Zaradi dogovora o beguncih med EU in Turčijo živi na tisoče beguncev in migrantov v zelo slabih in nevarnih razmerah. Dogovor se ne sme ponoviti z drugimi državami, opozarja Amnesty International leto po njegovem sprejemu.
Dogovor, katerega namen je vračanje prosilcev za azil nazaj v Turčijo, ob predpostavki, da je Turčija za njih varna, je povzročil, da je tisoče ljudi izpostavljenih bedi in nevarnim razmeram na grških otokih. V svojem novem dokumentu A Blueprint for Despair (Osnutek za obup) v Amnesty International beležimo tudi nezakonite vrnitve prosilcev za azil v Turčijo, kar je očitna kršitev njihovih pravic po mednarodnem pravu.
Dogovor med EU in Turčijo je bil katastrofa za tisoče ljudi, ki so obtičali v nevarni, obupni in na videz neskončni negotovosti na grških otokih.
Gauri van Gulik, namestnica direktorja za Evropo pri Amnesty International
“Skrajno nepošteno je, da evropski voditelji poveličujejo dogovor med EU in Turčijo kot uspeh in si zatiskajo oči pred neznosno visoko ceno za tiste, ki trpijo posledice,” je dodala.
Ljudje natrpani v bedi
Ko je dogovor začel veljati, so vse begunce in migrante avtomatično pridržali v centrih za pridržanje. Čeprav ni več strogega režima za pridržanje, ljudje v kampih še vedno ne morejo zapustiti otokov. Zaradi tega so po več mesecev prisiljeni prenašati bedne življenjske razmere v prenatrpanih kampih, s pomanjkanjem tople vode, slabimi higienskimi razmerami in prehrano ter neprimerno zdravniško oskrbo.
Razmere na otokih niso le ponižujoče, ampak ogrožajo tudi telesno počutje in življenje beguncev, prosilcev za azil in migrantov. V eksploziji plinske bombe za kuhanje je 24. novembra 2016 zvečer v taborišču Moria na otoku Lezbos umrla 66-letne iraška ženska in šestletni otrok, ki je živel v sosednjem šotoru.
Stiske zaradi slabih sprejemnih pogojev na otokih se prepletajo s strahovi ljudi za lastno varnost. Slabe razmere v taboriščih, negotovost glede prihodnosti, s katero se soočajo begunci in migranti, ter nemirni odnosi z lokalnim prebivalstvom prispevajo k velikim napetostim, ki so včasih prešle v nasilje. Begunci so bili tudi žrtve napadov iz sovraštva v taborišču Souda na otoku Hios.
BKD, 17-letni sirski begunec iz Alepa, je opisal napad:
»Ob napadu smo se bali za svoja življenja in zbežali iz taborišča … Ljudje so kričali, otroci jokali … Tega ne potrebujemo spet v našem življenju …«
Ženske so še posebej prizadete zaradi pomanjkanja varnosti na grških otokih, saj so pogosto prisiljene živeti v taboriščih in uporabljati iste tuše in toaletne prostore kot moški. Potožile so, na primer, zaradi pomanjkanja tušev in stranišč samo za ženske oz. pomanjkanja ustreznih vrat in razsvetljave, kjer so. Več žensk je Amnesty International povedalo, da so bodisi doživele bodisi bile priča verbalnemu ali telesnemu spolnemu nadlegovanju ali nasilju v družini.
Premestite ljudi naprej, ne nazaj v Turčijo
Osrednje vodilo dogovora glede vrnitve ljudi, ki prispejo nezakonito na grške otoke, nazaj v Turčijo, temelji na predpostavki, da je slednja za prosilce za azil varna.
Čeprav doslej uradno še nobenega prosilca za azil niso vrnili iz Grčije v Turčijo, ob predpostavki, da je Turčija varna, je Amnesty International dokumentirala, da so nekatere prosilce za mednarodno zaščito na hitro poslali nazaj, ne da bi jim dali priložnosti, zaprositi za mednarodno zaščito ali se pritožiti proti vrnitvi, kar je v nasprotju z mednarodnim pravom.
“Dokler Turčija ne bo varna država, bi morala EU z grškimi oblastmi sodelovati, da bi nemudoma premestili prosilce za azil na celinsko Grčijo, evropske vlade pa bi jim morale omogočiti premestitev v druge države EU,” je dejala Gauri van Gulik.
“Nihče ne bi smel umreti na mrazu na pragu Evrope. Voditelji in voditeljice, ki trdijo, da bi bil lahko dogovor med EU in Turčijo vzorec za nove dogovore z državami, kot so Libija, Sudan, Niger in druge, bi morali videti grozljive posledice kot opozorilo, da se to nikoli ne sme ponoviti.”