Amnesty International je v letu 2017 zabeležila najmanj 993 usmrtitev v 23 državah, kar je za štiri odstotke manj kot leto prej (1032 usmrtitev) in 39 odstotkov manj kot leta 2015 (takrat je Amnesty poročala o 1634 usmrtitvah, najvišji številki po letu 1989).
V 2017 je Amnesty zabeležila najmanj 2591 izrekov smrtnih obsodb v 53 državah, kar je pomembno zmanjšanje od rekordno visokega števila 3117 v letu 2016.
A te številke ne vključujejo tisoče smrtnih obsodb in usmrtitev, za katere Amnesty International verjame, da se izrekajo in izvršujejo na Kitajskem, kjer ti podatki o smrtni kazni še naprej ostajajo državna skrivnost. Kliknite za še več dejstev in številk v povezavi s smrtno kaznijo (v angleščini).
Smrtno kazen je povsem odpravilo 106 držav, lani še Gvineja in Mongolija. Nekatere države pa sicer smrtno kazen imajo v svojih zakonih, a je ne izvajajo. Držav, ki so to okrutno obliko kaznovanja odpravile z zakonom ali pa v praksi, je trenutno 142. Usmrtitve so v letu 2017 izvajali v 23 državah. Po znanih podatkih je v svetu trenutno na smrt obsojenih skupno 21.919 ljudi. Kliknite za celotno sporočilo za javnost ob objavi letnih statistik (v angleščini). Na dnu te strani pa najdete zemljevid sveta z usmrtitvami v 2017.
“Kljub korakom v smeri odprave te odvratne kazni je še vedno kar nekaj voditeljev držav, ki se zatekajo k uporabi smrtne kazni kot ‘hitri rešitvi’, namesto da bi se lotili odprave vzrokov problemov s humanimi, učinkovitimi politikami, ki temeljijo na dokazih. Močni voditelji izvršujejo pravico, ne usmrtitev. Smrtna kazen je simptom kulture nasilja, ne njena rešitev.
Salil Shetty, generalni sekretar Amnesty International
Tudi v državah, ki močno zagovarjajo uporabo smrtne kazni, so bili narejeni ukrepi za njeno zmanjševanje. V Iranu, na primer, so se zabeležene usmrtitve zmanjšale za 11 odstotkov, usmrtitve zaradi z drogo povezanih obsodb pa za 40 odstotkov. V Maleziji so spremenili zakone za boj proti drogam, in sicer so uvedli diskrecijo pri izrekanju obsodb v primerih trgovanja z drogo.
Po drugi strani je v nasprotju z mednarodnim pravom 15 držav bodisi izreklo bodisi izvršilo smrtno kazen za kazniva dejanja, povezana z drogo. Največ usmrtitev je bilo na območju Bližnjega vzhoda in severne Afrike, medtem ko je bilo v azijsko-pacifiškem območju največ držav, ki za to vrsto kaznivih dejanj predvidevajo smrtno kazen (10 od 16).
Amnesty je zabeležila usmrtitve po obsodbi zaradi drog v štirih državah: na Kitajskem, v Iranu, Savdski Arabiji in Singapurju. V Savdski Arabiji se je izjemno povečalo število obglavljanj za kazniva dejanja, povezana z drogo; leta 2016 so te usmrtitve predstavljale 16 odstotkov, lani pa 40 odstotkov vseh usmrtitev.
Vlade so kršile tudi vrsto drugih prepovedi po mednarodnem pravu. Najmanj pet ljudi so v Iranu usmrtili zaradi kaznivih dejanj, storjenih, ko so bili mlajši od 18 let, vsaj 80 jih ostaja obsojenih na smrt. Ljudi z duševnimi ali intelektualnimi ovirami so usmrtili ali so ostajali obsojeni na smrt na Japonskem, Maldivih, v Pakistanu, Singapurju in ZDA. Amnesty je v Bahrajnu, na Kitajskem, v Iranu, Iraku in Savdski Arabiji zabeležila tudi vrsto primerov, ko ljudem grozi smrtna kazen, potem ko so “priznali” zločine po mučenju ali drugemu slabemu ravnanju.
10 vprašanj in odgovorov glede smrtne kazni
- Zakaj Amnesty International nasprotuje smrtni kazni?
Smrtna kazen krši najbolj temeljno človekovo pravico – pravico do življenja. Je skrajno okrutna, nečloveška in ponižujoča kazen. Poleg tega je diskriminatorna. Pogosto se uporablja proti najbolj ranljivim v družbi, vključno z revnimi, etničnimi in verskimi manjšinami ter ljudmi z duševnimi ovirami. Nekatere vlade jo uporabljajo za utišanje nasprotnikov. Kadar je pravosodni sistem pomanjkljiv in se razraščajo nepoštena sojenja, je vedno tveganje za usmrtitev nedolžne osebe.
Ko se smrtna kazen izvrši, je konec – napake ni mogoče popraviti. Nedolžno osebo se lahko izpusti iz zapora, usmrtitve pa ni mogoče vzeti nazaj.
- Kaj pa pravica za žrtve nasilnih zločinov in njihove družine?
Žrtve in njihove družine si zaslužijo pravico.Tisti, ki so zaradi grozljivih zločinov izgubili ljubljene, imajo pravico, da se za to odgovorni osebi sodi na poštenem sojenju, ki ne sme voditi v smrtno kazen. Z nasprotovanjem smrtni kazni ne poskušamo zmanjšati zločina ali ga opravičevati. A kot so dejale številne družine, ki so izgubile najdražje, smrtna kazen njihovega trpljenja v resnici ne more odpraviti. Trpljenje se le razširi še na družino obsojene osebe.
