Slavica Đuričić je zaradi izbrisa v Bosni postala begunka iz Slovenije. Takrat, ko je tam divjala krvava vojna. 17 let je živela brez dokumentov, brez zdravstvenega zavarovanja in brez pravic, ki so ji bile odvzete, tako kot njeni dokumenti.
Pogovarjala se je Kaja Atanasov.
Prosim, opišite nam svojo zgodbo izbrisa.
Leta 1990 sem šla na porodniško. S hčerko sem odšla v Bosno, da jo mama vidi. Potem se je začela vojna. Most med Hrvaško in Bosno se je porušil, tako da se nisem pravočasno vrnila [v Slovenijo]. Zamudila sem v službo in sem dobila odpoved. Hčerko sem pustila pri mami in vložila vlogo za [slovensko] državljanstvo. Potem sem se vrnila nazaj po njo. Upala sem, da nama bo uspelo priti, ampak nama ni.
Leta 1993 mi je uspelo priti nazaj, da bi podpisala [papirje] za državljanstvo, ker tega nisem uspela pravočasno narediti leta 1992. Niso mi dovolili [podpisati]. Takrat sem izvedela, da sem izbrisana. Rekla sem: »Kaj je to izbrisana?« Odgovorili so mi: »Uradno ne obstajate več.« Sem rekla, kako ne obstajam? Rekli so: »Ja, ne obstajate, nimate več dokumentov.«
Potem pa sem ostala v Bosni. V Gradeški sva postali begunki, ker nisva imeli nobenih dokumentov. Nisva imeli tudi nobenih pravic; ne do zdravstva, nič, čisto nič nisva imeli. Enostavno, če si imel denar, si šel k zdravniku, če ga nisi imel, pa nisi. Pa vojna je divjala. S hčerko sva se znašli pri starših. Enkrat smo zboleli za salmonelo in sva šli na urgenco, kjer mene niso hoteli sprejeti. Otrok je bil že dehidriran. Njo so potem nekako sprejeli, ampak tista zdravila sem vseeno plačala. Rekli so: »Pojdite v svojo Slovenijo, naj vam jih
oni dajo.« Saj, po eni strani so imeli prav, kaj iščem dol.
Ko sem leta 1991 ostala brez službe, me je zavod [za zaposlovanje] poslal na socialno. Prinesla sem tiste dokumente, ki so mi jih dali na zavodu, pa mi je tista na socialni rekla: »Kaj hočete, čefurka, živeti na račun države?« To mi je rekla in vrgla moje papirje. Jaz sem planila v jok. Tiste socialne [podpore] jaz nisem potem nikoli videla, ker so me izbrisali in mi ni pripadala.
Torej, med tem, ko je bila v Bosni vojna, ste bili v bistvu begunka iz Slovenije v Bosni?
Tako je. Potem pa mislim, da je trajalo kakšnih 17 let, da sem dobila dokumente, državljanstvo.
Je bila tudi hčerka izbrisana?
Ona tudi, ja. Ko je bila rojena, sem rekla, naj ji dajo slovensko državljanstvo. Ker včasih se je to dajalo avtomatsko, če se otrok tukaj rodi. Pa so rekli: »Ne, morate vložiti [prošnjo] posebej.«
Ste šli v boj za odškodnino?
Ja, sem šla. Šla sem na sodišče, ampak sem izgubila. To se je vleklo vsaj štiri leta, če ne celo več. Ah, če bi vedela, da bo tako psihično hudo, se tega ne bi šla. Po tem sem morala k psihiatru, ki mi je dal antidepresive.
Kaj pa odškodnina, za katero je evropsko sodišče določilo državi, da jo mora izplačati – ste jo dobili?
Ja, tisto prvo sem. Dobila sem 50 EUR na mesec za 17 let, ker sem bila 17 let izbrisana.
Kakšno je vaše življenje danes?
Zaradi ljudi, ki jih imam okoli sebe, je v redu. Moti me edino to, da živim v bivalni enoti. Rada bi imela svoje stanovanje, ampak na to že dolgo čakam.
Kakšno mislite, da bi bilo vaše življenje danes, če se izbris ne bi zgodil?
Delovno dobo bi imela, te nam zdaj ne bodo priznali. Stanovanje bi imela. Verjetno bi dosti bolje živela. Če bi imela včasih [urejeno] zavarovanje in bi hodila na vse [preglede] redno, ne bi bilo zdaj tako, kot je. Čisto sem brez volje in brez energije. Ampak, upam, da bo šlo naprej.
Kako pomembno se vam zdi, da se zdaj še vedno borite za pravice izbrisanih?
Ja, zdi se mi pomembno. Ker vidim, da se država na vse to slabo odziva. Borila se bom še naprej, pa še za kaj drugega, dokler bom imela moči.
Imate za konec še kakšno misel, ki bi jo radi delili?
Ja, da se to nikoli več nikomur ne zgodi in da otroci ne trpijo. Pred kratkim smo imeli razstavo in tam sem zapisala:
To razstavo posvečam izbrisanim otrokom, ker so jih tedanje oblasti nekoč, skupaj s starši, brez razloga in brez usmiljenja potisnile v globoko črno jamo. Tudi otroci nosijo madež izbrisa. Ta zločin ni pozabljen. Mi se spominjamo. Še vedno se spominjamo in še vedno vas gledamo in vidimo.
Slavica Đuričić