Obisk Suzane Dewa, prav tiste, ki je 1988 začela slovensko Amnesty, je bil v začetku leta, ko bomo praznovali 30-letnico, kot naročen. Aktivizem je (še vedno) njen življenjski slog, ki ga poganja optimizem. Meni, da svet ni vedno slabši, ampak vedno boljši. In da lahko skupaj dosežemo, da bo še boljši.
V naši sekciji vedno s ponosom povemo, da je našo, zdaj že 30 let staro zgodbo, »zakuhala« 16-letnica iz Kranja, ki ji takrat ni bilo vseeno. Suzana Dewa je v teh 30 letih postala in storila še mnogo več, s prava je presedlala na ilustracijo in je aktivna v številnih civilnodružbenih gibanjih v Avstraliji, kjer živi že skoraj 20 let.
Če bi bila Suzana Dewa danes (spet) stara 16 let, ali bi ponovno ustanovila Amnesty?
Zanimivo vprašanje. Zagotovo bi spet kaj ustanovila. Ne vem, ali bi bila to ravno Amnesty. Od ustanovitve leta 1988 sem presedlala že na kup drugih organizacij in drugih aktivnosti, kjer podpiramo različna gibanja, akcije in vprašanja, ki so pereča v sodobni družbi. Je pa seveda Amnesty zame odskočna točka, matična organizacija, ki jo bom vedno imela v srcu. Tako da – morda, ne vem …
Je danes 16-letnikom_cam težje ali lažje začeti nekaj takega, kar si začela ti?
Mislim, da je Amnesty zelo dobra organizacija, s katero se začne aktivistična pot. Da ti širino in veliko različnih vprašanj, kjer se lahko najdeš. Kako bi bilo danes ustanavljati organizacijo, si niti ne znam predstavljati, ker je bilo leto 1988 v širšem zgodovinskem kontekstu v Sloveniji oz. takrat še Jugoslaviji in širše v vzhodni Evropi tako drugačno. Takrat so se revolucije delale na vseh nivojih. Bilo je veliko energije, zato ustanoviti Amnesty sploh ni bilo vprašanje. Ko so mi iz Londona poslali prve dokumente, sem vedela, da je to to – to moramo imeti, za človekove pravice je treba delati, sploh na mednarodni ravni. V današnjem svetu je to morda težje. Amnesty je takrat bila nova organizacija v Sloveniji, želja javnosti po spremembah in aktivnem udejstvovanju je bila močnejša. Po drugi strani je danes svet toliko bolj povezan. Amnesty smo ustanavljali preko pošte, tiste klasične z znamkami in ovojnicami – pisala sem v London in potem čakala odgovor …
Kako je to pismo zaznamovalo tvoje življenje? Mladi na naših delavnicah so vedno osupli, ko izvejo, da je Amnesty v Slovenijo pripeljala njihova vrstnica.
Še vedno mi pogosto rečejo: »Pri 16 si imela več korajže, kot jo imam jaz zdaj pri 40.« Verjetno sem bila tudi jaz takrat bolj pogumna, kot sem zdaj. Ko se v najstniških letih za nekaj zanimaš, se za to zanimaš »ornk«. Krivice, ki so se ta krat dogajale po svetu, so me zelo prizadele. Pri 12 letih sem večinoma brala knjige o suženjstvu v ZDA, o bombardiranju Hirošime, gledala sem filme iz ameriških zaporov … Socialne krivice so me zaznamovale že takrat. Leta 1984 je bila tudi velika lakota v Afriki, sodelovala sem na različnih humanitarnih akcijah. Pisala sem različnim mednarodnim organizacijam, ker sem hotela nekaj storiti. Ko si star 16 let, imaš ogromno energije in vere, da boš spremenil svet. In Amnesty je odgovorila. Takrat nisem niti razmišljala, da tega ne bi počela, ker je bilo treba svet spremeniti. Mladost je bila takrat prednost, ne ovira. To je bilo v času pred osamosvojitvijo Slovenije, ravno takrat se je odvijal proces proti četverici, in ni bilo jasno, ali je moje početje nevarno. Ampak ko si star 16 let, o tem ne razmišljaš, zato je ta leta treba izkoristiti. Ko vidiš, kaj ti v svetu ne paše, se namesto v melanholijo spraviš v akcijo.
Pisala sem različnim mednarodnim organizacijam, ker sem hotela nekaj storiti. Ko si star 16 let, imaš ogromno energije in vere, da boš spremenil svet. In Amnesty je odgovorila.
Suzana Dewa, ustanoviteljica Amnesty Slovenije
Praviš, da z vidika aktivizma ne pogrešaš sveta pred internetom. Pa večji dostop do informacij o krivicah po svetu ljudi spodbuja k ukrepanju ali jih plaši in dela nemočne?
