- Francoski sistem dovoljenj za začasno bivanje krši človekove pravice rasiziranih, migrantskih delavk_cev, s čimer postanejo ujetniki negotovih in izkoriščevalskih pogojev, ki vodijo do zlorab.
- Kršitve človekovih pravic rasiziranih migrantskih delavcev so sistematične in strukturne.
- Z izkoriščanjem teh delavk_cev, kar omogočajo migracijske politike, Francija te osebe diskriminira, ob tem da to posebej prizadene ženske.
Nova raziskava Amnesty International razkriva, kako francoski sistem dovoljenj za bivanje delavke in delavce potiska v past administrativnega neodločanja, zaradi česar so dodatno izpostavljeni izkoriščanju na delovnem mestu, brezdomstvu in revščini.
Sistem dovoljenj za začasno bivanje, ki omogoča delavkam_cem, da živijo v Franciji v teoriji do 4 leta, v praksi pa pogostokrat manj, ustvarja pogoje za izkoriščanje, negotovost in ranljivost. Amnesty International je dokumentirala širok razpon kršitev in zlorab, ki prizadenejo migrantske delavke_ce, še posebej tiste iz držav kot so Mali, Slonokoščena obala, Gambija, Angola, Kamerun, Demokratična republika Kongo, Indija in Šrilanka, z negotovim statusom za bivanje.
Zlorabe vključujejo krajo plač, nadurno delo, nevarne delovne pogoje in številne primere nasilja, ki se ga poslužujejo delodajalci, posebej na osnovi rase, in ki vključuje tako fizično nasilje kot spolno nadlegovanje.
Sistem ne deluje na mnogih točkah, vključno s računalniškimi napakami in administrativnimi zamudami, kar ima lahko uničujoče posledice, saj ljudje izgubijo prihodek in socialna zavarovanja ter pravice, kar pomeni, da si ne morejo zagotoviti temeljnih življenjskih potreb in se znajdejo celo na robu brezdomstva.
Situacija je kruta in nesprejemljiva. Tisoče migrantskih delavk_cev – predvsem rasiziranih oseb, ki delajo v temeljnih panogah francoskega gospodarstva, vključno z gradbeništvom, skrbstvenim delom in čiščenjem – živi pod stalno grožnjo, da jim dovoljenje za bivanje ne bo izdano ali obnovljeno. Mnogi so že desetletja v Franciji v neprestani negotovosti.
Erika Guevara Rosas, Amnesty International.
Raziskava Amnesty International, V nemilosti lista papirja: kako francoska država potiska migrantske delavke_ce v past negotovosti, je bila izvedena v Franciji med aprilom 2024 in septembrom 2025, ter temelji na intervjujih s 27 rasiziranimi migrantskimi delavkami in delavci iz 16 različnih držav ter z 39 strokovnjaki, vključno s sociologi, pravniki, z ekonomisti, odvetniki, vodji humanitarnih organizacij in sindikatov ter z novinarji.
Francoske vlade so ena za drugo ustvarile vse bolj omejujoče in izjemno zapletene administrativne zahteve glede dovoljenj za bivanje in njihovega podaljšanja. Posameznik mora, da pridobi dovoljenje za bivanje, imeti delovno dovoljenje, za katerega zaprosi njegov delodajalec, izdajo pa ga lokalne oblasti. A da se pridobi delovno dovoljenje, mora imeti posameznik dovoljenje za bivanje.
Ta začaran krog predvidljivo privede do kršitev pravic tujih delavk_cev. Mnoge delavke in delavci nimajo druge izbire, kot da se prebijajo skozi z delom v težkih in nevarnih delovnih pogojih – še posebej v gradbeni industriji –, da sprejmejo neplačane nadure in izkoriščanje brezsramnih delodajalcev. Ker jih je strah, da bi izgubili zaposlitev, in posledično dovoljenje za bivanje, si ne upajo spregovoriti na glas o situaciji, v kateri so.
