Ajda Erjavec je predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije, v katerem delujejo svetovalni_e delavci_ke v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Ob zaključku šolskega leta 2020/2021 se javno izpostavila, ko je podala protestno odpoved zaposlitve kot šolska svetovalna delavka Gimnazije Vič. Šlo je za klic na pomoč, saj so bile stiske otrok (še posebno v času zaprtja šol) hude, kadra bistveno premalo, normativi pa nezadostni. Pravi, da svetovalni delavci na šolah le gasijo požare, ne morejo pa učinkovito delovati za zaščito otrok.
Javno ste se izpostavili, ko ste protestno dali odpoved kot svetovalna delavka Gimnazije Vič. Zakaj ste to storili?
Na nič drugega se odgovorni niso odzivali. Sama sem na stiske in kršenje pravic otrok opozarjala vsaj 10 let, zadnja tri leta tudi kot predsednica našega društva. Ignoranca pristojnih je bila nezaslišana in to je bil zadnji korak, ki sem ga lahko naredila. Enostavno opozarjam na neizvedljivost strokovnega dela svetovalnih delavcev – v resnici se ga na srednji šoli pod sedanjimi normativi sploh ne da kakovostno izvajati – kar je nemogoče oz. nesprejemljivo.
Ali je država kakorkoli analizirala stanje in posledice zaprtja šol?
Po mojih informacijah se analize pripravljajo sedaj, a niso zastavljene celostno, niti nismo svetovalni delavci seznanjeni s potekom teh raziskav. Stvari v resnici izvemo iz medijev. Rezultati procesa bodo absolutno prepozni, da bi bili uporabni za načrtovanje dela v letošnjem šolskem letu … očitno bomo oz. smo zamudili tudi to priložnost, na enak način, kot smo jo zamudili v že v preteklem.
Ali so posledice že prešle na raven duševnega zdravja?
Zagotovo. Če ne drugega, o tem priča povečevanje števila otrok in mladostnikov s psihiatričnimi težavami – do te mere, da zmanjkuje prostora za hospitalizacijo najbolj nujnih primerov. Ne samo, da je duševnih težav več, tudi njihova zahtevnost narašča. Posledice zaprtja vrtcev in šol so pojavne tako med kadrom kot med mladimi ter otroki. Gre za različen nabor težav, od manjka motivacije do tesnobe, pa tudi še kaj hujšega. Svetovalne službe smo bile že pred epidemijo prezasedene – in ves čas smo glasno opozarjali, da je pri nas tako prometno kot na železniških postajah – zdaj pa je vedno več takšnih primerov, ki se jih niti ne da niti ne sme na hitro obravnavati. Pri čemer zdaj skorajda ni dneva, da se v svetovalni službi ne bi oglasil kak otrok oz. mladostnik, ki je v zelo hudi stiski in se npr. samopoškoduje ali ima samomorilne misli. Ob takih ekstremnih situacijah se seveda tudi starši in učitelji počutijo nemočne, potrebujejo dodatno podporo in usmeritve. V tem smislu je svetovalno delo vedno bolj zahtevno in obremenjujoče, sploh ko pride do zgodb, ki nimajo srečnega konca.
Kakšno vlogo običajno med šolskim letom opravljate svetovalni delavci na šolah, kako je bilo z vašim delom med zaprtjem – in ali imate kake usmeritve za prihodnost?
Naše delo določajo smernice poklica, ki temelji na treh vrstah aktivnosti: 1. dejavnosti pomoči, 2. razvojne in preventivne dejavnosti ter 3. dejavnosti načrtovanja in evalvacije (na ravni otroka, oddelka, zavoda). Med zaprtjem se je delo enostavno prekinilo in vsaka šola se je morala znajti po svoje. Svetovalno delo je bilo več kot samo okrnjeno, še posebej preventivni del – to velja že nasploh, med epidemijo pa še toliko bolj, saj se je normalna komunikacija dejansko ustavila. Opuščali smo preventivne in evalvacijske dejavnosti, v resnici smo skušali med zaprtjem šol samo gasiti požare, namesto da bi razvojno podpirali učitelje in otroke. Ker so praktično vse preventivne aktivnosti svetovalnih služb odpadle, imamo sedaj opraviti s povečanim številom kompleksnih težav, ki zahtevajo vključitev psihiatrov in kliničnih psihologov. V teh primerih pa zaradi zahtevnosti težav spet ne moremo učinkovito pomagati, saj je strokovnjakov v zdravstvu enostavno premalo, da bi lahko na tak način – pravočasno in v ustreznem obsegu – obravnavali vse otroke in mladostnike, ki takšno pomoč potrebujejo.
Kaj je največji sistemski manko z vidika zagotavljanja svetovalnega dela na šolah?
