V Amnesty International Slovenije pozdravljamo, da se je vlada po letih dopuščanja težkih razmer in našega vztrajnega, nenehnega opozarjanja odločila, da je potreben nujen ukrep za zagotavljanje pitne vode v najbolj ogroženih romskih naseljih. S tem je vlada na nek način po dolgih desetletjih le pripoznala težko stanje Romov v nelegalnih naseljih.
Kljub temu, da je tovrsten nujen in začasen ukrep potreben, pa mora biti po vsebini to le začasen ukrep za gašenje najhujših razmer, saj naslavlja le dostop do vode (in še to preko vodnih zabojnikov, torej ne z neko sistemsko, trajno rešitvijo, ki je potrebna), ne pa tudi dostopa do sanitarij, elektrike ter druge javne infrastrukture.
Poleg tega mora vlada tovrstne ukrepe zagotoviti tudi v drugih naseljih, ne samo v Goriči vas in Dobruški vasi, iz katerih izhajata dve družini, ki dostop do vode iščeta preko pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice. Žal vlada s tem ukrepom ne bo zagotovila dostopa do vode v naseljih Rimš v Občini Krško, delu Lokev v Občini Črnomelj, Ponovi vas v Grosupljem ter drugje, denimo na obronkih številnih drugih naselij, ki jo sicer v legalnih delih imajo.
Nemudoma je treba zagotoviti trajne, sistemske rešitve za zagotovitev vode vsem romskim naseljem oz. vsem prebivalcem naše države, ki so brez nje, ter s tem prispevati k bolj dostojnemu življenju Romov.
Država mora vodo, sanitarije in dostop do druge javne infrastrukture romski manjšini zagotoviti, tudi če so morda njihova bivališča formalno nelegalna. Eden od možnih in boljših načinov je sprememba zakonodaje, ki bi opredelila dostop do infrastrukture tudi za formalno nelegalne objekte brez prejudiciranja njihovega pravnega statusa.
Vodni zabojniki in prevozi vode ne morejo in ne smejo biti trajna rešitev: med drugim obstaja nevarnost, da se poleti voda pregreje in postane zdravju nevarna, pozimi pa zmrzne – s tem imajo v več naseljih že slabe izkušnje. Vsekakor je vsakdanje življenje še vedno oteženo in prebivalci teh naselij so še vedno diskriminirani zaradi pravnega statusa naselja, ker zaradi tega ne morejo pripeljati vodovoda do svojega bivališča. Za zdaj ni jasno, kako bo vlada naslovila ti dve težavi.
Oblasti doslej enostavno niso naredile dovolj. Pomanjkanje dostopa do vode negativno vpliva na vrsto človekovih pravic. Voda je osnovno sredstvo za zagotavljanje higiene, higiena pa je potrebna za zagotavljanje zdravja. Voda je nujna tudi za pitje in za kuhanje hrane, pri čemer je zlasti pomembna njena neoporečnost. Če morajo ljudje uporabljati vodo iz potokov ali pa jo hraniti v plastičnih posodah, cisternah (npr. sredi poletne vročine ali pa v ledenem mrazu), je njena varnost vprašljiva. Brez vode ljudje težje skrbijo za pranje svojih oblačil, zaradi tega so tako otroci v šolah kot odrasli na delovnih mestih lahko zasmehovani.
Stanje na terenu ne zahteva le krpanja z obliži, kot je danes sprejeti ukrep za zagotovitev vode – temveč učinkovito, merljivo, časovno opredeljeno, ciljno usmerjeno ter finančno podprto strategijo razvoja romske manjšine, čemur morajo vzporedno slediti ustrezne zakonodajne spremembe, pričenši z Zakonom o romski skupnosti v RS.
Kot izhod v sili smo zaradi neaktivnosti države marca 2014 dvema romskima družinama omogočili v sodelovanju z odvetnico Nino Zidar Klemenčič tudi pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice.
Naše lobistične aktivnosti na področju pravic Romov smo v slovenski Amnesty International v zadnjih letih dopolnili tudi z mobilizacijo javnosti, ki smo jo povabili k pošiljanju apelov in podpisovanju peticij za pravico do vode preko spleta, na dogodkih, kot je Pot ob žici, ter v okviru vsakoletne jesensko-zimske kampanje Pišem za pravice. Skupno je pravico do vode podprlo okoli 5000 ljudi s svojimi apeli in podpisi peticije. Ko smo zadnji sklop 2000 apelov marca 2015 osebno predali predsedniku vlade dr. Miru Cerarju, je slednji vrsto pisem mladih tudi sam prebral in obljubil, da se bo zavzel (več).
Naj na koncu izrecno ponovimo: danes sprejeti ukrep je nujen korak naprej, vsebinsko pa še vedno zgolj nezadostno »krpanje«. Še vedno pogrešamo resno, sistematično urejanje zatečenega stanja. V Sloveniji bi moral biti standard zagotovitve dostopa do vode, sanitarij in druge infrastrukture priklop na javno infrastrukturo (vodovod, kanalizacija, elektrika).