Fernanda Doz Costa je nameravala biti odvetnica za človekove pravice v Argentini, preden je postala direktorica Amnesty International za področja spola, rasne pravičnosti in pravice beguncev. Tik pred mednarodnim dnevom varnega splava opozarja na nevarnosti, če pravica do splava ni zagotovljena, in kako lahko vsi z majhnimi dejanji zagotovimo, da bo varen splav dostopen vsem.
Protestu v podporo pravici do splava se lahko pridružiš v Mariboru v soboto 27. septembra 2025 ob 9.30, in v Ljubljani 4. oktobra 2025 ob 9.30, ko bosta potekala tudi shoda proti pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.
Pot do sem
To, da sem danes, kjer sem, je v veliki meri posledica mojega odraščanja v Argentini med diktaturo. Kot študentka prava sem bila med aktivisti, ki smo se zavzemali za socialno pravičnost in spoštovanje človekovih pravic vseh. Vedno me je zanimalo križišče pravnih okvirov in aktivizma – kako uporabiti oboje, da se zoperstavimo krivicam in ustvarimo svet, v katerem lahko vsi uresničimo svoje potenciale in uživamo svoje pravice. Krivice sem vedno jemala osebno in biti del Amnesty je način, kako se jim upiram!
Center pozornosti
Posebej me zanimajo področja reproduktivne in rasne pravičnosti ter enakopravnosti na podlagi spola. Delala sem s staroselskimi ljudstvi in poleg feminističnega aktivizma, me je to največ naučilo. A gre za prepletena področja. Ko govorimo o pravici do splava, ne gre zgolj za zdravstveno oskrbo. Govorimo o enakopravnosti, dostojanstvu in avtonomiji. Pravica do dostopa do splava in do drugih storitev za reproduktivno zdravje niso “luksuz”, gre za temeljne človekove pravice. Imajo ključen vpliv na kakovost življenja, na prihodnost oseb ter njihovih ljubljenih.
V Argentini, kot marsikje po svetu, so ljudje z denarjem vedno imeli dostop do splava, ne glede na to ali je bil zakonit ali ne. Zato je zame pravica do splava tudi bistveni del boja za družbeno in ekonomsko pravičnost.
Pomen pravice do splava
Splav je človekova pravica. A tisti, ki to pravico zagotavljajo ali jo želijo uresničiti, so marsikje tarče kriminalizacije, stigme in nasilja. To, da so naša telesa in reproduktivna avtonomija še vedno stvar debat verskih in političnih voditeljev, je jasen znak, da patriarhat še naprej določa naša življenja na pomembne načine. Še veliko dela moramo opraviti. Ni druge zdravstvene oskrbe, še posebej ne take, ki jo potrebujejo moški, ki bi jo spremljala enaka stopnja globalno organiziranega in financiranega nasprotovanja.
Kampanja Amnesty želi splavu dati vidnost, ga destigmatizirati in zaščititi. Kajti tišina zgolj še dodatno utrjuje zatiranje in stigmo. Splav je zdravstvena oskrba in zdravstvena oskrba je človekova pravica. A trenutno je pod izjemno grožnjo. Zato postavlja Amnesty splav v ospredje, kot tudi problem in posledice strukturne neenakosti.
Stigmatizacija
Stigma se kaže na različne načine. Skozi občutke sramu, osamljenosti, strahu pred družbenim obsojanjem pa tudi ponekod pred kazenskim pregonom. Tisti, ki zagotavljajo zdravstveno varstvo, so izključeni, aktivistkam_om za pravico do splava se grozi in ljudje, ki uresničujejo ali poskušajo uresničiti pravico do splava, imajo občutek, da so kriminalci, ker sami odločajo o svojem telesu in podpirajo tiste, ki potrebujejo zdravstveno varstvo. Prav stigma je pomembna ovira, ko pride do uresničevanja pravice do zdravstvene oskrbe, vezane na splav. Iz nje izhajata stres in diskriminacija. To ima lahko dolgoročne vplive na zdravje ljudi. Seveda pa vpliva tudi na samo dostopnost splava, da je zdravstvena oskrba zavrnjena pa tudi, da izgubimo življenja ljudi, ki bi lahko živeli. Denimo 28-letna mama, Josseli Barnica, je leta 2024 umrla v Teksasu, ker ji zdravniki niso hoteli nemudoma zagotoviti zdravstvene oskrbe, saj jih je skrbela prepoved splava po 6 tednu. Kako je lahko tako omejevanje pravic lahko označeno kot nekaj, kar naj bi varovalo življenje – “pro-life”, kot rečejo?
Razmere po svetu
Slika je mešana. Države kot so Argentina, Mehika, Kolumbija in Francija so naredile zgodovinske korake v smeri dekriminalizacije splava in vpisa te pravice v zakone in ustavo. A imamo tudi kraje kot so El Salvador, Malta in deli ZDA, kjer so še vedno v veljavi popolne ali skoraj popolne prepovedi. Tudi v Namibiji je splav močno omejen, v Maroku pa vodi kriminalizacija splava do grozljivih posledic za ženske, dekleta in osebe, ki lahko zanosijo. Boj se nadaljuje marsikje.
