Nova raziskava, ki jo je izvedla Amnesty International, je pokazala, da vlade in humanitarne organizacije begunkam, ki potujejo iz Sirije in Iraka, ne uspejo zagotoviti niti osnovne zaščite; ženske in dekleta so namreč na vseh delih poti, tudi na evropskih tleh, soočene s fizičnim nasiljem, z izkoriščanjem in s spolnimi napadi.
Decembra 2015 smo v Nemčiji in na Norveškem opravili pogovore s 40 begunkami, ki so potovale prek Turčije, Grčije in Balkana. Vse so dejale, da so se na poti počutile ogrožene, mnoge pa so povedale še, da so v tranzitnih državah doživele fizično nasilje in finančno izkoriščanje ter da so bile prisiljene v spolne odnose s tihotapci, z varnostnim osebjem ali drugimi begunci.
Tihotapci napadajo ženske, ki potujejo same, saj vedo, da so takrat najbolj ranljive; še posebej, kadar jim primanjkuje denarja za plačilo poti, jih silijo v spolne odnose. Vsaj tri ženske so povedale, da so jih tihotapci in tisti, ki so delali s tihotapci, nadlegovali oziroma so nadlegovali druge. Za cenejšo pot čez Sredozemlje ali skrajšanje čakalne vrste za vkrcanje na čolne so zahtevali spolne odnose.
Številne ženske so v pogovorih povedale tudi, da so se jih v evropskih tranzitnih centrih dotikali, jih božali ali jih vabili v spolne odnose. Neko 22-letno dekle iz Iraka je Amnesty International povedala, da ji je med potjo v Nemčiji tamkajšnji uniformirani varnostnik ponujal obleke, če bi z njim preživela »nekaj časa na samem«. Nekatere ženske so bile soočene tudi z nasiljem s strani ostalih beguncev ter policije, še posebej, kadar je prišlo do napetosti in so varnostne sile morale posredovati. Več žensk je poročalo tudi, da so bile izpostavljene verbalnemu nasilju in pretepanju s strani varnostnih organov v Grčiji, na Madžarskem in v Sloveniji.
Ženske in dekleta so povedale, da je bilo več tranzitnih centrov umazanih, da so imele omejen dostop do hrane in da nosečnicam ni bila zagotovljena praktično nobena podpora. Poročale so tudi o neprimernih toaletnih prostorih in da so se počutile v nevarnosti, saj stranišča niso bila ločena po spolih. V vsaj dveh primerih so moški opazovali ženske, ko so odhajale v kopalnice. Ena izmed begunk je Amnesty International povedala, da so v nekem zbirnem centru v Nemčiji nekateri begunci opazovali ženske, ko so te odhajale v kopalnice. Nekatere ženske si celo niso upale jesti ali piti, da bi se tako izognile uporabi toaletnih prostorov, kjer se niso počutile varne.
Tiste, ki so potovale same ali z otroki, so se najbolj v nevarnosti počutile v tranzitnih področjih in v centrih na Madžarskem, Hrvaškem in v Grčiji, kjer so bile prisiljene spati v istem prostoru kot še sto in več beguncev. V nekaterih primerih so ženske celo zapustile omenjena področja in odšle spat ven oziroma na plažo, saj so se tam počutile bolj varne.
Raziskovalci Amnesty International so se pogovarjali tudi s sedmimi nosečnicami, ki so povedale, da je na poti primanjkovalo hrane in osnovne zdravstvene oskrbe ter še, da so jih na mejah in ostalih tranzitnih točkah na poti potiskali ob ovire. Ena izmed Sirk, s katero se je Amnesty International pogovarjala v norveškem mestu Lillestrøm, je povedala, da se je na pot s svojim možem podala, medtem ko je bila noseča in hkrati dojila svojo hči. Dejala je, da jo je bilo strah spati v grških namestitvenih centrih, saj je vedela, da jo bodo obkrožali moški. Pojasnila je tudi, da več dni ni jedla.
