Intervju z Nahid Persson, režiserko filma Bodi moj glas, zmagovalca Festivala dokumentarnega filma.
Nahid Persson – aktivistka, režiserka in borka za človekove pravice. Iranka, ki je zaradi svojega aktivizma morala zapustiti državo ter zdaj živi in dela na Švedskem. Kljub temu, da je Iran zapustila že pred mnogo leti, pa ta ostaja središče njenega dela in ustvarjanja. Njeni dokumentarni filmi nas popeljejo na iranske ulice in nam predstavijo ljudi, ki jim je režim v tej državi zaznamoval življenje. Zaznamoval pa je tudi njenega. Enega izmed njenih bratov so usmrtili, drugi pa je v zaporu preživel 15 let. Zase pravi, da je v domovini živela kot begunka. Ko so želeli aretirati tudi njo, je z nekaj mesečno hčerko zbežala v Dubaj. Tam je brez dokumentov živela dve leti.
Njen film Bodi moj glas je letos na 25. Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani prejel nagrado za najboljšega na temo človekovih pravic. Izbrala ga je mednarodna žirija slovenske Amnesty International.
Nahid se nam je pridružila na slavnostni prireditvi. Z nami se je pogovarjala o svojem življenju, o filmu, o Iranu in še marsičem.
Kako se spominjate svojega življenja v Iranu pred revolucijo?
Ko pomislim na moj Iran, mojo družino … takrat se spomnim, da smo imeli mirno življenje. Normalno življenje pred revolucijo.
V šoli sem pogosto videla dekleta v skupinah, ki se nekaj pogovarjajo. Ko sem pristopila, so utihnile. Sprva mi niso želele povedati, nato pa so opazile, da želim sodelovati in so mi zaupale. Tako sem postala aktivistka. Razmišljale smo o Šahu, o diktatorju. O tem, kako tukaj ne moremo povedati to, kar mislimo. Nimamo svobode govora.
Naše življenje bi bilo morda lahko boljše. Prihajam iz delavske družine. Moj oče je bil veliko bolan. Moja mama je sama skrbela za 9 otrok. Pogosto nismo imeli dovolj hrane. Pomislila sem, ljudje pravijo, da smo zelo bogata država, a tukaj le redko kdo živi dobro.
Jaz pa sem si želela enakopravnost. Enakopravnost med moškim in žensko. Drugje smo videli vzor, da nekaj takega lahko dosežemo. Hočemo se oblačiti, kot si želimo. A to ni vse. Hočemo svobodo. Demokracijo. Zato sem sodelovala v revoluciji proti šahu. Ampak veste, to je bila tudi revolucija v meni. Želja, da bi naredila nekaj novega je bila zelo razburljiva. Morda nisem toliko razmišljala o tem, kaj bo sledilo. Govorili so nam, da bomo imeli enako plačo, da bomo bolje živeli. Obljubljani so nam veliko.
Pet ali šest mesecev preden je mula prevzel oblast so ZDA imele stike s Homeinijem. Pisma so zdaj prišla v javnost. Po 40, 50 letih so postala javna. V pismih piše, da sta imela Homeini in Carter stike. Da bosta drug drugega podpirala. Homeini ni vedel ničesar o politiki. Ničesar. Bil je samo musliman, toda imel je pomoč ZDA in morda tudi Indije. Tako se je zgodila revolucija – ljudska revolucija – ki je na koncu postala islamska.
Takoj ko so prišli na oblast, 1. aprila 1979, je bila v Iranu razglašena Islamska republika. [Homeini postane vrhovni voditelj, oblast prevzame Revolucionarni svet sestavljen izključno iz verskih voditeljev.] V zaporu je takrat pristalo veliko naših prijateljev. Na začetku so jih zaprli res veliko, tudi usmrtili so jih. Bilo je grozno, ne vem, kako lahko to opišem v angleščini.
Takoj po menjavi oblasti se je prav tako pričelo zatiranje žensk. Takrat sem delala v časopisnem uredništvu. Nekega dne je sodelavka prišla k meni in mi rekla, da moramo od sedaj naprej v službi nositi hidžab. Smejali sva se, temu nisva verjeli. Toda solze smeha so se kmalu spremenile v solze žalosti in strahu.
Dve leti po revoluciji so aretirali dva moja brata, Rustama in Jabota, stara 15 in 17 let. Tudi mene so želeli. Bila sem begunka v svoji lastni državi in se selila od mesta do mesta. Z majhnim šest mesečnim otrokom v naročju.
