15. maja 2024 je v pisarni slovenske Amnesty potekala novinarska konferenca, kjer smo podrobneje predstavili izbris, njegove posledice za življenja ljudi in zakaj je izbris nerešeno vprašanje še danes. Predstavili smo tudi predlog statusnega zakona, ki smo ga pripravili v Mirovnem inštitutu, Amnesty International Slovenije, Civilni iniciativi izbrisanih prebivalcev in Društvo izbrisanih aktivistov Slovenije. Predlog zakona je oktobra 2023 Vladi RS poslala predsednica republike Nataša Pirc Musar
Popolnoma nesprejemljivo je, da oblasti tudi 32 let po izbrisu ljudi puščajo v popolnoma brezpravnem položaju. V zadnjih tednih smo govorili s 14 osebami, ki so brez stalnega in večina tudi brez začasnega prebivališča že ves čas od izbrisa. Ena oseba od teh je bila v Sloveniji rojena, štiri so tukaj skoraj od rojstva, vsi pa neprekinjeno v Sloveniji živijo od šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih let prejšnjega stoletja.
direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel
Edini primeren način za urejanje vprašanja izbrisa je sprejem zakona, ki bo vsem izbrisanim, brez postavljanja dodatnih pogojev za nazaj in brez časovnih omejitev omogočil, da pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje.
Katarina Vučko iz Mirovnega inštituta
Ljudje so trpeli in trpijo še danes. Izbris ne bo končan, vse dokler bo obstajal en izbrisan brez pravic in statusa. Veliko jih je, ki se bojijo povedati, da so izbrisani. Verjetno tudi za to, ker vedo, kakšne usode so doletele nekatere izbrisane.
Irfan Beširević iz Civilne iniciative izbrisanih aktivistov
Mišel Ristov iz socialne službe UKC Maribor je predstavil zgodbo Dušana Grahovca, izbrisanega, ki je vse od oktobra 2022 nastanjen v Univerzitetnem kliničnem centru v Mariboru, saj se zanj ne najde nobene druge možnosti. Omenil je, da so se obrnili na številne institucije, pisali pozive ministrstvu, vendar konkretnih odgovorov in rešitev nikoli niso prejeli.
»Žalostno in sramotno je, da se tudi 32 let po izbrisu še vedno ukvarjamo s tem problemom. Naš gospod Grahovac je že prenehal čakati na rešitev, saj ne verjame, da se bo kadarkoli kaj spremenilo. Ljudi, kot je on, je v Sloveniji zagotovo še več, vendar za njih sploh ne vemo. Pozivamo državo, naj stvari spremeni. Spremembe potrebujemo ne jutri, ne čez en teden ali čez mesec dni, ko si bo minister končno vzel čas za srečanje z nami, ampak danes,« je povedal Mišel Ristov iz socialne službe UKC Maribor.
Igor Mekina iz Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije je med drugim dejal: »Izbrisani so naši Palestinci, res da v Sloveniji ni vojne, ampak kršitve se dogajajo še vedno ravno zato, ker so ti ljudje na udaru države in politike, ki tega problema ni uspela rešiti. Vlada, ki je veliko stavila na človekove pravice, mora izpolniti svojo dolžnost in obljubo in problem izbrisa enkrat za vselej rešiti.«
»Mojemu očetu so bile z izbrisom odvzete vse pravice. Pokojnino je zaradi izbrisa začel prejemati šele 7 let kasneje in tega mu nihče ni nikoli povrnil,« je v opisu svoje zgodbe o izbrisu povedal Ratko Stojiljković iz Civilne iniciative izbrisanih aktivistov.
Več
Celovitih podatkov koliko ljudi v Sloveniji zaradi izbrisa še vedno živi brez urejenega statusa, ni na voljo, a zagotovo jih je še veliko. Vlada, ki ima možnost, da bi situacija uredila – in ki ima že od oktobra lani tudi predlog statusnega zakona, ki to naslavlja – pa ostaja pasivna: navkljub temu, da jo je k ukrepanju pozvalo več kot 2000 ljudi s podpisom peticije, predlog zakona pa ji je bil poslan s podporo predsednice republike. Številni izbrisani, ki si še niso uspeli urediti statusa, pa životarijo in so odvisni od dobre volje prijateljev in družine.
Zakon, ki bi omogočil povrnitev stalnega prebivališča tistim, ki to potrebujejo ali želijo, je najhitrejša in najbolj učinkovita pot do končanja kalvarije ljudi, ki so že leta v pravno brezizhodnem položaju prav po krivdi države.
Omenjeni predlog statusnega zakona smo pripravili Mirovni inštitut, Amnesty International Slovenije, Civilna iniciativa izbrisanih prebivalcev in Društvo izbrisanih aktivistov Slovenije. Vse od takrat pa nismo imeli priložnosti, da bi se o njem pogovorili s predstavniki vlade. Srečanje z ministrom Poklukarjem je predvideno 29. maja 2024.
Nekaj zgodb izbrisanih, ki smo jih v slovenski Amnesty zbrali pred kratkim:
- Gospod je v Sloveniji že od leta 1982, ko je bil zaposlen v tovarni koles Rog v Ljubljani. Nujno potrebuje zdravstveno oskrbo in nego, saj je zelo bolan. Večkrat je bil hospitaliziran. Živel je v majhni garaži za Bežigradom. Po zadnji hospitalizaciji je nastanjen v zavetišču za brezdomce. Iz priloženih dopisov CSD izhaja, da g. ni upravičen do primernega zdravstvenega varstva in namestitve v DSO, saj nima urejenega statusa.
- Gospod je prišel v Slovenijo leta 1978. Zaposlen je bil kot gradbeni tehnik projektant v podjetju Pionir, dokler to ni šlo leta 1996 v stečaj. Potem ni mogel več delati, saj ni imel urejenega bivanja. Primoran je bil delati na črno. V težkih časih mu je pri preživljanju pomagala skupina prijateljev, ki ga podpira tudi ob njegovih zdravstvenih težavah.
- Gospod je v Sloveniji že od leta 1968, ko se je zaposlil v Kamniku kot železokrivec. Zaradi neurejenega statusa ga je policija večkrat zaprla. Kljub temu ga niso deportirali, saj nobena država ni sprejela njegovega vračanja. Skupno je bil zaprt več kot 300 dni. Večkrat je poskušal urediti svoj status, vendar brez uspeha.
- Gospod je prišel v Slovenijo z družino, ko je bil star leto dni. Osnovno in srednjo šolo je naredil v Sloveniji in se tukaj zaposlil, nazadnje v Slovenijašportu. Leta 1992 je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Do danes si svojega statusa ni uspel urediti, zato nima niti najbolj osnovnih socialnih pravic, denarne pomoči ali zdravstvenega zavarovanja. Slovenije ni zapuščal, saj si je tukaj uredil življenje in nima kam drugam oditi.
Nihče od njih nima stalnega niti začasnega prebivališča.