“Potem ko so preživele grozote vojn v Siriji in Iraku, morajo te ženske s ciljem iskanja zavetja zase in svoje otroke tvegati prav vse. A takoj, ko začnejo svojo pot, so spet soočene z nasiljem in izkoriščanjem, pri čemer lahko dobijo zgolj malo pomoči in zaščite. Če bi se takšna humanitarna kriza odvijala kjerkoli drugod po svetu, bi pričakovali takojšnje ukrepe za zaščito skupin, ki so najbolj na udaru zaradi možnosti zlorab, kot so ženske, ki potujejo same, ali družine, kjer »glave družine« ne predstavlja moški, ampak ženska. Najmanj, kar takšno stanje zahteva, je postavitev dobro osvetljenih, spolno ločenih stranišč in varnih, ločenih spalnih področij. Te ženske in otroci so pribežali iz nekaterih najbolj nevarnih predelov sveta in prav sramotno je, da so v nevarnosti tudi na evropskih tleh. Čeprav so vlade in tisti, ki nudijo pomoč beguncem, naredili korak naprej, morajo še okrepiti svoja prizadevanja. Predvsem je treba storiti še mnogo več, da identificiramo begunke, še posebej tiste, ki so najbolj ogrožene, in jim omogočimo dostop do storitev, ki zagotavljajo varnost in spoštovanje njihovih temeljnih pravic. Nihče se pravzaprav ne bi smel odpraviti na tako nevarno pot. Najboljši način, kako preprečiti izkoriščanja in zlorabe s strani tihotapcev, pa je, da evropske vlade zagotovijo varne in zakonite poti. Povsem nesprejemljivo je, da se morajo tisti, ki jim pot prek Evrope predstavlja edino rešitev, še naprej soočati s poniževanjem, z napetostmi in negotovostjo,” je dejala Tirana Hassan, direktorica kriznega odzivanja pri Amnesty International.
Pričanja
23-letna Hala iz Aleppa, Sirija: “V hotelu v Turčiji mi je nek Sirec, ki je delal s tihotapci, dejal, da bom plačala manj oziroma nič, če bom spala z njim. Seveda sem rekla ne, saj se mi je gnusilo. Isto se nam je vsem zgodilo v Jordaniji.”
20-letna Nahla iz Sirije: “Moji prijateljici, ki je z menoj pripotovala iz Sirije, je v Turčiji zmanjkalo denarja, zato ji je nek sodelavec tihotapca dejal, da ji v zameno za spolni odnos lahko ponudi mesto na čolnu. Seveda je rekla ne in zaradi tega je še vedno v Turčiji. Eden izmed tihotapcev me je nadlegoval, večkrat se me je dotikal. Le ko je bil ob meni moj bratranec, me je pustil pri miru. Zelo me je bilo strah, še posebej, ker smo po poti slišali zgodbe žensk, ki si niso mogle privoščiti nadaljnje poti in so morale za znižanje cene prevoza spati s tihotapci.”
20-letna Sirka Reem, ki je potovala s 15-letnim bratrancem: “Nikoli nisem dobila priložnosti, da bi v centrih dejansko spala, saj sem se bala, da bi se me kdo želel dotikati. Šotori so bili spolno mešani in priča sem bila nasilju. Bolj varno sem se počutila med potjo, denimo na avtobusih, to je bila pravzaprav edina priložnost, da sem lahko zaprla oči in nekoliko zaspala. V centrih je postalo že navada, da se ženske dotika, one pa se ne pritožujejo, saj nočejo povzročati težav, ki bi lahko pomenile prekinitev njihovega potovanja.“
19-letna nosečnica Rania iz Sirije je povedala, s čim se je soočila na Madžarskem: “… Policija nas je nato odpeljala nekam drugam, bilo je še huje, polno je bilo kletk, ni bilo zraka, zaprli so nas. Tam smo ostali dva dni, dobivali smo dva obroka na dan, stranišča so bila še hujša kot v drugih centrih. Mislim, da nas nalašč puščajo v takšnem stanju, da še bolj trpimo.”
16-letna Maryam iz Sirije: “Policisti so udarili neko Sirko iz Aleppa, ker jih je prosila, če jo lahko spustijo. Njena sestra jo je želela zaščititi, govorila je angleško, a dejali so ji, naj utihne, saj jo bodo pretepli tako kot njeno sestro. Podobno se je pripetilo neki Iranki, ki je prosila za nekaj dodatne hrane za njene otroke. V Grčiji pa se mi je pripetilo, da so ljudje začeli vpiti in kričati, zato so nas policisti napadli, pretepali so vse, tudi po glavi, po roki so me udarili s pendrekom, pretepali so tudi majhne otroke. Postalo mi je slabo, padla sem in ljudje so stopali po meni. Jokala sem, ločila sem se od matere. Ko sem pokazala roko nekemu policistu, se je smejal. Prosila sem ga, če me lahko popelje k zdravniku, a je meni in moji materi zabrusil le, naj odideva.”
Povsem nesprejemljivo je, da se morajo tisti, ki jim pot prek Evrope predstavlja edino rešitev, še naprej soočati s poniževanjem, z napetostmi in negotovostjo.
Tirana Hassan, direktorica kriznega odzivanja pri Amnesty International