Strategije uspeha in ovire
Največ napredka je povezanega z lokalnimi feminističnimi gibanji, s pogumnimi zagovornicami_ki človekovih pravic in z mednarodno solidarnostjo. Zeleni val v Južni Ameriki je pomemben zgled.
Nazadovanja, kot denimo skrčenje pravice do splava zaradi odločitve ameriškega Vrhovnega sodišča, so okrepila gibanja zoper splav. Povečalo se je njihovo financiranje, zmanjšala so se sredstva za reproduktivno zdravstveno oskrbo v določenih državah in priča smo cenzuri informacij o splavu na internetu. Vse to, čeprav vemo, da ni mogoče “preprečiti” splava – s prepovedjo zgolj postane nevaren in nezakonit. Zato kampanje, ki nasprotujejo pravici do splava, vodijo zgolj k več trpljenja in k številnejšim izgubam življenj.
Posamezne zgodbe
Zagotovo izstopa primer Belén, ki je bila obtožena naklepnega umora, ker je splavila v javni bolnici v Tucumanu v Argentini leta 2014. Belén, kot jo poznamo, je bila nato izpuščena iz zapora leta 2017 in kmalu zatem oproščena vseh obtožb. Njen primer je vzbudil veliko ogorčenja v Argentini in drugod. In to je prispevalo k legalizaciji splava leta 2020. Njena zgodba nas opominja, kaj je na kocki.
Tudi zgodba Vannese Rosales, učiteljice v Venezueli, ki je pomagala 13-letni žrtvi posilstva, da je lahko dostopala do varnega splava, me je globoko ganila. Vanesso so aretirali in obtožili pomoči pri splavu, a je ostala vzravnano odločna, da gre za temeljno pravičnost. Po močni kampanji v njeno podporo so jo izpustili iz zapora 21. julija 2021, potem ko je bila tri mesece priprta in šest mesecev v hišnem priporu. Njen pogum, ob globalni podpori, ki jo je prejela, pokaže moč solidarnosti.
Vztrajajoče ovire
Tudi ko je splav zakonit, je dostop lahko spodkopan s čakalnimi dobami, nujnimi posvetovanji, avtorizacijami tretjih ali zahtevami po policijskih poročilih. Ugovori vesti in zavrnitve zdravstvene oskrbe prav tako omejujejo dostopnost splava, kar smo videli v Južni Afriki.
Digitalna cenzura in zavajanje z napačnimi informacijami prek množičnih platform omejujejo informiranost. Stigma, ter verski in družbeni pritiski, odvračajo osebe, da bi šle po pomoč. Oddaljenost, cena, pomanjkanje zasebnosti in šibka javna infrastruktura, še posebej na podeželju, dodatno omejujejo dostopnost te pravice. Kjer storitev ni, se osebe pogostokrat zatečejo v nevarnim metodam, zaradi česar prihaja do nepotrebnih poškodb in tragedij. Prav cenzura na internetu je najbolj spregledana težava. Družabna omrežja, denimo Meta in TikTok, umikajo vsebine, povezane s splavom. Pa so to včasih informacije, ki odločajo o življenju in smrti.
Podpora
Vse šteje: deljenje pravih informacij, razbijanje stigme in podpor vaseh, ki zagovarjajo pravico do splava. Lahko gre za pesmi, gledališke igre, značke, ki jih nosimo, ali nalepke, ki jo nalepimo. Lahko se tudi povežemo z lokalnimi skupinami in kampanjami, ki jih vodi Amnesty na Poljskem, v Maroku, ZDA, v Sierra Leonu, na Severnem Irskem in drugod. Lahko se povežemo in organiziramo, podpišemo peticijo za zaščito pravice do splava v ZDA. Že znanje, kako lahko podpremo zagovornike človekovih pravic, ki se borijo za pravico do splava, šteje. Širjenje točnih informacij, ki spodkopavajo mite in zmanjšujejo stigmo, je pomembno. Pa tudi pritisk na odločevalce in internetne ponudnike, da prenehajo s cenzuro in zagotovijo točne informacije.
Odvija se kampanja “1000 načinov, kako podpreti pravico do splava”, ki je osredotočena predvsem na države, kot so Sierra Leone, Poljska, ZDA, Maroko in Severna Irska. Amnesty pa pripravlja in objavlja tudi poročila, snemamo in objavljamo podcaste, podpiramo zagovornike_ce pravice do splava in si prizadevamo za zakonske spremembe. Naš cilj je zagotoviti okolja, kjer je splav varen, zakonit in dostopen vsem.
Pomen prava
Pravo mi daje orodja, da analiziram sisteme zatiranja in da se borim za spremembe. Pravo nam tudi pomaga, da zahtevamo odgovornost naših vlad, da pripravimo spremembe zakonodaje in vztrajamo, da je pravica do splava človekova pravica. A ne gre samo za pravno znanje – gre za to, da uporabimo pravo, da ljudem ponudimo dodatni prostor za njihove glasove in da razgradimo in ustavimo krivice.
Osebno mi je izjemno pomembna tudi skupnost in skupna solidarnost. Povezovanje s kolegicami_i, prijatelji_cami in aktivistkami_i, s katerimi imamo skupne vrednote in cilje. Boj za spoštovanje človekovih pravic je maraton, ni šprint.