Annie, komorska čistilka, ki dela v mednarodnem čistilnem podjetju, je doživela prepolovitev svoje mesečne plače poleti 2024. Ko je od delodajalca zahtevala plačilo, ki ji je pripadalo, ji je delodajalec odgovoril, da bi morala biti suspendirana, saj dva tedna ni imela dovoljenja za bivanje. Annie je dodala, da to delodajalca ni ustavilo, da je zahteval od nje, da dela, ga je pa ustavilo pri tem, da ji plača za ure, ki jih je oddelala.
Pravila, ki se vseskozi spreminjajo iz dneva v dan, pomenijo, da se lahko nekdo, ki zakonito živi in dela v Franciji, znajde v nezakonitem položaju zaradi napak v sistemu dovoljenj za bivanje, vključno zaradi administrativnih napak.
Nadia, delavka, ki čisti domove, in mama samohranilka je izgubila pravice iz naslova bivanja za tri leta. Čeprav je svojo vlogo oddala v celoti in pravočasno, njena vloga ni bila obravnavana. Nato so ji odvzeli dovoljenje in pravico do dela, s čimer je izgubila socialne pravice, kar je pomenilo, da ni imela denarja, da kupi hrano, plača najemnino ali račune zase in za svojega otroka.
Ostali, ki so bili intervjuvani, denimo Paul, pleskar in opremljevalec, je moral obnoviti svoje dovoljenje za bivanje in pogoj za to je bilo dovoljenje za delo. Vendar njegov delodajalec ni zaprosil zanj. Po štirih mesecih dela brez plačila, je stopil v stik z odvetnikom, kar je imelo za posledico, da je izgubil delo. Brez dovoljenja za delo in brez zaposlitve, mu je bila izročena odredba o izgonu.
»Življenja se ustavijo, uničijo, sesujejo. Predstavljajte si, da sledite črki zakona, oddate vlogo za podaljšanje dovoljenja za bivanje pravočasno, potem pa ne dobite nobenih povratnih informacij niti ne morete kontaktirati odločevalca. Vaše dosedanje dovoljenje za bivanje poteče, in iz enega v drugi dan se znajdete v nezakonitem položaju. To, da se administrativni aparat ne odzove, lahko pripelje do tega, da izgubite vse: službo, prihodke, pravico da živite in delate v državi, ki ste ji leta rekli dom,« je opisala Anne Savinel-Barras, direktorica Amnesty International Francije.
Tu ne gre za izjemne primere, ki so posledica neodgovornih delodajalcev, je pokazala raziskava, v kateri je Amnesty International ugotovila sistematične kršitve pravic rasiziranih migrantskih delavk_cev. Njihovi temelji so v negotovem pravnem položaju delavk_cev, ki ga še otežujejo desetletja omejujočih migracijskih politik Francije. S sistemom namerno negotovih dovoljenj za bivanje so francoske oblasti prispevale in omogočile izkoriščanje in diskriminacijo rasiziranih tujih delavcev.
»Država mora ukrepati, da se popravi sistem, ki ni zgolj neposredno škodljiv, ampak tudi omogoča zlorabe brezsramnih delodajalcev. Ljudem se pogosto reče, da so ‘nujni delavci’, a v odnosu, ki ga doživljajo, ni nobenega spoštovanja, ki bi ga taka oznaka morala nositi. Le zakonodaja in sistem, ki v celoti izpolnjujeta standarde človekovih pravic, lahko zaščitita interese vseh,« je dejala Erika Guevara Rosas in dodala:
»Sprejeti je potrebno takojšnje ukrepe, da se razdre rasizem in negotovost, ki sta hrbtenica tega krutega sistema. Ukrepi morajo vključevati poenostavitev administrativnih postopkov, krepitev varovalk, da ne pride do napak, in bistveno, zagotoviti morajo večjo varnost statusa bivanja z enotnim in zanesljivim delovnim dovoljenjem. Vse spremembe in ukrepe se mora oblikovati skupaj s civilno družbo: s sindikati, z delodajalci, s podjetji in z združenji – predvsem in v prvi vrsti pa z rasiziranimi migrantskimi delavkami_ci, ki trenutno plačujejo najvišjo ceno.«