Talibani, ameriška vojska in afganistanske varnostne sile so odgovorni za napade, ki so se zgodili pred padcem vlade in so civilnemu prebivalstvu Afganistana povzročili veliko trpljenja.
Novo poročilo Amnesty International No Escape: War Crimes and Civilian Harm During The Fall Of Afghanistan To The Taliban (Ni izhoda: vojni zločini in trpljenje civilnega prebivalstva med talibanskim prevzemom oblasti), obravnava mučenja, zunajsodne usmrtitve in poboje s strani talibanov v zadnjih fazah konflikta v Afganistanu. Poročilo dokumentira tudi civilne žrtve vojaških napadov v kopenskih in zračnih napadih, ki so jih zagrešile afganistanske nacionalne obrambne in varnostne sile (ANDSF) in ameriške vojaške enote. (Več o metodologiji raziskave najdete na dnu te novice).
Agnès Callamard, generalna sekretarka Amnesty International, je poudarila:
»Mesece pred padcem vlade v Kabulu so zaznamovali številni vojni zločini in neizprosno prelivanje krvi, ki so jih zagrešili talibani, hkrati pa tudi smrti, ki so jih povzročile afganistanske in ameriške sile. Naši novi dokazi kažejo, da so ljudje v Afganistanu znova plačali ceno menjave oblasti s svojimi življenji. Ta je potekala precej drugače, kot so trdili talibani, ki so zatrjevali, da je prevzem potekal na miren način.«
»Domovi, bolnišnice, šole in trgovine so postali prizorišča zločinov, ljudje so bili ubiti in ranjeni. Prebivalstvo Afganistana že predolgo trpi. Žrtvam je treba zagotoviti pravico in odškodnino.«
Agnès Callamard
»Mednarodno kazensko sodišče mora razveljaviti svojo napačno odločitev o neprednostni obravnavi preiskav ameriških in afganistanskih vojaških operacij. Dokaze o vojnih zločinih je treba upoštevati, ne glede na to, kaj kažejo.«
Po podatkih Misije Združenih narodov za pomoč v Afganistanu je bilo v prvih šestih mesecih leta 2021 ubitih 1659 civilistov in še 3524 ranjenih. To je 47 odstotkov več kot leto prej.
Talibanska grozodejstva
Talibani so julija in avgusta 2021 ob prevzemu nadzora nad Afganistanom mučili in ubijali etnične in verske manjšine, nekdanje vojake ANDSF in tiste, ki so jih v maščevalnih napadih dojemali za simpatizerje vlade.
6. septembra 2021 so talibanske sile napadle mesto Bazarak v provinci Panšir. Po kratki bitki so talibanski borci zajeli približno 20 moških in jih pridržali za dva dni. Občasno so jih zapirali tudi v kletko za golobe. Mučili so jih, jim odrekali hrano, vodo in zdravniško oskrbo ter jim večkrat grozili z usmrtitvijo. Eden izmed teh ujetnikov je dejal: »Taliban je vzel nož in rekel, da želi ranjence obglaviti, ker so neverniki in Judje.« Drugi moški je dodal: »Zadrževali so nas pod zemljo. Ko smo prosili za oskrbo ranjencev, so talibani rekli, naj umrejo. Ni bilo hrane in vode, niti oskrbe za ranjence. Z nami so ravnali brutalno. Ko smo prosili za vodo, so rekli, naj umremo od žeje.«
Mučenje ter kruto in nečloveško ravnanje z ujetniki so vojna hudodelstva.
Kasneje istega dne so talibani napadli tudi bližnjo vas Urmaz. Tam so od vrat do vrat preiskovali hiše, da bi identificirali ljudi, ki so delali za nekdanjo vlado. V 24 urah so s streli v glavo, prsni koš ali srce zunajsodno usmrtili najmanj šest civilistov. Takšni poboji so vojni zločini. Očividci so povedali, da čeprav so nekateri moški pred tem služili v ANSDF, nihče v času usmrtitve ni bil del vladnih varnostnih sil ali kakor koli sodeloval v odporu.
Poročilo dokumentira tudi maščevalne napade in usmrtitve ljudi, povezanih z nekdanjo vlado v kraju Spin Boldak. Amnesty International je pred tem že dokumentirala talibanske poboje etničnih Hazarjev v provincah Ghazni in Daykundi.
Celoten obseg umorov po vsej državi še vedno ni znan, saj so talibani na številnih podeželskih območjih prekinili storitev mobilne telefonije ali močno omejili dostop do interneta.
Civilne žrtve zračnih napadov ameriških in afganistanskih sil
Poročilo dokumentira štiri zračne napade v zadnjih letih. Tri so najverjetneje izvedle ameriške sile, enega pa afganistanske letalske sile. V napadih je bilo skupno ubitih 28 civilistov (15 moških, pet žensk in osem otrok), šest ljudi je bilo ranjenih.
Civilne žrtve so posledica tega, da so ZDA eksplozivno orožje uporabile na gosto poseljenih območjih. Amnesty International je že pred tem dokumentirala učinke podobnega eksplozivnega orožja v številnih drugih konfliktih in poziva k omejitvi njihove uporabe.
