To je ozadje za sporočilo za javnost ob dnevu človekovih pravic 2020: Zaradi neustreznih priprav na drugi val epidemije ogrožena pravica do zdravja in življenja v domovih za starejše.
Prekomeren delež umrlih v socialnih zavodih za covidom-19
V prvem valu epidemije je koronavirusna bolezen vdrla in vnesla smrt v 11 socialnih zavodov, ki so bili pod hudim pritiskom in v prvem valu beležili smrti. Zoper zdravnike v teh domovih poteka strokovni nadzor nad njihovim delom v povezavi z vnaprejšnjim triažiranjem (zdravih) stanovalcev domov; glede tega v Amnesty zahtevamo sistemski nadzor (več).
Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) o smrtih v socialnih zavodih in bolnišnicah kažejo sliko stanja. V tem delu se osredotočamo samo na socialne zavode.
- Po poročanju NIJZ po shemi EPIDSO na dan 17. 11. 2020 je bilo v poročanje vključenih 97 domov za starejše, v katerih je prebivalo 18.022 oseb.
- Tekom epidemije je bilo opravljenih 30.085 testov na okužbo s koronavirusom, pri čemer je bilo potrjenih 3.977 okužb – torej kar 22 odstotkov vseh stanovalcev.
- V bolnišnico je bilo premeščenih 573 oseb, torej 14,4 odstotka vseh okuženih.
- Število vseh umrlih v socialnem zavodu je bilo 556 oseb, v bolnišnici pa še 271 stanovalcev. Od teh jih je za ali s koronavirusno boleznijo (distinkcije oblasti ne delajo) umrlo 215 v domovih (38,6 odstotka vseh umrlih v domovih) ter 198 ali 199 v bolnišnicah (vneseni so različni podatki v uradni tabeli, okoli 73,4 odstotka vseh umrlih v bolnišnicah). Umrlo je torej 10,4 odstotka vseh okuženih starejših.
- Zaradi koronavirusne bolezni sta umrla dva zdravstvena delavca od 992 okužb med njimi (0,2 odstotka okuženih).
Delež umrlih za ali s koronavirusno boleznijo starejših je veliko višji od siceršnjega povprečja oziroma od zaposlenih zdravstvenih delavcev (ki so nosili ustrezno zaščito in so primerno usposobljeni).
Ne glede na to, da so starejši najbolj ogrožena skupina in tudi če upoštevamo pridružene bolezni in morebitno visoko visoko starost nekaterih, so to zelo visoke številke umrlih.
Ukrepi oblasti so bili vsaj v drugem valu epidemije neciljno usmerjani, niso pa zaščitili najranljivejše, čeprav se je vedelo, da so to predvsem stanovalci in stanovalke socialnih zavodov.
Kljub temu, da je bilo že od protesta Skupnosti socialnih zavodov Slovenije v prvem valu in avgusta 2020 jasno, da so domovi popolnoma arhitekturno in tehnično nesposobni zadostiti vsem strokovnim kriterijem boja proti nalezljivim boleznim, so oblasti s septembrom tudi pravno ukinile obveznost osamitev v pooblaščenem zdravstvenem zavodu in tako legalizirale prakso rdečih con.
To je lahko prispevalo k višjemu deležu umrljivosti, kot bi ga lahko pričakovali ob ustreznejših odzivih, denimo izolacijah v zunanjih (bolnišničnih) enotah, ki bi jih bili lahko vzpostavili v poletnih tednih. Osebje v domovih tudi ni imelo možnosti rednih tedenskih testiranj, tako da je bil dejansko boj proti koronavirusu prepuščen posameznim domovom – in nenazadnje sreči.
Odsotnost testiranj zdravstvenih in socialnovarstvenih kadrov
Osebje v socialnih zavodih v prvem in drugem valu ni bilo redno testirano na okužbo. Hitri testi oziroma redno testiranje so se pričeli uvajati šele konec novembra 2020, dokončno pa v začetku decembra – a le za zaposlene. Skupnost socialnih zavodov je pred uvedbo opozorila, da za socialne zavode glede testiranja ostaja mnogo neznank.
To je kršitev pravice do zdravja, potencialno pravice do življenja, tako glede osebja kot glede stanovalcev socialnih zavodov.
Rednih testiranj stanovalcev domov za starejše država še ni omogočila.
Skrb vzbujajo tudi medijske navedbe (denimo Mladine z dne 20. 11. 2020), da so oblasti izdale in izvrševale navodila, da okuženi zaposleni, ki ne kažejo znakov koronavirusne bolezni, lahko nadaljujejo z delom v zdravstvenem sistemu, tudi v socialnih zavodih. Tako ravnanje je nepremišljeno, saj je to mehanizem nadaljnjega širjenja okužbe, hkrati pa v stisko postavlja same zaposlene, ki se morajo soočiti tudi s psihološkim pritiskom biti prenašalec nalezljive bolezni (četudi nehote). To je nedopustno in se mora nemudoma nehati.
