Amnesty International je danes v novem poročilu sporočila, da morajo evropske vlade ukrepati in zagotoviti enak in univerzalen dostop do splava, saj se po celotni regiji nadaljujejo omejitve in krepijo prizadevanja za nadaljnje omejevanje dostopa do splava.
Poročilo Ko pravice ne veljajo enako za vse: boj za dostop do splava v Evropi (angl. When rights aren’t real for all: The struggle for abortion access in Europe) razkriva, da kljub težko pridobljenemu napredku še vedno obstajajo škodljive in nevarne ovire, ki ogrožajo dostop do varne oskrbe pri splavu. Skupine, ki nasprotujejo človekovim pravicam in so finančno vse bolje podprte, stopnjujejo svoja prizadevanja za negativno vplivanje na politike in zakone – pogosto s širjenjem strahu in dezinformacij – z namenom dodatnega omejevanja dostopa do splava.
Kruta resničnost je, da je kljub pomembnemu napredku po vsej Evropi dostop do splava še vedno omejen z zaskrbljujočim nizom vidnih in nevidnih ovir.
Monica Costa Riba, Amnesty International.
»Težko priborjene zmage na področju reproduktivnih pravic so resno ogrožene zaradi vala regresivnih politik, ki jih spodbujajo gibanja, ki nasprotujejo teoriji spola, in zagovarjajo populistični politični akterji z avtoritarnimi praksami.«
Čeprav so pravne reforme v številnih evropskih državah – z nekaj pomembnimi izjemami – omogočile večjo dostopnost splava, številne upravne, družbene in praktične ovire še naprej preprečujejo univerzalen dostop. Med njimi so medicinsko neutemeljene zahteve, ki podaljšujejo postopke, zavračanje storitev zaradi ugovora vesti, pomanjkanje usposobljenih strokovnjakov_inj, omejitve zaradi gestacijske dobe in visoki stroški. Marginalizirane skupnosti – vključno z osebami z nizkimi dohodki, mladostniki, invalidi, LGBTIQ+ osebami, spolnimi delavkami_ci in prosilci_kami za azil ali osebami z negotovim migrantskim statusom – so nesorazmerno bolj prizadete.
Te ovire, v kombinaciji z različnimi stopnjami kriminalizacije, povzročajo dodatno stigmatizacijo, zamude in celo onemogočanje dostopa do nujnih zdravstvenih storitev. Vsaj 20 držav v regiji predpisuje kazenske sankcije za nosečnice, ki opravijo splav zunaj zakonsko določenih pogojev.
Ovire pri dostopu do splava
Poleg omejitev glede gestacijske dobe in kriminalizacije obstaja še več ključnih ovir za dostopnost splava.
Stroški dostopa do splava so lahko izjemno visoki, zlasti v državah, kjer oskrba s splavom na zahtevo (ko je odločitev v rokah noseče osebe) ni vključena v zdravstveno zavarovanje ali nacionalni zdravstveni sistem. To velja za države, kot so Avstrija, Bolgarija, Hrvaška, Ciper, Češka, Nemčija, Latvija, Črna gora, Romunija, Bosna in Hercegovina, Severna Makedonija, Kosovo in Srbija.
Veliko držav ne izpolnjuje svojih dolžnosti glede zagotavljanja dostopa do splava, zlasti v okoliščinah, kjer je veliko primerov zavračanja zdravstvenih storitev zaradi ugovora vesti. Zdravstveni delavci_ke zaradi osebnih prepričanj ali verskih razlogov odklanjajo opravljanje splavov, kar povzroča zamude ali celo popolno zavrnitev dostopa. V državah, kot sta Italija in Hrvaška, so tovrstne zavrnitve zelo razširjene, v Romuniji pa v porastu. Oblasti v teh primerih ne sprejemajo ukrepov, h katerim jih zavezuje mednarodno pravo, da bi omilile škodljive posledice in zagotovile dostop do oskrbe pri splavu za vse, ki jo potrebujejo.
Vsaj 12 evropskih držav še vedno izvaja medicinsko nepotrebna obvezna obdobja čakanja pred dostopom do zakonitega splava, 13 držav pa zahteva obvezno svetovanje. Države, kot so Albanija, Belgija, Nemčija, Madžarska, Latvija in Portugalska, zahtevajo oboje. Na Madžarskem morajo ženske, ki želijo splav, poslušati srčni utrip ploda. V Turčiji pa morajo poročene ženske, starejše od 18 let, za prekinitev nosečnosti v 10-tedenskem roku pridobiti soglasje zakonca.
