Vizumski sistem v evropskem schengenskem območju deluje kot ovira zagovornikom_cam človekovih pravic z različnih koncev sveta. Mnogim preprečuje, da bi se udeležili bistvenih odločevalskih srečanj. Te ovire so v nasprotju s pravicami in vrednotami, za katere države schengenskega območja trdijo, da jih spoštujejo. To so zaključki Amnesty International v novem poročilu.
Poročilo Zapiranje vrat? Kako evropski schengenski vizumski sistem pusti na cedilu zagovornike_ce človekovih pravic osvetli številne ovire, s katerimi so soočeni aktivisti_ke iz 104 držav z omejenim dostopom do viz – predvsem iz Afrike, Azije in Bližnjega vzhoda – ko poskušajo pridobiti kratkotrajne vize, da bi lahko prišli v schengensko območje s ciljem zagovorništva, krepitve človekovih pravic, navezovanja stikov ali da si predahnejo od nevarnosti, s katerimi se soočajo zaradi svojega dela.
Ti zagovorniki_ce so povečini rasizirani kot temnopolti, aziati ali muslimani, kar negativno vpliva na njihovo mobilnost. To predstavlja posredno diskriminacijo, je pokazala analiza Amnesty International.
Dejanska nedosegljivost schengenskih viz pomeni, da so glasovi in pričevanja zagovornikov in zagovornic iz mnogih držav dejansko izključeni iz srečanj, kjer se sprejema odločitve, ki pomembno vplivajo na njihova življenja.
Erika Guevara Rosas, Amnesty International
Dodala je: »Schengenske države lahko odločijo, kdo vstopi na njihovo ozemlje, a posledice tega na zagovornike_ce človekovih pravic iz 104 držav so očiten odmik od tega, k čemur so države zavezane s pravnimi akti in z drugimi zavezami, da bodo ščitile zagovornike_ce človekovih pravic. To, da imajo zagovorniki_ce človekovih pravic možnost, da lahko na zanesljiv, predvidljiv, transparenten in hiter način zaprosijo za schengensko vizo, je neprecenljivo, da lahko brez diskriminacije uresničujejo svojo pravico, da se zavzemajo za človekove pravice.«
Ovire za dostop do kratkotrajnih viz
Vizumski zakonik EU, pravni okvir, ki ureja izdajo kratkoročnih schengenskih viz, omogoča izdajo viz v posamičnih primerih tudi, ko vse formalne zahteve niso izpolnjene. A odločevalci, vključno z zunanjimi izvajalci, se zdi, da se ne zavedajo te možnosti. Tako ostaja ogromno ovir, ki privedejo tudi do tega, da so vloge zavržene še preden se o njih vsebinsko odloča.
Ena prvih ovir je zgolj ugotoviti, kje je potrebno vložiti vlogo za izdajo schengenske vize. Številne države nimajo diplomatskih predstavništev niti sklenjenih sporazumov z državami, ki imajo omejen dostop do schengenskih viz. To lahko pomeni, da morajo zagovorniki človekovih pravic potovati v drugo državo samo zato, da vložijo vlogo. To je lahko izjemno drago ali nevarno.
Čas, potreben, da se pridobi termin, čakanje na odločitev in veljavnost viz so druge ovire. Včasih se vize izda prepozno ali za obdobje, ki je prekratko, saj se ne upošteva časa potovanja niti možnih zamud.
Od prosilcev za vize se pogosto zahteva množica dokazil in dokumentov, vključno z dokazili o premoženju, kot je potrdilo o zaposlitvi, izpiski plač ali dokazila o lastništvu nepremičnine. To je za aktiviste_ke posebej težavno, še dodatno, če so pripadniki_ce marginaliziranih in diskriminiranih skupin.
Zagovornica človekovih pravic iz skupnosti Dalit v Nepalu je povedala Amnesty International: »Za obisk države Schengna zahtevajo bančne izpiske. Predstavljajte si, kaj to pomeni za ljudi, ki komaj zaslužijo dovolj za preživetje. Morda nekateri zagovorniki, ki želijo sodelovati v mednarodnih procesih odločanja, ne morejo dobiti teh dokumentov, ravno zato ker so zagovorniki človekovih pravic, ali ker večino dela opravijo prostovoljno.«
Te ovire predstavljajo posredno diskriminacijo za zagovornike_ce človekovih pravic, saj pravila schengenskega vizumskega sistema neproporcionalno prizadenejo rasizirane osebe. Čeprav naj bi bila vizumska ureditev rasno nevtralna, saj se rase ali etnije ne omenja med razlogi za drugačno obravnavo, obstaja močna povezava med državami z vizumskimi omejitvami in rasializiranimi osebami, ker so temnopolte, iz Azije ali muslimanske veroizpovedi.
Obstoječa prilagodljivost in koraki naprej
Junija 2024 je Komisija EU objavila posodobljen priročnik o Vizumskem zakoniku EU. Ta zbirka pojasnjuje, kako uresničevati Vizumski zakonik EU in vključuje konkretne primere, kako se lahko olajša postopek izdaje viz za zagovornike_ce človekovih pravic.
Amnesty International pozdravlja ta razvoj in poziva države Schengna, naj zagotovijo, da bodo vsi odločevalci_ke v vizumskih postopkih seznanjeni s tem priročnikom in ga bodo v celoti znali uporabljati in uresničevati, da se omogoči potovanje zagovornic_kov človekovih pravic. Države Schengna tudi pozivamo, naj zbirajo razdelane podatke o prošnjah za vize, analizirane na podlagi rase in etnije, da se bo lahko preprečilo diskriminacijo in okrepilo poenostavljene postopke za izdajo viz zagovornikom_cam človekovih pravic. Poleg tega bi države Schengna morale izdajati več dolgotrajnih viz, ki omogočajo večkratni vstop, kar je lahko ena bistvenih zaščit, saj zagotavlja možnost potovanja, ko je to potrebno brez vsakokratnega premagovanja birokratskih ovir.
Slovenija in ozadje
Slovenski pristojni ministrstvi, za notranje zadeve ter za zunanje in evropske zadeve, se na vprašanja, poslana v okviru priprave poročila, nista odzvali, niti niso slovenski odločevalci odgovorili na prošnjo za odziv na ugotovitve, ki so jim bile poslane vnaprej.
Schengensko območje vključuje 29 držav, ki so večinoma članice EU, poleg Švice in Norveške. Vse zavezuje Vizumski zakonik EU glede izdaje viz.
Amnesty International je opravila intervjuje z 42 mednarodnimi organizacijami, ki so tekom let organizirale potovanje stotin zagovornikov_c človekovih pravic, tako znotraj kot zunaj scengenskega območja pa tudi v državah, za katere veljajo vizumske omejitve. Zbrali smo tudi pričevanja 32 zagovornikov_c človekovih pravic z neposrednimi izkušnjami v postopkih za pridobitev viz.