Varovanje bolnišničnih kapacitet
Zdi se, da je bilo varovanje bolnišničnih zmogljivosti osrednji cilj začetnih politik odziva na koronavirusno bolezen, kot je bilo denimo domnevno vnaprejšnje triažiranje zdravih v prvem valu. Pristope, ki so merili na varovanje bolnišničnih zmogljivosti, je Amnesty International zasledila tudi v Veliki Britaniji in Belgiji.
Čeprav je ta cilj sam po sebi lahko nujen in legitimen, pa države ne oprošča obveznosti glede človekovih pravic do prebivalcev socialnih zavodov, niti ne upravičuje ignoriranja posebnih tveganj v drugih segmentih zdravstvenega sistema. Če varovanje bolnišničnih kapacitet trči v pravico ogrožene skupine starejših do zdravja, lahko to vodi v težke preizkušnje človekovih pravic. Osamitev in oskrbo v rdečih conah bi morale po pravnih pravilih, ki so veljala do septembra 2020, zagotavljati bolnišnice (pooblaščeni zdravstveni zavodi). Oblasti so tekom prvega vala ta pravna pravila v praksi ignorirala, septembrom 2020 pa torej tudi spremenile, tako da je osamitev sedaj pravno mogoča tudi izven zdravstvenega sistema, najbolj konkretno v rdečih conah domov za starejše.
Sogovorniki iz socialnih zavodov, s katerimi se je pogovarjala slovenska Amnesty, so povedali, da usposobljenost osebja in raven znanja niso prilagojeni tej vrsti oskrbe (v rdeči coni in da se socialni zavodi enostavno ne morejo organizirati kot v bolnišnici. Poudarili so, da nimajo ustreznih znanj in v primeru aktualne krize niti ne dovolj zdravstvenega kadra, podpornega osebja, možnosti organizacije dela, infrastrukture ali arhitekturnih rešitev, da bi lahko izolacijo učinkovito izvajali. Zaradi tega vodstva domov ne morejo zagotoviti, denimo, ločenih čistih in umazanih hodnikov in je zato za izvajanje izolacije pogosto nujno tudi neokužene stanovalce zapirati v sobe. To pa je efektivno omejitev osebne svobode, brez izdane odločbe in brez sodnega nadzora. Po vedenju zdravstvenega inšpektorata ni bila izdana niti ena takšna odločba.
Država do začetka drugega vala kljub opozorilom ni zagotovila zunanjih izolacijskih kapacitet, da bi zavarovala človekove pravice starejših. Oblasti so se torej odločile za izolacijo oseb z okužbo v domovih, četudi ti niso bili pripravljeni na to in je bilo formalno gledano to do septembra 2020 celo nezakonito, saj bi bili morali biti okuženi v izolaciji v pooblaščenih zdravstvenih zavodih in ne v socialnih zavodih.
Oblasti tekom poletja niso upoštevale pozivov Skupnosti socialnih zavodov za pomoč (denimo za vzpostavitev zunanjih enot za osamitve). Anketa AIS in SSZ med domovi je pokazala, da dobrih 86 odstotkov socialnovarstvenih zavodov nima arhitekturne zasnove, da bi ob pojavu okužb s koronavirusom lahko vzpostavili sive in rdeče cone ter tako zaščitili zdrave stanovalke in stanovalce, okuženim pa zagotovili dostojno nego in oskrbo. 93 odstotkov jih nima ustreznih tehničnih zmogljivosti, skoraj noben zavod (98 odstotkov!) pa nima dovolj kadra za vzpostavljanje in delo v conah.
Rezultati ankete tako zanikajo tedanje navedbe ministra za zdravje dr. Tomaža Gantarja, da le okoli tretjina domov za starejše ne more zagotoviti con ter da “[S]kupnost s svojimi zahtevami ustvarja neizmerno škodo, saj so nekateri zavodi prav zato nepripravljeni za primer okužbe. Vztrajajo na nečem, kar je škodljivo za državo.”
Prejeti odgovori so pokazali, da zavodi nimajo objektivnih pogojev za izvajanje vseh učinkovitih ukrepov za preprečevanje širjenja okužb, ko virus enkrat “vdre” v zavod, in zaradi tega ne morejo biti pripravljeni za primer okužbe. Dobrih 96 odstotkov domov za starejše in posebnih zavodov je ocenilo, da vzpostavljanje con ni primeren sistemski odziv, 95 odstotkov domov pa je menilo, da con ne morejo strokovno vzpostaviti.
Od 86 članov SSZS je odgovore poslalo 83 domov za starejše in posebnih zavodov. Kliknite tukaj za več o anketi.
Opis kaže na izzive zagotovitve pravice do zdravja in morda celo pravice do življenja, saj zdravljenje na najvišji možni ravni lahko poteka le v specializiranih ustanovah. Socialni zavodi so tako morali skrbeti za okužene, brez obiskov in brez neformalne pomoči (obiski svojcev) in pogosto ob hudih kadrovskih primanjkljajih (okužbe osebja). Pogosto so socialni zavodi te težave reševali s prostovoljci.
