V AI Slovenije obžalujemo postavljanje ograje na slovensko-hrvaški meji, ki sporoča negostoljubje namesto solidarnosti ter nas postavlja na zemljevid Evrope zidov.
Dodaten srhljiv signal nedobrodošlice ljudem na begu pa sporoča tudi njena opremljenost z ostrimi rezili, ki lahko povzročijo poškodbe in predstavljajo nepotrebno fizično nevarnost za begunce in migrante. V skladu z mednarodnimi načeli se morajo države izogibati uporabe sredstev, ki lahko povzročajo poškodbe. Z drugimi besedami to pomeni, da morajo izbrati takšna, za katere je najmanj verjetno, da bi lahko povzročila poškodbe.
Žica z rezili to vsekakor ni. Ob tem pa Amnesty International tudi skrbi, da bi lahko vodila k poslabšanju dostopa do azila za ljudi, ki bežijo pred vojnami, oboroženim nasiljem in preganjanjem.
Obžalujemo, da tako Slovenija kot ostale države ne vložijo več truda v to, da bi se beguncem zagotovilo čim bolj human in učinkovit sprejem ter dolgoročno zaščito, ampak namesto tega gradijo ograje.
Od ograj, ki so jih na meji s Turčijo postavili Bolgarija in Grčija, Španija pa v svojih enklavah na meji z Marokom, do Madžarske, ki je oktobra povsem zaprla svoje meje, se izrisuje nesočuten evropski obraz spričo največje begunske krize po drugi svetovni vojni. Ograje so vodile v številna tragično izgubljena življenja v Sredozemskem in Egejskem morju. Od začetka 2015 do novembra je teh žrtev vsaj 3440.
Večino skrbi za begunce prevzemajo države v razvoju, ki jih gostijo najmanj 86 %. Preostali, pogosto precej bogatejši del sveta, vključno z EU, mora prevzeti pravičnejšo skrb zanje. Po eni strani to pomeni omogočati preselitve beguncev v svoje države, kjer lahko zaprosijo za azil, ne da bi se bili prisiljeni podajati na življenjsko nevarne poti. Treba je zagotoviti varne in zakonite poti, poleg preselitev tudi podelitev humanitarnih viz in združevanje družin. Po drugi strani pa mora mednarodna skupnost zagotoviti dovolj sredstev sistemu Združenih narodov za oskrbo beguncev v tistih državah, ki jih gostijo največ. Danes je namreč po oceni visokega komisarja ZN za begunce Antonia Guterresa globalna humanitarna skupnost dobesedno bankrotirana. ZN so na primer prejeli manj kot polovico sredstev, ki jih potrebujejo za podporo 4 milijonom beguncev iz Sirije. Za pozabljeno begunsko krizo v Južnem Sudanu pa so države namenile borih 18 odstotkov denarja, ki je potreben za absolutno nujne potrebščine, kot so hrana in zdravila.
Ljudje umirajo, vlade pa porabljajo milijarde za mejni nadzor. Evropska unija bo za varovanje meja med 2014 in 2020 porabila 2,7 milijarde evrov. Ob tem pa vprašanje, kako zagotoviti zaščito milijonom na begu, pušča nerazrešeno.