Spodkopavanje pravic in neodvisnosti sodstva, a množični protesti vzbujajo upanje
V Evropi in Srednji Aziji vlade kršijo pravice ljudi z zatiranjem protestov ter prizadevanjem za erozijo neodvisnosti sodstva, da bi se s tem izognile odgovornosti, je dejala Amnesty International ob objavi letnega (za 2019) pregleda razmer na področju človekovih pravic v tej regiji.
Amnesty International izraža občudovanje do pogumnih ljudi, ki so odšli na ulice, da bi branili svoje pravice in pravice drugih. Ob tem pa, tako Amnesty, vlade v regiji še naprej nekaznovano kršijo človekove pravice.
“Ljudem v Evropi in Srednji Aziji so v letu 2019 grozili, jih ustrahovali, preganjali, bili so podvrženi prekomerni rabi policijske sile, trpeli so diskriminacijo. Žarek upanja za prihodnost ob tem vzbuja mobilizacija pogumnih ljudi (na t.i. grassroots ravni), ki so se drznili upreti ter terjati odgovornost vlad,” je dejala Marie Struthers, direktorica za Evropo pri Amnesty International.
Kaj smo izpostavili glede Slovenije?
Kliknite tukaj za del poročila o Sloveniji, ki torej pokriva leto 2019.
Izpostavili smo (1) ravnanje s prosilci za azil, begunci in migranti, ki so jih oblasti še vedno vračale s slovensko-hrvaške meje, tudi če so izrazili namero prošnje za azil; (2) zastarelo in z mednarodnimi standardi neusklajeno definicijo posilstva, ki temelji na prisili, namesto na soglasju (podpišite apel glede tega); (3) z vidika ekonomskih in socialnih pravic položaj starejših ljudi, zlasti kritično stanje sistema socialne oskrbe in da ni zakona o dolgotrajni oskrbi, ter (4) razširjeno diskriminacijo Romov, ki so številni še vedno v segregiranih naseljih, v neprimernih bivališčih brez pravne varnosti nastanitve in brez dostopa do vode, električne energije, sanitarij in javnega prevoza.
To ne pomeni, da v Sloveniji ni drugih kršitev človekovih pravic; pomeni le, da smo se v slovenski Amnesty osredotočali na ta področja.
Ogrožena neodvisnost sodstva
Na Poljskem je vladajoča stranka s sprejemom ukrepov za nadziranje sodnikov in sodišč ogrozila neodvisnost sodstva, ki je nujna za zagotavljanje poštenih sojenj in spoštovanje človekovih pravic.
Sodniki in tožilci so se znašli v nevarnosti disciplinskih postopkov, ker so se javno izrekli za obrambo sodstva ter tvegali, da sami postanejo žrtve kršitev človekovih pravic. Številni so postali tarča kampanj blatenja v državnih medijih in na družbenih omrežjih.
Skrbi so se kopičile tudi glede neodvisnosti sodstva na Madžarskem, v Romuniji in Turčiji. Sodniki na Madžarskem so z različnih strani postali tarča napadov, ko je vlada še naprej poskušala spodkopavati neodvisnost sodstva. Maja je Evropska komisija posvarila Romunijo, da bi morala nasloviti nekatere izzive, med drugim vmešavanje izvršilne veje oblasti v neodvisnost sodstva, sicer bo zaradi vztrajnih kršitev ustanovnih načel EU potencialno tvegala suspenzijo nekaterih svojih pravic, ki jih ima kot članica EU. V Turčiji je parlament sprejel paket sodne reforme, ki pa ni naslovila izjemnega političnega pritiska na sodstvo niti odpravila nepoštenih in politično motiviranih pregonov in obsodb.
Svoboda mirnega zborovanja
Neodvisna sodišča so bila v letu 2019 nujno potrebna, da bi zavarovala posameznikove svoboščine, ko je v ospredje prihajala predolga roka države, recimo z omejevanjem protestov v Franciji, na Poljskem in v Turčiji ter s preganjanjem protestnikov v vrsti drugih.
