinov, izvršenih tam. Nevladne organizacije so predstavile dokaze o političnih samovoljnih odvzemih prostosti v ducatih drugih krajih širom države.
Omejujoči zakoni, ki preprečujejo, da bi civilnodružbene organizacije lahko prosto delovale za zaščito človekovih pravic, ostajajo v veljavi. Te pravne ovire še naprej močno omejujejo žrtve, njihove sorodnike, aktivistke in organizacije, da bi delovali za dosego pravičnosti in za konec nekaznovanosti.
»Oblasti v Venezueli morajo nemudoma izpustiti vse osebe, ki so jih samovoljno priprli, končati s prisilnimi izginotji in z mučenjem, ter zagotoviti pravice do svobode izražanja, združevanja in mirnega zbiranja. Karkoli manj od tega ohranja niz kršitev, utrjuje nekaznovanost in jemlje žrtvam pravico do resnice, pravičnosti in odškodnin,« je dejala Agnès Callamard.