Po šestih mesecih, ko so usmrtili 17-letnega Rustama, sem morala pobegniti iz Irana. Tako sem z majhnim motornim čolnom z otrokom v naročju pobegnila iz Perzijskega zaliva v Dubaj. Tam so nas takoj aretirali in hoteli poslati nazaj v Iran. Vedela sem, da bi bilo v tem primeru z mano konec. Dovolili so mi en telefonski klic. Poklicala sem svojega najstarejšega brata v Iran. V Dubaju je imel prijatelja, ki nam je pomagal iz zapora. Potem so nam rekli, da moramo v dveh tednih zapustiti državo. Imeli smo le dva tedna časa, da si poiščemo drugo državo, kamor bi lahko šli. Toda nikjer nas niso hoteli, poskušali smo v Franciji, Avstraliji, celo v Iraku. Vendar so povsod rekli ne.
Tako smo se dve leti skrivali v Dubaju. Dokler nas niso ponovno našli in zaprli. Pomagal nam je isti človek in nam spet dal dva tedna časa, da odidemo. Policija nam je pomagala s potnimi listi in tako smo uspeli priti na Švedsko.
Zanimiva in hkrati težka zgodba. Ali vaša družina še živi v Iranu?
Da, vsi moji družinski člani so tam. Na Švedskem imam brata. Skupaj sva pobegnila iz Irana. Imam tudi brata na Floridi, ki je v Iranu za zapahi preživel 15 let. Ko so ga izpustili, je odšel na Florido. Tam živi še danes. Preostali člani družine so v Iranu.
So tam varni?
Niso aktivisti. So na varnem. No, ne vem, v Iranu ni nihče varen. Pred nekaj dnevi so moje sorodnice dobile pismo režima, da so jih videli brez hidžaba v njihovem avtomobilu. Zagrozili so jim, da bodo naslednjič pristale v zaporu. Mislim, da je veliko žensk v Iranu prejelo enako pismo.
Sta bila vaša brata v zaporu le zato, ker sta bila aktivista?
Ja, seveda. Jabot, moj mlajši brat, ni bil aktivist, imel je le 15 let. Toda ko so prišli policisti] so vdrli v hišo mojih staršev. Brata sta bila doma. Zadrževali so ju in čakali na naju s starejšim bratom. 24 ur so čakali. Imeli smo srečo. Brat je uspel pobegniti iz hiše, prišel je do mojega doma in rekel, da moram takoj oditi. Z otrokom in brez česarkoli drugega sem preprosto odšla. Vendar to ni samo moje življenje. Toliko Irank … in ko pomislim na svoje življenje, kako je bilo, zbledi, ko pomislim, kako je z ženskami v Iranu zdaj.
Hvala, ker ste to delili z nami.
To je bilo dolgo časa nazaj.
Sedaj bi se želela dotakniti vašega filma Bodi moj glas. Ta nas je resnično navdihnil. Ogledali smo si ga skupaj z mladimi, dijaki_njami srednje šole. Sprva nas je skrbelo, kaj če jim film ne bo všeč in bodo med filmom začeli klepetati. Toda na koncu so bili vsi tiho in gledali ter ob tem bili resnično navdihnjeni. Z njimi smo po filmu naredili tudi aktivnost in podprli iranske ženske. Prav lepo je bilo videti, da mladi ljudje, ki morda nikoli niso razmišljali o življenju v Iranu, sodelujejo, se vključujejo in z veseljem ukrepajo.
Zelo sem vesela, da ste to storili. Pomembno je, da to pokažemo mladim, saj so oni naša prihodnost.
Film Bodi moj glas govori o aktivistki Masih. Kako bi jo opisali in kako je bilo delati z njo? Ste še vedno v stiku z njo? V filmu dobimo občutek, da sta si bili zelo blizu. V filmu sta ena drugi rekli sestra. Videti je, da sta bili zares povezani.
Veliko ljudi trdi, da je v opoziciji. Ampak resnica je drugačna. Masih pa resnično dela vse. Veliko ljudi le govori tako kot na primer šahov sin, ki se je zdaj, med revolucijo, prebudil. Masih pa je aktivistka že več kot 12 let. Živela sem z njo. Z njo sem bila preživela veliko let.
Avgusta sem jo zadnjič srečala. Šla sem v New York, ker se zdaj skriva. Živi v varni hiši, ker so jo dvakrat poskušali ubiti. Enkrat so jo nameravali ugrabiti in odpeljati v Malezijo, ker imata Malezija in Iran dobre odnose. FBI je to ugotovil in zato so Masih iz njene lepe hiše polne cvetja preselili v varovano stanovanje. Samo steklo. Brez cvetja, ničesar.
Tudi tam se mora ves čas seliti iz enega kraja v drugega, ker ni tako previdna. FBI ji reče, da ne sme iti ven ali pa jih mora o odhodu obvestiti. Ampak včasih pozabi. Preprosto gre.
