Amnesty International šest mesecev po začetku množičnih protestov v Iranu razkriva nasilje nad otroki, ki so bili aretirani zaradi udeležbe na protestih. Raziskava izpostavlja metode mučenja, ki so jih revolucionarni stražarji, paravojaški sile, policija javne varnosti in druge varnostne in obveščevalne sile izvajali nad fanti in dekleti v priporu, da bi jih kaznovali, ponižali ter prisilili k lažnim priznanjem.
Oblasti morajo nemudoma izpustiti vse otroke, pridržane izključno zaradi mirnega protestiranja. V državi, kjer ne obstaja nepristranska in verodostojna možnost preiskave mučenja otrok, je ključnega pomena, da vse ostale države izvajajo mednarodno sodno pristojnost zoper iranskih predstavnikov oblasti, vključno s poveljujočimi in odgovornimi, ki so razumno osumljeni kazenske odgovornosti za kazniva dejanja po mednarodnem pravu, vključno z mučenjem otrok protestnikov.
Fant, ki so ga pridržali državni agenti, je povedal svoji mami: »Bil sem prisiljen povedati, kar so želeli, ker so me posilili s cevjo. Vzeli so mojo roko in prisilno naredili moj prstni odtis.
Od začetka preiskav o brutalnem zatiranju protestov s strani iranskih oblasti je Amnesty International podrobno dokumentirala mučenja sedmih otrok. Pridobila je pričevanja žrtev in njihovih družin, pa tudi nadaljnja pričevanja komisije proti mučenju otrok, kjer je o mučenju spregovorilo 19 prič, med njimi 2 odvetnika in 17 odraslih, ki je bilo pridržanih skupaj z otroki.
Žrtve in priče so bili iz provinc po Iranu, vključno z vzhodnim Azerbajdžanom, Golestanom, Kermanshahom, Khorasan-e Razavi, Khuzestan, Lorestan, Mazandaran, Sistan in Balučistan, Teheran in Zanjan.
Množična pridržanja otrok
Iranske oblasti so priznale, da je bilo skupno število pridržanih v povezavi s protesti nad 22.000. Niso pa izdale podatka o pridržanih otrocih, čeprav so iranski mediji poročali, da so mladi in otroci v ospredju protestnega gibanja.
Na podlagi pričevanj na desetine pridržanih, ki so bili priča dogodkom, v katerih so varnostne sile pridržale številne otroke, in dejstva, da so otroci in mladi v središču protestnega gibanja, Amnesty ocenjuje, da bi bilo lahko med valom aretacij priprtih na tisoče otrok.
Ugotovitve Amnesty International kažejo, da so bili aretirani otroci, tako kot odrasli, prvič odpeljali v pripore, ki jih vodijo revolucionarni stražarji, ministrstvo za obveščevalne službe, policija za javno varnost, preiskovalna enota iranske policije (Agahi) ali paravojaška milica Basidž. Po dneh ali tednih pridržanja so jih premestili v zapore. Druge so agenti v civilu med in po protestih ugrabili kar na ulicah. Odpeljali so jih na neuradna mesta, kot so skladišča, kjer so jih mučili, nato pa izpustili na oddaljenih lokacijah. Takšne ugrabitve so bile izvedene brez ustreznega postopka in so bile namenjene kaznovanju, ustrahovanju in odvrnitvi otrok od sodelovanja v protestih.
Številni otroci so bili pridržani skupaj z odraslimi, kar je v nasprotju z mednarodnimi standardi. Podvrženi so bili enakim vzorcem mučenja in ostalim oblikam slabega ravnanja. Ena izmed pridržanih oseb je za Amnesty povedala, da so v priporu več fantov prisilili stati z nogami narazen, agenti pa so na njihovih mednožjih uporabljali elektrošoke.
Zdi se, da je večina otrok, aretiranih v zadnjih šestih mesecih, izpuščena. Številni so bili izpuščeni šele, ko so pod prisilo podpisali pisma kesanja in obljubili, da ne bodo več politično dejavni in da se protestov več ne bodo udeleževali.
