Madžarska vlada je z diskriminatornim zakonom prepovedala shode v podporo pravicam LGBTQIA+ skupnosti, zato z vami delimo pismo Dávida Viga, direktorja madžarske sekcije Amnesty International.
Zadnja dva meseca živim v članici EU, ki me omejuje pri tem, da lahko v javnosti pokažem, kdo sem in koga ljubim. V državi, ki je naredila še dodaten korak pri omejevanju svobode izražanja in pravice do zbiranja – pravic, ki so temeljne. Že nekaj let živim v državi, ki nas želi ustrahovati in izbrisati našo prisotnost iz javnega življenja, v zadnjih dveh mesecih pa se je to še okrepilo.
Madžarski parlament je 18. marca 2025 naredil še en korak v smeri zatiranja temeljnih človekovih pravic. S sprejemom ustavnega amandmaja, ki dejansko prepoveduje Parado ponosa v Budimpešti, so madžarske oblasti pokazale, da jim ne zadostuje več zgolj omejevati pravice LGBTQIA+ oseb, sedaj nas želijo v celoti izbrisati iz javnosti.
Trideset let je bila budimpeška Parada trenutek vidnosti, solidarnosti in svobode v družbi, kjer se osebe LGBTQIA+ vse bolj marginalizira. Spremljal sem, kako je Parada rasla v najbolj vseobsežne demonstracije zoper predsednika vlade Viktorja Orbána. Odkar je prišel na oblast in začel z razgradnjo sistema spoštovanja in zaščite človekovih pravic, je Parada postajala prostor številnih raznolikih organizacij, kjer so se povezale v vsakoletni protest. Postala je skupni prostor upora.
A letos poskuša Madžarska ta glas utišati. S spremembo zakona o svobodi zbiranja je madžarski parlament dopustil prepoved vseh zborovanj, ki naj bi bila »v nasprotju z moralnim razvojem mladoletnikov«. Zgolj en dan – zakon je bil predložen 17. marca, sprejet pa 18. marca – je trajalo, da je parlament radikalno omejil temeljne pravice. Sprejel je nejasno besedilo po vzoru ruskega zakona o »homoseksualni propagandi« iz leta 2013, ki omogoča samovoljno cenzuro in prepoved vseh shodov v podporo pravicam LGBTQIA+ oseb, vključno z mirnimi demonstracijami, kakršna je Parada ponosa.
Zakon, ki je bil sprejet s 136 glasovi za, dovoljuje uporabo tehnologij za prepoznavanje obrazov za identifikacijo udeležencev_k dogodkov, ki so sedaj prepovedani. To predstavlja resno grožnjo zasebnosti in vzbuja strah. Zakon določa tudi globe v višini do 500 evrov, kar je v državi, kjer je minimalna mesečna plača 707 evrov, inflacija pa med najvišjimi v Evropi, precejšnja vsota.
Poleg denarne grozi organizatorjem prepovedanih dogodkov tudi kazenski pregon in kazen do enega leta zapora. Nova zakonodaja širi tudi pogoje, kdaj lahko policija zahteva razpustitev vnaprej prijavljenih zborovanj. Na predvečer 30. obletnice Parade v Budimpešti nas vrača ta škodljiva prepoved za vsaj tri desetletja nazaj v zgodovino.
Ne gre pa za osamljen zdrs. Priča smo usklajeni in premišljeni politični strategiji, katere razvoj spremljamo že več let: Viktor Orbán počasi in metodično odpravlja varovalke, ki ščitijo človekove pravice. Napada se svobodo tiska, spodkopava se neodvisnost sodstva, nadleguje se nevladne organizacije. Od leta 2020 je vse strožja zakonodaja posebej usmerjena proti pravicam LGBTQIA+ oseb, prepovedano je pravno priznanje transspolnih oseb; iz velikega dela javnega življenja so izbrisane spolne manjšine, tudi iz šol in filmov na televiziji; istospolnim parom je prepovedano posvojiti otroka; pripravlja pa se tudi sprememba ustave, ki bi družino opredelila kot »zvezo moškega in ženske«.
Ta niz sovražno nastrojenih zakonov ni le ideološka, temveč tudi cinična politična računica. Iskanje grešnega kozla med spolnimi manjšinami je orodje vlade, da preusmeri pozornost od gospodarskih težav države in utiša vsakršno nasprotovanje svojim politikam. V tej luči je v prepovedi Parade močna simbolika: pravico do javnega obstoja, do ponosa in do zahtevanja enakopravnosti se odreka celotni skupnosti.
Na ulicah Budimpešte je bila Parada vselej trenutek upanja – prostor, kjer smo lahko hodili, ne da bi se skrivali. Vlada je zdaj Parado označila za »nezakonito provokacijo«. A upanja ni mogoče izbrisati tako zlahka. Zato se nameravamo Madžarke_i 28. junija 2025 udeležiti Parade ponosa.
Dávid Vig, direktor Amnesty International Madžarske
Pismo je Amnesty International Belgije objavila v časopisu Le Soir.