V filmu Masih resnično spoznamo. V uri in pol si res lahko rečeš, oh, ta oseba je …
Je kot otrok. Je čudovita, pametna, inteligentna in tako dobro govori. Veliko materiala sem morala izrezati, ker je bila … Na primer, šli sva v cvetličarno in ona je hotela kupiti rože. Ampak ni imela dovolj denarja. Rekla sem, da ji lahko kupim eno. Ona pa je bila navdušena: »Ali boš res to storila?« Rekla sem ji naj vzame majhno rožo in sva jo.
Hitro sva se povezali, ker imava podobno ozadje. Tudi ona je imela težko življenje in ni imela veliko denarja. Njen oče je trdo delal, mati tudi. Razlika med nama pa je bila v tem, da je bila njena družina zelo verna. Nanjo je pritiskala, naj ne počne tega, kar je počela.
Moja družina pa je bila name ponosna. To je bilo drugače. Moji družini je režim vzel otroka. Zato nikoli niso imeli radi mule. Toda njen oče in sestra sta podpirala režim, še vedno ga. To je zelo težko.
Kaj menite o trenutnih razmerah v Iranu? Kot sem že omenila, pri Amnesty International raziskujemo in spremljamo razmere, toda kaj menite, zakaj je to žensko gibanje tako pomembno? Kam bo po vašem mnenju pripeljalo in kakšen je po vašem mnenju naslednji korak?
Razmere v Iranu so takšne že 44 let. Takoj ko je mula prišel na oblast in rekel, da moramo nositi hidžab, smo šle ven in demonstrirale. Tega preprosto nismo mogle narediti, nismo si mogle niti predstavljati, da se moramo pokriti, ker je to rekel moški ali mula. V revoluciji proti šahu smo se borili za svobodno življenje. Zato smo demonstrirale vse od prvega dne, ko so prišli v parlament.
Ko sem pripravljala kviz o pravicah žensk v Iranu, sem si rekla, poglejmo, kdaj so ženske prvič šle po revoluciji na ulice. Videla sem, da se je to zgodilo že mesec po revoluciji. Mislim, da je bil mednarodni dan žensk. Veliko ljudi tega ni vedelo.
Torej to nekaj pomeni. Zdaj je v Iranu ženska revolucija. Prvič v zgodovini ženske vodijo revolucijo.
Ženske v Iranu na to niso niti pomislile, ker so zelo zatirane. Vendar pa so zelo pametne, dobro izobražene. In ko govorijo o demokraciji, govorijo o tem, kaj se dogaja v svetu. Vedo več kot jaz in ti. Zato je čas, da postanejo svobodne. Zato pravijo, da nimajo česa izgubiti.
Ko je režim ubil Mahso Amini samo zato, ker je pokazala pramen las, so mislili, da bo vse kot običajno, ko ubijajo ljudi, saj to počnejo ves čas. Toda tokrat je bilo drugače, mlada dekleta so odšla na ulice. Vodile so revolucijo in zato jih niso mogli ustaviti. Predstavljajte si, ko ste bili najstnica, ali ste poslušali svojo mamo? Ne. Celo mi zunaj države smo bili presenečeni. Oh, to se dogaja.
Toda veliko podpore dobijo tudi od moških in od ostale družbe na splošno.
Ja, ker moški niso krivi, da so ženske v Iranu v takšnem položaju. Ženske vodijo revolucijo, vendar jih moški pri tem podpirajo. Torej so tudi oni z njimi. Videli smo veliko moških, ki so bili ustreljeni na ulici in so umrli, ker so podpirali ženske. Zavedajo se, da ne gre samo za pravice žensk, gre za človekove pravice, ki jih podpirajo vsi.
Tokrat smo mi, ki smo zunaj države, zunaj Irana, poskušali prisiliti medije, da govorijo o Iranu. Ker tega ne počnejo. Tako se spomnim, da je bila edina naloga, ki sem jo imel v enem ali dveh tednih, pritiskati na televizijo na Švedskem in druge časopise, da bi govorili o tem. In to so tudi storili. Zato potrebujemo vso podporo. Ko je Irance_ke podprl ves svet, so dobili več energije za nadaljevanje.
Zdaj pa mislim, da ne morejo ves čas protestirati in tvegati svojih življenj, če nimajo podpore tujine. Zato potrebujemo vašo podporo in podporo drugih držav. Upali smo, da bodo države po enem ali dveh mesecih lahko kaj storile, se odzvale in prekinile odnose z Iranom. Vendar tega niso storile. Denar je zanje pomembnejši.
Raziskovalka za Iran Raha Bahreini je med svojim obiskom v Sloveniji dejala, da poti nazaj ni več.