Maščevanje ni odgovor. Odgovor je v zmanjševanju nasilja, ne povzročanju več smrti.
Marie Deans, katere tašča je bila umorjena leta 1972
3. Če nekoga ubiješ – ali si ne zaslužiš smrti? “Oko za oko”?
Ne. Usmrtiti nekoga, ker je vzel življenje nekoga drugega, je maščevalnost, ne pravica.
Usmrtitev – ali grožnja z njo – prizadeja strašno telesno in psihološko trpljenje. Vsaka družba, ki usmrčuje zločince, izvaja isto nasilje, kot ga obsoja.
4. Ali smrtna kazen ne preprečuje zločinov?
Sodeč po raziskavah – ne. Ni verodostojnih dokazov, da bi smrtna kazen kaj bolj učinkovito odvračala kazniva dejanja kot pa zapor. Pravzaprav število kaznivih dejanj v državah, ki so prepovedale smrtno kazen, ni zrastlo. V nekaterih primerih pa se je celo zmanjšalo. V Kanadi, na primer, je bila leta 2008 stopnja umorov za več kot polovico manjša, kot je bila leta 1976, ko so odpravili smrtno kazen.
5. Kaj pa smrtna kazen za teroriste?
Vlade se po nasilnih napadih pogosto zatečejo k smrtni kazni, da bi pokazale, da delajo nekaj za “zaščito” nacionalne varnosti. A ni verjetno, da bo grožnja z usmrtitvijo ustavila moške in ženske, ki so pripravljeni umreti za svoja prepričanja – na primer samomorilski napadalci. Enako verjetno je, da usmrtitve iz njih naredijo mučenike, spomin nanje pa koristi njihovim organizacijam.
Za ljudi, obtožene “terorizma”, je še posebej verjetno, da bodo obsojeni na smrt po nepoštenih sojenjih. Številne obsodijo na podlagi “priznanj”, ki jih pridobijo z mučenjem. V nekaterih primerih so posebna ali vojaška sodišča, vzpostavljena na podlagi protiterorističnih zakonov, obsojala na smrt civiliste in s tem spodkopavala mednarodne standarde.
[Smrtna kazen] je poceni način za ljudi v politiki, da se pretvarjajo pred svojo prestrašeno javnostjo, da delajo nekaj proti zločinom.
Jan van Rooyen, profesor prava iz Južne Afrike
6. Ali ni bolje usmrtiti kot pa za vedno nekoga zapreti?
Vsak dan moški, ženske in celo otroci, obsojeni na smrt, čakajo na usmrtitev. Ne glede na njihov zločin ali njihovo nedolžnost ali krivdo je njihovo življenje terjal pravosodni sistem, ki postavlja povračilne ukrepe pred rehabilitacijo. Dokler so živi, lahko vsaj upajo na rehabilitacijo ali oprostitev, če se kasneje izkaže, da so nedolžni.
7. Ali obstaja human in neboleč način usmrtitve?
Vsaka oblika usmrtitve je nehumana. Smrtonosna injekcija se predstavlja kot nekoliko bolj humana, saj se navzven zdi manj groteskna in barbarska kot druge oblike usmrtitve, kot so obglavljanje, električni stol, usmrtitev s plinom ali obešanje.
A iskanje “humanega” načina za uboj ljudi bi morali videti kot to, kar je – poskus, da se usmrtitve naredi bolj sprejemljive za javnost, v imenu katere se izvršujejo, in da se vlade, ki izvajajo usmrtitve, ne bi dojemale za ubijalke.
8. Kaj zadeva Amnesty, če različne družbe želijo uporabljati smrtno kazen?
Človekove pravice – vključno z najbolj osnovno pravico do življenja – so univerzalne in jih podpira večina držav sveta. Naš poziv k odpravi smrtne kazni sovpada s sočutjem, usmiljenjem in odpuščanjem, ki ga poudarjajo vse velike svetovne religije. Do danes je 140 držav odpravilo smrtno kazen bodisi v svojih zakonih bodisi v praksi, kar kaže, da željo po odpravi smrtne kazni delijo kulture in družbe v skoraj vseh regijah sveta.
9. In če javno mnenje podpira smrtno kazen?
Močna javna podpora smrtni kazni pogosto sovpada z mankom zanesljivih informacij o njej – najpogosteje z zmotnim mnenjem, da bo zmanjšala kriminal. Številne vlade brez oklevanja promovirajo to zmotno prepričanje, čeprav ni dokazov zanj. Pomembni dejavniki, ki vplivajo na uporabo smrtne kazni, se pogosto ne razumejo. Sem sodijo tveganje usmrtitve nedolžnega človeka, nepoštenost sojenj in diskriminatorna narava smrtne kazni – kar vse skupaj sestavlja informirano vedenje o smrtni kazni.
Prepričani smo, da morajo biti vlade odprte glede teh informacij in skozi javne izobraževalne programe promovirati spoštovanje človekovih pravic. Le tako je možna vsebinsko smiselna razprava o smrtni kazni.
Poleg tega pa odločitev o usmrtitvi nekoga ne more biti sprejeta z javnim mnenjem. Vlade morajo prevzeti voditeljstvo.
10. Se boj za odpravo smrtne kazni dobiva?
Da. Danes je skoraj dve tretjini držav sveta bodisi odpravilo smrtno kazen v svojih zakonih ali pa je več ne uporabljajo v praksi. Čeprav je bilo narejenih nekaj korakov nazaj, je treba te postaviti nasproti jasnemu svetovnemu trendu v smeri odprave smrtne kazni.