9. novembra 2020 je zračni napad v mestu Khanabad v provinci Kunduz, ki so ga najverjetneje izvedle ameriške sile, v družinski hiši v soseski Mulla Ghulam ubil pet civilistov, vključno s trimesečno deklico. Šest ljudi je bilo ranjenih.
»Spal sem, ko je udarila prva bomba. Govorili so nam, naj se skrijemo, če bo udarila še druga. Oče je rekel, da moram najti mlajšega brata. Druga bomba je ubila mojo mamo, strica, teto in sestro.«
Devetletni otrok, ki je bil poškodovan v napadu
Takšni napadi, ki prizadenejo največjo škodo civilistom, so se nadaljevali vse do zadnjih trenutkov konflikta. 29. avgusta 2021 je v Kabulu v napadu ameriškega brezpilotnega letala umrlo 10 ljudi, med njimi sedem otrok. Ameriška vojska je pozneje priznala, da so bili ubiti civilisti.
Civilisti ubiti v kopenskih spopadih
Poročilo dokumentira osem kopenskih spopadov, v katerih je bilo ubitih skupno 12 civilistov (pet moških, ena ženska in šest otrok), 15 je bilo ranjenih. Zaradi kombinacije malomarnosti in neupoštevanja zakonodaje so afganistanske nacionalne obrambne in varnostne sile (ANDSF), ki so jih usposabljale ZDA, pogosto izvajale minometne napade, ki so zadele domove in ubili civiliste, ki so se v njih skrivali.
Boji v mestu Kunduz so bili še posebej hudi junija 2021. V predmestju Zakhail so vladne sile izstrelile minomete v gosto naseljene soseske. Talibani so na zavzetih območjih uporabljali šole in mošeje za izvedbe napadov, od družin, ujetih v svojih domovih, pa so zahtevali hrano.
22. junija 2021 je bil med minometnim napadom v Zakhailu ubit en moški, dve osebi pa sta bili ranjeni. ANDSF je najverjetneje izstrelil minomet iz prvega policijskega okrožja, približno 2,5 kilometra od kraja eksplozije. Ubit moški je bil 20-letni Abdul Razaq, ki se je malo pred napadom zaročil. Deli minometa so mu raztrgali glavo in želodec. V isti soseski je bil pozneje tega dne ubit otrok, dva pa sta bila ranjena, ko je minomet, ki ga je najverjetneje izstrelil ANDSF, zadel dom, kjer se je skrivala družina. Kovinski delček je 12-letno deklico Manizho zadel v hrbtenico, jo paraliziral in na koncu ubil.
Nek moški je dejal, da so talibani družine pogosto opozarjali na boje, od vlade pa teh opozoril niso prejeli: »Talibani povedo, da se bodo nocoj borili, in ljudje, ki si lahko privoščijo odhod, to storijo. Toda revni ljudje ostanejo, ker bodo stradali, če odidejo. Vlade pa nima smisla spraševati, ker vemo, da ne bodo naredili ničesar.«
Uporaba minometov v naseljenih območjih je sama po sebi neselektivna in lahko predstavlja vojni zločin.
Odškodnine in odgovornost
Več družinskih članov žrtev vojaških akcij je povedalo Amnesty International, da od vlade niso prejeli odškodnin ali pa niso bile zadostne.
Moški, ki so mu v zračnem napadu uničili družinsko hišo, je dejal: »Po dogodku ni prišel nihče iz vlade. Šli smo do okrožnih oblasti in jim povedali, kaj se je zgodilo. Nihče ni prišel k nam. Rekli so, da to ni dobro in da se to ne bi smelo zgoditi ter da z nami delijo bolečino. Vendar se ni zgodilo nič.«
Amnesty International poziva talibane in ameriško vlado, naj izpolnijo svoje mednarodne obveznosti ter vzpostavijo jasne in trdne mehanizme zagotovitve odškodnine civilistom za škodo med spopadi.
Agnès Callamar je še dodala:»Talibanske oblasti imajo zdaj enako pravno obveznost zagotavljanja odškodnin kot nekdanja vlada in morajo resno obravnavati vsa vprašanja civilne škode. Žrtve in njihove družine morajo prejeti odškodnino, vsi osumljeni odgovornosti pa morajo odgovarjati na poštenem sojenju pred civilnimi sodišči in brez uporabe smrtne kazni.«
Metodologija
Amnesty International je med 1. in 15. avgustom 2021 v Kabulu izvedla raziskavo na terenu ter od avgusta do novembra 2021 opravila telefonske razgovore z žrtvami in pričami prek varnih video in glasovnih klicev. V Kabulu je opravila osebne intervjuje s 65 ljudmi. 36 intervjujev z ljudmi iz 10 provinc pa je opravila na daljavo prek šifriranih mobilnih aplikacij.
Crisis Evidence Lab je pregledal tudi satelitske posnetke, videoposnetke, fotografije, medicinske in balistične informacije ter po potrebi opravil razgovore z ustreznimi strokovnjaki.