Res je, poti nazaj ni, to se ne bo nehalo.
Ljudje so odločeni, vsega imajo dovolj in čas je za spremembe. Mislijo, da bo ta vlada na nek način padla.
Padla bo. Edina stvar, ki ji moramo posvečati več pozornosti so pogovori z vladami zunaj Irana, s tistimi, ki imajo odnose z Iranom.
Videli smo, da si je na primer avstralska ministrica ostrigla lase. Toda hkrati je podpisala pogodbo z Iranom. Torej gre za hinavščino. Zato moramo na tem delati. Če nas bodo pri tem podprli, mislim, da bo Iran svoboden.
Vsakič, ko iransko ljudstvo naredi nekaj velikega in pretrese režim, jim vlade tujih držav sežejo v roko. To Iranu ne pomaga.
Tako kot Masih v filmu je enako dejala tudi naša raziskovalka: »Ko bo v Iranu prenehal veljati zakon o obveznem hidžabu, bo Islamska republika padla.«
Ja. To pravi celo režim. Menimo, da je to zelo nevarno za Iran. ZDA, Izrael in hidžab. Bojijo se žensk. Nadzorujejo jih.
Torej celoten sistem Islamske republike temelji na …
Na kosu blaga.
In na zatiranju žensk.
Zdaj je v Iranu videti veliko žensk, ki nimajo hidžaba. Torej poskušajo to narediti.
Med gledanjem filma Bodi moj glas smo bili žalostni, razočarani, jezni. Po drugi strani pa smo bili resnično navdihnjeni. Nad vami in tudi nad Masih. Zakaj menite, da je pomembno snemati takšne filme? In kaj je tisto, kar sporočajo svetu?
Pomembno je zato, da ljudem pokažem, kaj se v drugih državah dogaja. O tem pogosto ne vedo ničesar ali pa vedo zelo malo.
Zato menim, da moramo v demokratični državi vplivati na svojo vlado. Moj namen je posneti film za ljudi in za vlade, ki bi se ob njem lahko odzvale. Upam, da to deluje. Sicer bi lahko šla na počitnice. Vendar moraš poskusiti vse. Jaz lahko posnamem film, zato ga posnamem. Masih počne nekaj drugega. Menim, da veliko Irancev_k v izgnanstvu počne, kar lahko. Kot ste rekli, mladi, ki ste jim pokazali film, niso vedeli ničesar o tem. Prepričana sem, da so kasneje razmišljali o tem, kaj lahko storijo in kaj so se naučili o človekovih pravicah.
Kakšni pa so bili odzivi na vaš film v Evropi in drugih državah?
Zelo dobri. Film je bil zelo dobro sprejet. In prav zdaj ga predvajajo v veliko državah. Tudi to pomaga, saj film predstavlja ozadje trenutnega dogajanja v Iranu. Veliko ljudi ne ve, kakšen je iranski režim in kaj počne. Mislijo, da se je revolucija začela šele pred šestimi meseci. Ne vedo, kaj se je zgodilo pred tem, ker to ni njihov problem. Ni tako čudno, da ljudi to ne zanima, ker to pač ni njihova država. To ni njihov problem. To je naš problem. Kar smo pokazali, jaz, Masih in drugi, je, da če se Iran osvobodi, je lahko ves svet mirnejši, varnejši.
Islam bi moral biti nekaj, kar imate zasebno, v vašem domu, ne pa da ga izvajate kot zakon, kot se to dogaja v Iranu. Mule pravijo, da so muslimani, vendar to, kar počnejo, ni tisto, kar je rekel njihov bog. Ubijajo ljudi, teroristične dejavnosti opravljajo zunaj države. Ljudem kradejo denar. Ogromno je pranja denarja. Mislim, da v Iranu največ na svetu.
Zakaj druge države ne podprejo ljudi v Iranu, odgovor leži v denarju. Islamska republika je vlagala denar v druge države. Torej je njihov interes denar in ne ljudje. Vendar sem prepričana, da če bomo srečni mi, je lahko srečnejši ves svet.
Ali že načrtujete snemanje kakšnega novega filma?
Ja, snemam. Upam, da bomo končali v približno dveh tednih. Moj sin montira, ravno preden ste prišli, sva urejala posnetke.
Kaj pa je tema novega filma?
Gre za novinarja Ruhollaha Zama, ki se pojavi tudi v filmu Bodi moj glas. Iranske oblasti so ga ugrabile in usmrtile. Snemala sem ga pred ugrabitvijo.
Veselimo se vašega novega filma in iskrena hvala za pogovor.
Hvala tudi vam.
Pogovarjala se je Taja Premk.
