Evropske vlade so vpletene v sistematično, nezakonito in pogosto nasilno zavračanje in kolektivne izgone več tisoč prosilcev za azil v nedostojne razmere v Bosni in Hercegovini.
V poročilu Potisnjeni na rob: Nasilje in zlorabe nad begunci in migranti ob balkanski poti opisujemo, kako evropske vlade s tem, ko mejnemu nadzoru dajejo prednost pred spoštovanjem mednarodnega prava, ne le gledajo stran ob nasilju hrvaške policije, temveč njene dejavnosti tudi financirajo. Ob tem pa spodbujajo tudi vedno večjo humanitarno krizo na robu Evropske unije.
Da bi razumeli, kaj so prednostne naloge evropskih vlad, moramo le slediti denarju. Njihov finančni prispevek za humanitarno pomoč je neprimerljivo nižji kot sredstva, ki jih dajejo za varovanje meja, kar vključuje opremljanje hrvaške mejne policije in celo plačevanje njihovih plač.
Massimo Moratti, direktor za raziskave evropskega oddelka Amnesty International
“Medtem pa hrvaške oblasti ljudi, ki bežijo pred vojnami in preganjanjem, pretepajo, jim kradejo, jih nasilno potiskajo nazaj v pravno negotovost ter prepuščajo na milost in nemilost propadajočemu azilnemu sistemu Bosne in Hercegovine.”
Trenutno je v Bihaću in Veliki Kladuši, majhnima bosanskima mestoma v bližini hrvaške meje, ujetih okoli 5.500 žensk, moških in otrok. Večina jih biva v nekdanjih tovarnah, brez osnovnega udobja. Ti improvizirani kampi so nehigienski, primanjkuje topla voda, zdravstvena oskrba in zadostna hrana.
»Nimamo dovolj hrane, da bi nahranili vso družino, posebej otroke. Vedno so lačni.” je Amnesty International povedala ena izmed afganistanskih mater.
Bosna in Hercegovina jim ne more ponuditi ustrezne varnosti ali življenjskih pogojev. Zaradi birokratskih ovir, nezadostne pravne pomoči in omejene upravne zmogljivosti pa tudi ni verjetno, da bi bile v Bosni in Hercegovini obravnavane prošnje za azil potencialnih prosilcev. Večina jih poskuša priti v druge evropske države.
Pot naprej pa ni lahka. Po vstopu v EU v Grčiji in Bolgariji, kjer ne morejo računati na zaščito azilnega sistema, izstopijo iz EU in nadaljuje pot po Balkanu. Da bi dosegli Slovenijo ali Italijo, kjer se začne režim prostega gibanja schengenskega območja EU, morajo prečkati goste gozdove, hitre reke in na nekaterih mestih tudi minska polja.
V prvih desetih mesecih leta 2018 je utonilo najmanj 12 ljudi, večina med poskusom prečkanja meje iz Hrvaške v Slovenijo. Ženska iz Afganistana pa je Amnesty International povedala, kako se je mlada ženska, ki je potovala z njimi, po tem, ko je na Hrvaškem v gozdu videla medveda, tako prestrašila, da je rodila mrtvorojenega otroka. Bila je 6 mesecev noseča.
Tisti, ki jim uspe do Slovenije, so pogosto žrtve nezakonitega prisilnega vračanja v Hrvaško in nato naprej v Bosno in Hercegovino.
Izgoni iz Hrvaške v Bosno in Hercegovino pa pogosto potekajo še v spremstvu nasilja in ustrahovanja. Približno tretjina ljudi, s katerimi smo govorili v kampih v Bosni in Hercegovini, je izkusila nasilje hrvaških policistov. Številni so opisali, kako so bili pretepeni, kako so jim policisti uničili dokumente, mobilne telefone ter ukradli denar. Vse to kaže na sistematično in namerno prakso hrvaških oblasti, katere namen je preprečiti nadaljnje poskuse vstopa v državo.
V poročilu pa opisujemo tudi, kako hrvaške oblasti nadlegujejo nevladne organizacije, ki delujejo na področju podpore beguncem.