Državni agenti so otrokom preden so jih izpustili pogosto grozili s pregonom zaradi obtožb, ki se kaznujejo s smrtno kaznijo ali z aretacijo sorodnikov v primeru njihove pritožbe.
Vsaj v dveh primerih, ki jih je dokumentirala Amnesty International, so družine žrtev kljub grožnjam vložile uradne pritožbe pred sodnimi organi, vendar nobena izmed njih ni bila preiskana.
Posilstvo in druge oblike spolnega nasilja
Raziskava Amnesty International razkriva tudi, da so državni agenti uporabljali posilstvo in spolno nasilje, vključno z elektrošoki na genitalijah, dotikanjem genitalij in grožnjami s posilstvom. Vse to so počeli, da bi otroke ponižali, utišal, kaznovali ali od njih pridobili lažno priznanje. O tovrstnih dogodkih poročajo tudi odrasli, ki so bili pridržani.
Mama pridržanega otroka je za Amnesty povedala, da so njenega sina državni agenti posilili s cevjo. Sin ji je povedal: »Obesili so me in čutil sem, kot da se mi bodo odtrgale roke. Bil sem prisiljen povedati, kar so želeli, saj so me posilili s cevjo. Vzeli so mojo roko in prisilno naredili moje prstne odtise.«
Pretepanje, bičanje, elektrošoki in druge zlorabe
Varnostne sile so v času aretacije, med prevozi v pripor ter v priporih redno pretepale otroke. Druge metode mučenja, ki so jih uporabljali, so tudi bičanje, elektrošoki, prisilno dajanje neznanih tablet in držanje glave pod vodo.
V eni izmed šol so državni agenti ugrabili več otrok zaradi pisanja protestnega slogana ženske, življenje, svoboda. Sorodnik ene izmed žrtev je povedal, da so agenti v civilu ugrabili fante, jih odpeljali na neuradno lokacijo, jih mučili in jim grozili, da jih bodo posilili, nato pa jih ure kasneje odvrgli na oddaljeni lokaciji.
Žrtev je povedala sorodniku: »Udarili so me z zadnjim delom pištole, na mojem hrbtu so uporabili elektrošoke in me s pendrekom pretepli po nogah, hrbtu in rokah. Grozili so mi, če jih izdam, da se mi bo godilo še huje in da bodo moji družini pripeljali le še moje truplo.«
Žrtve in družine so za Amnesty povedale, kako so državni agenti otroke dušili, jim zavezovali roke in vratove in jih silili k izvajanju ponižujočih dejanj.
Fant je povedal: »Rekli so nam [več kot ducatu ljudem v priporu], da naj se pol ure oglašamo kot piščanci, tako dolgo, da bomo znesli jajca. Prisilili so nas, da eno uro delamo sklece. Tam sem bil edini otrok. V drugem priporu pa so nas 30 zaprli v celico za pet ljudi.«
Državni agenti so uporabljali tudi psihološko mučenje, vključno z grožnjami s smrtjo, da bi kaznovali in ustrahovali otroke in/ali jih prisilili k priznanju. Državni mediji so med protesti predvajali prisilna priznanja vsaj dveh fantov.
Mati deklice, ki so jo pridržali revolucionarni stražarji, je za Amnesty International povedala: »Obtožili so jo, da je zažgala naglavno ruto, žalila vrhovnega voditelja in želela strmoglaviti Islamsko republiko. Rekli so ji, da bo obsojena na smrt. Grozili so ji, da nikomur ne sme povedati. Prisilili so jo, da podpiše dokumente in ji vzeli prstne odtisne. Od takrat ima nočne more in nikamor ne gre. Niti šolskih knjig ne more več brati.«
Otroci so bili pridržani tudi v surovih in nečloveških pogojih, vključno s prenatrpanostjo, slabim dostopom do sanitarij, pomanjkanjem hrane in vode, izpostavljenostjo ekstremnemu mrazu in dolgotrajni samici. V priporih za dekleta so v vlogi varnostnikov zaposleni le moški. Otrokom pa so zavračali tudi ustrezno zdravstveno oskrb, tudi zaradi poškodb, ki so bile posledica mučenja.
