Kakšne so povezave med koronavirusom in človekovimi pravicami?
Epidemija lahko vpliva na človekove pravice milijonov ljudi. Najbolj očitno gre za pravico do zdravja, vključno z dostopom do zdravstvene oskrbe, do informacij in prepovedi diskriminacije pri zagotavljanju zdravstvenih storitev. V igri pa so še druge pravice – oziroma njihove kršitve. Tekst v nadaljevanju je skrajšano besedilo, ki je v celoviti (v angleščini) objavljeno tukaj (kliknite).
1. Cenzura na začetku
Kitajska vlada si je zelo prizadevala, da bi zatrla informacije o koronavirusu in nevarnosti za javno zdravje, med drugim tudi z agresivnim lobiranjem pri Svetovni zdravstveni organizaciji.
Proti koncu decembra 2019 so zdravniki iz Wuhana kolegom izrazili strah, ker so imeli paciente s podobni simptomi, kot so bili pri SARS-u, ki je izbruhnil na jugu Kitajske leta 2002. Lokalne oblasti so jih takoj utišale in kaznovale za “širjenje govoric”.
“Kitajsko zdravstveno osebje je skušalo sprožiti alarm glede virusa. Če se ne bi vlada tako trudila podcenjevati nevarnosti, bi se lahko svet na širjenja virusa odzval bolj pravočasno,” je opozoril regionalni direktor pri Amnesty International Nicholas Bequelin.
2. Pravica do zdravja
Zdravstveni sistem v Wuhanu je preobremenjen, tako z vidika ustanov kot ljudi. Prihaja, na primer, do tega, da paciente zavrnejo po urah čakanja; zdravstvene ustanove nimajo dostopa do diagnostičnih testov
Kitajska mora zagotoviti vsem, ki jih je prizadel koronavirus, dostop do ustrezne zdravstvene oskrbe.
Seveda je pomembno zamejiti epidemijo, a zagotavljanje pravice do zdravja mora biti integralni del tega odziva!
3. Cenzura se nadaljuje
Kitajske oblasti skušajo kontrolirati, kaj se poroča in govori, in omejevati negativno medijsko poročanje, kar včasih vodi tudi v cenzuro glede legitimnih informacij o virusu.
“Kitajske oblasti tvegajo, da se ne izve za informacije, ki bi lahko zdravstveni skupnosti pomagale pri spopadanju s koronavirusom, ljudem pa pomagale pri zaščiti pred njim. Dejstvo, da nekatere od teh informacij niso na voljo vsem, povečuje tveganje, povezano s koronavirusom, in prinaša zamude pri učinkovitem odzivanju,” je dejal Bequelin.
4. Nadlegovanje in ustrahovanje aktivistov
Seveda je pomembno, da se zanikajo napačne trditve, a enako pomembno je tudi širjenje točnih zdravstvenih informacij. Preganjanje legitimnih novinarskih objav in objav na socialnih omrežjih ne služi javnemu zdravju.
Novo! China: Doctor’s death highlights human rights failings in coronavirus outbreak (7 February 2020)
5. Zatiranje “lažnih novic” na regionalni ravni
Tudi druge države v kitajski soseščini si prizadevajo nadzorovati “zgodbo”: ljudje so bili aretirani ali oglobljeni v Maleziji, na Tajskem in v Vietnamu.
“Vlade morajo preprečevati širjenje napačnih informacij ter zagotoviti pravočasna in točna zdravstvena navodila. A svoboda izražanja se lahko omejuje le tako, da gre za sorazmeren ukrep, ki je zakonitih in se izvaja v obsegu, ki je nujen,” dodaja Bequelin.
6. Diskriminacija in ksenofobija
Okuženi z virusom, pa tudi zgolj ljudje kitajskega ali azijskega porekla se od izbruha bolezni soočajo z diskriminacijo in rasizmom.
Kitajska vlada mora ukrepati za zaščito pred diskriminacijo, vlade po vsem svetu pa zavzeti ničelno toleranco do rasistične obravnave ljudi kitajskega in azijskega porekla. Edini način, kako se lahko svet spopade s to situacijo, je skozi solidarnost in sodelovanje preko meja.
7. Preverjanja na mejah in karantene morajo biti sorazmerne
Karantene omejujejo svobodo gibanja. Po mednarodnem pravu so lahko upravičene, a morajo biti:
- sorazmeren ukrep
- časovno omejene
- sprejete z legitimnimi cilji
- le ko je to nujno
- če je le mogoče, prostovoljne in se izvajati nediskriminatorno.
Izvajati se morajo na varen in spoštljiv način. Ljudje v karanteni morajo imeti spoštovane pravice, vključno s pravico do zdravja.