Vsako leto je na tisoče nosečih oseb prisiljenih potovati v tujino, da bi dobile zdravstveno oskrbo, ki bi jim morala biti dostopna doma.
Poskusi omejevanja dostopa do splava
Poskuse omejevanja dostopa do splava po vsej Evropi vodi dobro financirano, meddržavno gibanje, ki nasprotuje teoriji spola. Sestavljajo ga konservativne in verske skupine in institucije, »think tank« organizacije, civilnodružbene organizacije in vplivneži_ice.
Na Hrvaškem je vpliv politikov, ki nasprotujejo človekovim pravicam, v vladi, skupaj z vse tesnejšim zavezništvom med zagovorniki prepovedi splava in Katoliško cerkvijo, povzročil ponavljajoče se poskuse dodatnega omejevanja dostopa do splava. Slovaški parlament je večkrat poskušal omejiti ali prepovedati splav, medtem ko bodo ustavne spremembe, sprejete septembra 2025, znatno spodkopale reproduktivne pravice.
Madžarska je uvedla nove ovire pri dostopu do splava, kontracepcije in za načrtovanje družine. Italijanska vladajoča stranka pa je sprožila zakonodajne pobude, s katerim bi skupinam, ki nasprotujejo splavu, in organizacijam za »podporo materinstvu« omogočila dostop do svetovalnih centrov za noseče osebe, ki jih morajo obvezno obiskati pred postopkom splava. Obe državi ukrepe utemeljujeta z argumenti o nizkih stopnjah rodnosti ter z lažno in rasistično retoriko o migrantih, ki naj bi »nadomestili« belo »domorodno« prebivalstvo.
Agresivni in včasih nasilni protesti proti splavu in shodi pred klinikami za spolno in reproduktivno zdravje postajajo vse večja ovira za dostop do splava. Na Poljskem je center za splave, ustanovljen marca 2025 v Varšavi, redno tarča nadlegovanj in groženj protestnih skupin. V Avstriji se zdravstveni delavci_ke, ki opravljajo splav, soočajo z zastraševanjem, tudi pred svojimi klinikami, medtem ko so bili centri za načrtovanje družine v Franciji in svetovalni centri v Nemčiji tarča napadov.
»Splav je osnovna zdravstvena storitev in človekova pravica,« je dejala Monica Costa Riba.
Evropske vlade in institucije morajo odločno ukrepati, da bodo uredile področje splava v skladu z mednarodnimi standardi – z dekriminalizacijo splava, odpravo obstoječih ovir in odločnim uporom proti vsem potezam skupin za boj proti človekovim pravicam, ki bi nevarno ovirale dostop ljudi do varne in pravočasne oskrbe splava, s čimer bi ogrozile življenja in zdravje.
Monica Costa Riba, Amnesty International.
Ozadje
Poročilo preučuje 40 držav in temelji na raziskavah Amnesty International v zadnjem desetletju ter na podatkih zanesljivih virov drugih organizacij za človekove pravice in javno zdravje, vključno s publikacijo Center for Reproductive Rights (CRR) – Europe Abortion Laws 2025, Evropskim parlamentarnim forumom za spolne in reproduktivne pravice (EPF) z njihovo študijo European Abortion Policy Atlas ter bazo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) – Global Abortion Policies Database.
Poročilo vključuje tudi vpoglede 11 aktivistk za pravico do splava ter organizacij, ki delujejo na področju spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic, intervjuvanih med majem in septembrom 2025.
Pravica do splava v Sloveniji
V Sloveniji je pravica do splava zapisana v ustavo; 55. člen določa svobodno odločanje o rojstvih otrok.
Splav na zahtevo je pri nas dovoljen do 10. tedna nosečnosti. Noseče osebe, ki želijo splav opraviti po 10. tednu nosečnosti, so pogosto izpostavljene neprimerni obravnavi pred zdravniško komisijo. O tem smo osveščale tudi v sklopu projekta Niti ena več, kjer smo sodelovale s feministično gledališko skupino Magdalene Krivopete, Sektorjem Ž in KUD Transformator.