Izpostavljenost temu, kar se dogaja po svetu, je definitivno dvorezni meč. Lahko se angažiraš, ko vidiš, da se angažirajo tudi drugi – jaz spletni aktivizem kombiniram z uličnim aktivizmom in poskušam o tem obveščati preko svojih socialnih profilov, da tudi drugi vidijo, da se da, in da jih povabim, da se mi pridružijo na demonstracijah. To, da ljudje protestirajo, da jim ni vseeno in da dosegajo pozitiv ne spremembe, te lahko opogumi, lahko pa te količina informacij o tem, kaj vse se dogaja, vse krivice, spravijo v obup. Tega se zavedam. Mene to ne spravi v obup, ampak me spodbudi v akcijo. Pri vseh ni tako, bi pa vsakogar spodbudila, da je boljše biti aktiven in izraziti svoje nestrinjanje, ko se dogajajo krivice, kot pa biti tiho in se vdati v usodo. Ni važno, ali posameznik lahko doseže konkretno spremembo, pomembno je, da se pri sebi odločimo, da če nam nekaj v družbi ni všeč in si to želimo spremeniti, da smo sami sebi dolžni, da to povemo. In če se v našem imenu dogaja krivica, umaknemo svoje privoljenje in to javno povemo.
Lahko mladim našteješ tri stvari, ki jih lahko naredijo vsak dan za človekove pravice in za boljši svet?
Odvisno, v kakšnem okolju se človek znajde. Imam srečo, da se že od nekdaj obkrožam z enakomislečimi ljudmi – to ti daje zaledje in podporo. Zdaj to poskušam vračati. Pogosto mi rečejo, da na družbenih omrežjih objavljam samo o politiki in človekovih pravicah. Tega ne objavljam zato, da bi spremenila mnenje tistih, ki jih to ne zanima, ampak zato, da tistim, ki jih to zanima ali se želijo udejstvovati, pokažem, da niso sami. To se mi zdi zelo pomembno. Na mikroravni je lahko vsak, sploh ko si obkrožen z nestrpnimi ljudmi, ne tiho. Enostavno, rečeš, temu pa ni tako. Da nisi tiho ob nestrpnosti ali krivicah, je prvi korak in velika stvar, ki jo lahko naredi vsak.
Vedno znova se učim in spoznavam dodatne probleme in situacije. To je tudi nekaj, kar lahko vsak naredi vsak dan. Ne le npr. da rečeš »Sem za begunce«, »Sem proti kazni«, ampak da tematiko naprej raziskuješ in se o njej izobražuješ.
Sicer pa, če je le možnost, mladim svetujem, naj se pridružijo enakomislečim. Take skupine ne le dejansko spreminjajo svet, ampak v njih tudi vidiš, da se dogajajo tudi pozitivne stvari, in si tako bolj odporen proti melanholiji in obupu. Te tri stvari bi priporočila vsakomur, ne le mladim.
Aktivizem je tvoj način življenja. Si odporna in obkrožena z istomislečimi. Pa pridejo trenutki, ko se vprašaš, zakaj? In kaj takrat storiš?
Nimam trenutkov obupa ali vprašanja, zakaj. Bolj imam težave s trenutki jeze. Ker se razjezim, kako je možno, da se določene stvari na tem svetu še vedno dogajajo. In to me žene naprej. Že nekaj časa živim v Avstraliji in v zadnjih mesecih smo bili tedensko na cestah zaradi beguncev na otoku Manus, ker jim je vlada v begunskih kampih odklopila elektriko in vodo, odvzela hrano … Tu me je res zagrabila, kot bi Slovenci rekli, sveta jeza, ker si ne predstavljaš, da je kaj takega še vedno možno. Vendar mi ti trenutki ne pomenijo vprašanja, zakaj to delam, ampak bolj razmislek, da je treba narediti še več.
Te otroka še spremljata na protestih?
Spremljata me, kadar me lahko, če nista v šoli. Poskušam ju spodbujati s svojim zgledom – vedno vidita in vesta, kdaj grem na protest. Na določene proteste ju vendarle ne peljem, ker so nevarni, na primer na protirasistične proteste, kjer je precej provokatorjev, kamor pošljejo pošljejo policijo na konjih in v popolni opremi, zato obstaja možnost, da postanejo protesti nasilni. Sta pa sodelovala na vseh protestih za istospolno zakonsko zvezo, za begunce, za pravice živali – mi gremo na vse!
Pred 10 leti si dejala, da se ti zdi, da svet gre na bolje. Še vedno tako misliš?
Vedno. Ljudje rečejo, da nam gre na slabše … Ne strinjam se. Krivice se seveda še dogajajo, ampak se splošno mnenje o tem, kaj je krivica in kaj ni, zelo spreminja. Družba je drugačna kot takrat, ko se je suženjstvo zdelo čisto normalno ali ko je bilo normalno, da homoseksualci nimajo enakih pravic. Vsakič ko sprožimo kampanjo za človekove pravice in se nekaj spremeni na zakonski ravni, pride do spremembe tudi v zavesti ljudi. Krivice se in se bodo dogajale – še vedno se trguje z ljudmi, vendar vemo, da to ni prav in smo proti temu. Včasih ni bilo tako. Z vsako spremembo pride tudi upor. Bolj kot dosežeš pravice za vse, več je odpora ljudi, ki jim to ne ustreza in te mu nasprotujejo. Ampak to ne pomeni, da se zavest o tem, kaj je prav, ne prenaša na naslednjo generacijo. In ko gledam generacijo svojih otrok, vidim, da na splošno o nekateri h stvareh, glede katerih smo bili mi še zelo zadrti, npr. o spolni usmerjenosti ali identiteti, razmišljajo že čisto drugače. Zato sem popolnoma optimistična.