Veliki protesti so potekali v številnih državah po Evropi, vključno s Francijo, Avstrijo, Poljsko, Romunijo, Češko in Madžarsko, ko so ljudje protestirali proti varčevalnim ukrepom in korupciji ter za obrambo socialne pravičnosti ter neodvisnosti sodstva. V večjih evropskih mestih so postali redni pojav protesti in štrajki, na katerih se je pozivalo vlade, naj ukrepajo proti podnebnim spremembam.
Številne države so zatrle demonstracije z ukrepi, ki so kršili pravico do svobode mirnega zborovanja in izražanja. V Franciji, Avstriji in Španiji je bilo med protesti ranjenih stotine ljudi. Policija je uporabila prekomerno silo v Franciji, v Turčiji pa nasilno razgnala mirna zbiranja; v tej državi se je popolna prepoved zbiranja pogosto uporabljala za odrekanje pravice do svobode mirnega zborovanja. Države pogosto niso zagotovile, da bi varnostne sile odgovarjale za nasilje, ki so ga zagrešile med protesti.
Poljske oblasti so nadlegovale ali degradirale nekatere sodnike, ki so odločali o primerih, povezanih s protesti.
V Moskvi in drugih ruskih mestih se je temu, da oblasti opozicijskim kandidatom niso dovolile sodelovanja na mestnih volitvah, uprlo tako veliko protestnikov kot že leta ne. V zatiranju, ki je sledilo, je bilo obsojenih več kot 20 protestnikov, preprosto zato, ker so izvrševali svojo pravico do protesta.
“Maščevanje sodelujočim na množičnih protestih v Moskvi je spodbudilo še ne videno kampanjo solidarnosti, ki kaže na to, da se ozaveščenost glede človekovih pravic in moči ljudi v Rusiji še naprej prebuja,” je dejala Marie Struthers.
Migracije
Evropske države so se še naprej izogibale odgovornosti za kršitve človekovih pravic, ki so posledice njihovih migracijskih politik, ko “outsourcajo” mejni nadzor državam z vprašljivim odnosom do človekovih pravic. Tudi v letu 2019 so migracijske politike postavljale obrambo mej pred zaščito človekovih pravic. Kljub izrednemu slabšanju varnostne situacije v Libiji so evropske države nadaljevale sodelovanje s to državo, ki naj na svojem ozemlju zadrži migrante in prosilce za azil.
Novembra je italijanska vlada z Libijo podaljšala sporazum o migracijah še za tri leta, kljub stalnim dokazom, ki kažejo na sistematične kršitve človekovih pravic v libijskih pripornih centrih, vključno z mučenjem.
Poročila o hudih kršitvah človekovih pravic prosilcev za azil in beguncev ter o tem, da se jim še naprej odreka dostop do zaščite, EU niso odvrnila od tega, da ne bi leta 2016 z dogovorom EU-Turčija sklenila partnerstvo s to državo za zajezitev migracij. Pred turškim vpadom na severovzhod Sirije oktobra 2019 je Amnesty International izpeljala desetine intervjujev, ki so nakazali, da je bilo med majem in septembrom pod pretvezo “prostovoljnih vračanj” verjetno s Turčije prisilno vrnjenih stotine Sircev. Sporazum povzroča takšno prenatrpanost v kampih na Egejskih otokih, kot je ni bilo še nikoli; desetine stotine ljudi živi v obupnih razmerah.
Napadi na zagovornike človekovih pravic
Civilna družba, novinarji in drugi, ki vlade pozivajo k odgovornosti, so se v letu 2019 soočali s pritiski.
“V zagovornike človekovih pravic, novinarje, nevladne organizacije in druge ljudi, ki izvajajo kampanje za bolj poštene in pravične družbe, je bila usmerjena puščica vladnega zatiranja v 2019,” je dejala Marie Struthers.
“Njihovo delo, ko terjajo odgovornost od oblasti, bo med pandemijo COVID-19 in po njej le še bolj pomembno. Človečnost in solidarnost, ki ju izkazujejo najbolj marginaliziranim v naši družbi, je zdaj bolj potrebna kot kadarkoli in bo še potrebna v okrevanju po COVID-19.”