Težav je ogromno, v državi pa sploh nimamo pravega pregleda nad stanjem: potrebami otrok in pedagogov na eni strani ter delom svetovalnih služb na drugi. Ker je možnih nalog v svetovalnih službah enostavno preveč, se delovne prioritete oblikujejo glede na značilnosti posameznega vrtca, šole ali doma in glede na značilnosti svetovalnega delavca (npr. izobrazba in osebne preference). Poudarki po šolah se tako bistveno razlikujejo in ni enotnosti. Glavni manko je pravzaprav to, da ne moremo vsakemu otroku zagotoviti podpore, ki bi jo morali. To je v bistvu nepravično. Na vse to opozarjamo in skušamo vplivati svetovalni delavci. Da je naše delo pomembno, kaže ravno letošnje povečanje problematike … tam, kjer smo svetovalni delavci (lahko) ostali v stiku z otroki in mladostniki, je bilo manj nepričakovanih »izbruhov« težav. Tako, kot je bilo manj težav tam, kjer smo se v svetovalnih službah sistematično lotili spremljanja otrok, ko smo delali na daljavo. Je pa to lažje v manjših šolah, še posebno v OŠ, ki že delujejo kot neka skupnost. Večja, kot je šola, težje je biti prepoznaven in dostopen svetovalni delavec, potem pa še rigidni normativi onemogočajo prilaganje na položaje po šolah, da bi se bolj prilagajali populaciji, ne pa da je na vseh šolah, ne glede na potrebe, enak normativ. To, da smo nekateri svetovalni delavci z otroki in mladostniki komunicirali več, ker imamo z njimi že tako vzpostavljene bolj sodelovalne odnose ali pa zato, ker smo vključeni v dodatne preventivne projekte, bi v resnici moralo biti del rednega svetovalnega dela in bi bilo vse v redu.
Kaj je umanjkalo pri odzivanju države?
Predvsem je bilo slabo, da so se šole zaprle, ni pa bilo strategije, kako potem nasloviti porajajoče se razlike. Pri nas namreč šole izenačujejo možnosti za otroke iz različno spodbudnih domačih okolij, z zaprtjem pa so se začele razlike strahotno povečevati – svetovalni delavci pa nismo mogli posredovati ne kot del šole, ne kot posamezni svetovalci. To je bilo zelo slabo. Šele po enem letu smo lahko v šolo med delom na daljavo poklicali najbolj ranljive otroke, a z naslednjim zaprtjem spet nismo imeli te možnosti. Zaprtje šol je bila z vidika naše stroke velika napaka in dolgoletno delo na integraciji in vsesplošni preventivi se je skorajda izničilo v enem letu. Vprašanje za medicinsko stroko pa je, ali koristi javnega zdravja upravičijo take posledice? Ker brez dvoma trpi drug vidik javnega zdravja, čeprav je manj otipljiv. Moramo razumeti, da je šola tudi neke vrste skupnostna oblika sobivanja, nudenja medsebojne pomoči in podpore. Osnovne šole so edina državna institucija, s katero pridejo v stik vsi prebivalci Slovenije, gre za jedro lokalne skupnosti. Odvzem tega prostora oz. dostopa je bil hud udarec – za skupnost in za šolstvo. Povečana distanca se pozna in ne preseneča, da v letošnjem letu – kljub temu, da so zdaj šole odprte – narašča delež šolanja na daljavo od doma. Obenem povpraševanje po raznoraznih oblikah svetovanja za otroke/mladostnike oz. družine v zdravstvu in v zasebnem sektorju ostaja rekordno visoko. To seveda ni dobro oz. je predvsem znak dezintegracije javnih sistemov izobraževanja in zdravstva, od česar pa si ne moremo obetati spontanega izboljšanja (duševnega ali fizičnega) zdravja v družbi.
Nujno je okrepiti obstoječe sisteme pomoči, da bomo lahko zajezili t. i. epidemijo duševnih stisk, normalizirali vzgojo in se kot civilna skupnost ustrezno odzvali na izzive sodobne družbe.
SKUPNA PETICIJA AIS IN DRUŠTVA SVETOVALNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Zaradi stisk, o katerih v intervjuju pripoveduje Ajda Erjavec, smo se odločili z Društvom svetovalnih delavcev pripraviti skupno peticijo, namenjeno šolski ministrici Simoni Kustec. V njej jo pozivamo, naj takoj, še v tem šolskem letu, v okviru protikoronskih ukrepov zaposli več svetovalnih delavk in delavcev ter jim zagotovi strokovno usposabljanje. Prav tako naj urgentno spremeni normative, da bodo te zaposlitve ostale trajne.
Peticija je del letošnjega Pišem za pravice in jo lahko podpišete tukaj: www.amnesty.si/pisem-za-pravice-maraton.
Pogovarjal se je Blaž Kovač.
Relevantni viri
Poziv posveta z ravnatelji (25. 8. 2021; sopodpis društva)
Ponovna pobuda Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije na področju svetovalnega dela ministrici za šolstvo (10. 5. 2021)
Poziv Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije ter Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije k zagotovitvi minimalnih pogojev za kakovostno delo – spremembi normativov, poslan šolski ministrici (30. 3. 2021)