Pa to ni naš mehurček?
Morda. Priznam, včasih ko ti Facebookov algoritem ven vrže stvari, ki jih hočeš slišati, grem celo pogledat, kaj pravi druga stran. Pogosto se mi zdi, da če tudi druga stran ne bi bila v svojem mehurčku in bi videla, kaj v bistvu govori nasprotna stran, bi lahko prišli precej bolj skupaj. Definitivno smo v mehurčku – vse strani. In te mehurčke bi bilo treba počiti. So stvari, ki združujejo. V Sloveniji žal ni bilo tako, vendar je bila v Avstraliji celotna kampanja o istospolni zakonski zvezi zelo združujoča. Celoten politični spekter se je zedinil oziroma večinsko opredelil za to. Tako da se da.
Kaj pa je najprej potrebno – družbena gibanja ali politična volja?
Družbena gibanja. Vedno se kot primer vračam na zakon o istospolnih porokah v Avstraliji, saj nam je kampanja pokazala, da se da. Vse se je dogajalo na mikroravni – ljudje so se pogovarjali s svojimi družinami, prijatelji, sosedi. To je bila kampanja na osebni ravni, ki je temeljila na osebnih zgodbah. Menim, da ima veliko ljudi odpor proti spremembam ali pa si ne znajo predstavljati, da bi lahko bilo kaj drugače. Zato spremembe lahko dosegaš le tako, da širiš obzorja – izobražuješ, sporočaš bistvo, komuniciraš o problemu, ki to sploh ni. Naslednja velika kampanja v Avstraliji je kampanja za prestavitev dneva državnosti, saj je vezan na vse krivice, ki so se dogajale aboriginom. Pred leti ne bi niti pomislil, da je to sploh možno. Zdaj pa se večina že nagiba k temu, da če je datum sporen in če ne združuje vseh Avstralcev, je prav, da se spremeni. S tega stališča mediji in izobraževanje lahko naredijo največ. In da ljudem daš vedeti, da se da drugače. Zdi se mi, da je tudi naše osebno udejstvovanje pri različnih akcijah bodisi z udeležbo na volitvah ali uličnih akcijah alternativa, ki pokaže, da je možno tudi drugače. Ljudje pogosto niso a priori proti, ampak si le ne predstavljajo, da je možna drugačna pot.
Pred 10 leti si v intervjuju na vprašanje, če bi spet ustanovila Amnesty v državi, kjer je še ni, si odgovorila, da ja, ampak da o tem kasneje. Je zdaj ta kasneje?
Mislim, da organizacije ne bom več ustanavljala. Ker jih je že dovolj, sploh v Avstraliji, kjer živim, in se lahko priključim tistim, ki se ukvarjajo s tematikami, ki me zanimajo. Zdaj me bolj zanima umetnost in umetniška plat prenašanja sporočila o človekovih pravicah. Ampak pri tem pa že malo zamujam, tako da bova o tem morali čez pet let.
Kje vidiš sebe in Amnesty čez 10 let?
Čez 10 let bom na 40-letnici slovenske Amnesty. (Smeh.) Ne vem, kje bo Amnesty čez 10 let – ne vem, katere tematike bodo pomembne, ne vem, ali sploh bodo organizacije, ki se bodo ubadale le z eno temo. Amnesty je organizacija, ki pokriva ogromno različnih tem, v tem je enkratna. Ali bo ta format še potreben, ne vem. Je pa res, da je postala tista sila v svetu, kjer se vsi bojijo, kaj ima povedati. Ima sloves, da daje pretehtane in resnične informacije. Mislim, da je to vloga, ki jo še naprej lahko zelo dobro igra. Se bo pa verjetno morala povezovati z drugimi organizacijami. Intersekcionalni aktivizem je trend, kjer se v okviru boja proti eni vrsti krivice povezujemo tudi z drugimi. Boj za pravice žensk, LGBTI+, temnopoltih, skratka vseh marginaliziranih skupin, je pravzaprav isti boj. Ne pravim, da moramo vsi delati za vse, ampak da se podpiramo in si ne mečemo polen pod noge oz. mislimo, da je ena stvar bolj pomembna od druge. To je lekcija, ki smo se je naučili na področjih, kjer sem jaz aktivna – na različnih akcijah vidim iste obraze. Prihodnost je, da vidimo, da smo vsi povezani, in skupaj spreminjamo sistem.
S Suzano se je pogovarjala Ana Čemažar.