Zelo pomemben člen ekipe Amnesty so naši sodelavci_ke, ki na terenu pridobivajo članstvo. Pogovarjali smo se z dvema od njih, z Issabell Pintar Pavlovič in Lariso Kac, ki na projektu Face to face (F2F) koordinirata ekipe v Celju, Ljubljani in Mariboru.
Na kratko se predstavi.
Larisa (L): Sem študentka na magistrskem študiju psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V prostem času hodim v fitnes, se družim s prijatelji in se ukvarjam z našo psičko Lusi. Obožujem dobro hrano in potovanja. Zelo mi je pomembno, da se stalno izpopolnjujem in delam na sebi.
Issabell (I): V Mariboru študiram ekonomijo. Stara sem 20 let in vsako jutro pred delom obiščem fitnes. Ko ne koordiniram, promoviram ali treniram, pomagam staršem ali pa se udeležim kakšnega adrenalinskega dogodka.
Kako to, da si se prijavila za delo ravno k nam, torej na Amnesty International?
L: Kot novopečena študentka sem iskala študentsko delo, ki bo fleksibilno, razgibano in zanimivo. Zato mi je oglas Amnesty, ki je obljubljal delo v super mladi ekipi, padel v oči.
I: Za delo sem se prijavila, ker rada pomagam ljudem. Amnesty je naredila prave korake naprej in marsikatero spremembo, zato sem se odločila za prijavo.
Foto: Larisa Kac (prva na levi) z ekipo projekta Face to face.
Kakšno delo opravljaš?
L: Pri Amnesty sem že štiri leta, začela sem kot rekruterka na projektu F2F v Ljubljani in Celju. Kasneje sem postala koordinatorka F2F v Celju in sedaj tudi v Ljubljani. V okviru F2F iščemo ljudi, ki jih zanima delovanje Amnesty International, torej jim naše poslanstvo veliko pomeni in želijo tudi sami nekaj prispevati k izboljšanju sveta. To izgleda tako, da mimoidoče ustavimo in jim predstavimo Amnesty International. Običajno si pri predstavitvi izberemo najbolj aktualen projekt oziroma kampanjo. V primeru, da posameznik podpira naše delo, ga povabimo, da nas pri tem podpre in se v ta namen odpove minimalnemu znesku, recimo v višini kavice z rogljičkom. S tem nam pomaga pri boju za človekove pravice. Kot koordinatorka pa je moja glavna naloga to, da motiviram ekipo in jim pomagam pri kakršnihkoli zapletih ali vprašanjih na terenu. Poskrbim, da delo poteka tekoče brez zapletov. Projekt F2F poteka v večjih mestih, zato vsako mesto potrebuje koordinatorja, ki je odgovoren za ekipo v določenem kraju in je v stalnem stiku z vodjo projekta F2F.
I: Projekt F2F poteka na fakultetah in ulicah, kjer naključnim mimoidočim predstavimo našo organizacijo. Povemo, kdo smo in za kaj se borimo. Mnogi potem vprašajo, kaj lahko storijo za nas, in mi jim ponudimo možnost, da se včlanijo. S tem se za boj za boljši jutri odpovejo simboličnemu znesku. Tukaj se pa moje delo ne zaključi, kot koordinatorka je moje delo, da spremljam kako delajo promotorji. Spremljam njihovo govorico telesa, jih poslušam, jim naredim urnike, opravljam z njimi sestanke, odgovarjam na e-maile, sprejemam nove študente in z njimi opravim izobraževanje, kjer jim priskrbim potreben material.
Opiši svoj tipičen delovni dan.
L: Običajno dan začnem s pregledom mobilnika, saj tako komuniciram z rekruterji in vodjo projekta. Pregledam urnik dneva, da sem seznanjena kje kdo dela in odgovorim na prejeta sporočila ali e-maile. Delo je zelo fleksibilno, to pomeni, da poleg tega, da sem koordinatorka, sem seveda tudi študentka. Brez problema lahko delo prilagajam teku svojega življenja. Pomembno pa je, da sem za svojo ekipo dosegljiva, ko me potrebuje. To pomeni, da se v primeru kakršnihkoli vprašanj odzovem in jim pomagam. Običajno po končanem delu rekruterjev pridem na lokacijo ali pa jih pokličem ter jih povprašam o rezultatih in počutju. Moja naloga je tudi, da vsakodnevno beležim število novih članov in zbiram pridobljena soglasja. S sodelavci se dobro razumemo, do vseh pa si želim imeti korekten in pošten odnos. Zavedam se, da smo ljudje zmotljivi, zato to pri nesoglasjih tudi upoštevam. Kljub temu pa mi je pomembno, da se vsi držimo pravil, saj bi drugače vladal kaos.
I: Moj običajni dan se začne nekje okoli 6.20, ko si na hitro nadenem uro, oblačila in že sem na poti v fitnes. Tam sem okoli 7. ure, večkrat nekaj minut čez kot pa točno ob 7. Po porabljenih 400 kalorijah grem nekaj malega na bone pojest in že ura odbije 9, ko začnem delati. Preverim, da so vsi na svojih mestih, da resnično delajo in na koncu poberem vsa poročila dneva in že hitim na faks. Od tam po navadi odgovarjam na e-maile, vprašanja sodelavcev in delam urnike. Potrudim se, da je to ob pavzah, da sem pri pouku lahko zbrana. Okoli 18. ure se mi predavanja zaključijo in takrat se odpravim domov. Hvaležna sem za mama hotel, ker me doma vedno pričaka topel obrok. Potem pogosto doma pomagam, kaj pospravim in vklopim računalnik. Malo surfam po internetu, delam seminarske naloge in v ozadju imam televizijo. Spat grem pa kot bi rekli Štajerci, skupaj s kurami.
Ti je v spominu ostal kakšen poseben trenutek, ko si nekoga ustavila na ulici?
L: Najbolj mi je v spominu ostala punca iz Celja, ki je ob omembi Amnesty International zažarela in takoj želela postati članica. Pokazala mi je svoj profil na Instagramu, mi povedala, da nas že vrsto let spremlja in da z veseljem postane naša članica. Seveda to ni prva oseba, ki je tako reagirala ampak v času moje zaposlitve je bila prva, zato mi je ostala v spominu. Zelo me veseli, da so ljudje tako navdušeni nad našim poslanstvom ter nas tako zavzeto spremljajo. Tako vemo, da naše delo ni zaman, saj je vedno več takih ljudi.
I: Ko ustaviš prvo osebo na ulici, tega ne pozabiš. Moja izkušnja je bila zelo posebna. Moja mama je rojena v Belorusiji, iz te države pa je tudi gospa, ki sem jo ustavila. Zaradi vojne se je preselila v Slovenijo. Zaupala mi je, da je bila v preteklosti tudi žrtev posilstva, ampak o tem ni upala govoriti. Povedala je, da nam je zelo hvaležna, da delamo tudi na tem bolečem področju. Otrpnila sem, ko mi je povedala svojo zgodbo. Govorili sva rusko in drugega kot objeti je v tistem trenutku nisem znala. Gospa me je zelo močno stisnila in se mi res zahvalila.
Bi povedala še kaj za konec?
I: Mogoče bi samo povedala, da je na terenu večkrat izziv pristopit do nekoga tako da, če nas kdaj srečate prosim pristopite do nas. Menim, da bo marsikateremu rekruterju to dalo dodaten zagon.
Pogovarjala se je Tamara Gale.