Potem ko smo v Amnesty International 19. julija objavili poročilo po naši raziskovalni misiji v Veliki Kladuši in Bihaću med 26. in 28. junijem (kliknite tukaj za novico ob tem in za pdf poročila), se je že nekaj ur zatem na to (in na ločeno poročilo Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij) odzval državni sekretar Boštjan Šefic. V svojem nastopu je navedel nekaj informacij, na katere se želimo odzvati ali podati svoje pojasnilo in/ali nestrinjanje. Odzivamo se na zapis sporočila za javnost in govorni posnetek izjave na spletni strani notranjega ministrstva.
Z državnim sekretarjem se bomo v Amnesty International Slovenije na temo poročila ter naših zahtev in priporočil ločeno sestali prihodnji teden, a ker je vrsta medijev povzela njegove izjave želimo naš odziv na njegove besede objaviti že vnaprej in javno.
Pojem “azilni shopping” je žaljiv
Državni sekretar Šefic je med drugim povedal, da notranje ministrstvo in policija s svojim delom med drugim upoštevata tudi usmeritve EU, s katerimi se skuša preprečiti, da bi ljudje lahko izbirali, kje bodo zaprosili za mednarodno zaščito. Ob tem je uporabil izraz “azilni shopping”, ki je žaljiv do ljudi, ki potrebujejo mednarodno zaščito.
Poleg tega je povsem razumljivo, da bi ljudje v nekaterih državah raje zaprosili za mednarodno zaščito kot v drugih. Ne samo zato, ker nekateri že imajo v določeni državi svoje sorodnike ali pa vsaj člane širše družine ali skupnosti, zaradi česar bi jim bilo tam življenje lažje, ampak tudi zato, ker možnosti pridobitve mednarodne zaščite za osebo iz iste države niti približno niso v vseh državah enake. To dobro ponazarja primer državljanov Afganistana: Hrvaška je v letu 2017 priznala status mednarodne zaščite v 6,3 odstotka primerov prošenj Afganistancev, Slovenija v 16 odstotkih, Avstrija v 38,4 odstotka, Nemčija v 51,1 odstotka, Francija v 84 odstotkih, Italija v 91,6 odstotka in Švica v 97 odstotkih (Vir: https://www.migrationpolicy.org/programs/data-hub/charts/asylum-recognition-rates-euefta-country-2008-2017). Verjetno ni težko sklepati, v kateri državi bi ljudje najraje zaprosili za azil?
Strinjamo se z državnim sekretarjem, da je delo policistov zahtevno in naporno
Predvsem upamo, da tako MNZ kot Policija sama to ustrezno upoštevata in da policistom_kam nudita potrebno podporo in pogoje dela, ki preprečujejo preobremenjenost. Skrbi nas, ko v medijih slišimo, da morajo policisti delati v 12-urnih izmenah.
V Amnesty ne govorimo, da v Sloveniji ni mogoče zaprositi za mednarodno zaščito, ampak da je vsaj v juniju 2018 prihajalo do omejevanja dostopa in tudi do prisilnih vračanj brez ustreznih postopkov
Državni sekretar Šefic je dejal: “Nikakor ne drži, da v Sloveniji ni mogoče zaprositi za mednarodno zaščito. To dokazujejo tudi podatki, tako je bilo v prvi polovici julija 159 prošenj za mednarodno zaščito.”
V Amnesty ne trdimo, da nihče ni mogel zaprositi za azil, ampak da smo samo mi v dveh dneh zabeležili pričevanja 51 ljudi, ki tega niso mogli storiti in so bili vrnjeni v roke hrvaške policije, slednja pa jih je od tam poslala naprej v Bosno in Hercegovino. To bi bilo problematično, tudi če bi bil en sam primer, tako pa imamo mi pričevanja o 51 in utemeljeno lahko predvidevamo, da jih je še več.
Številni sogovorniki so nam povedali, da so jih policisti ignorirali, ko so jim rekli za azil. Nekaterim so rekli, da jih bodo odpeljali v azilni center, pa so jih namesto tega na mejo in jih predali hrvaški policiji. Nekaj ljudi je povedalo, da so jim slovenski policisti izrecno rekli, da »v Sloveniji ni azila«. Številni niso vedeli, kaj se bo z njimi zgodilo, dokler niso bili predani hrvaški policiji. Nekateri so tudi izrazili dvom, da so prevajalci ustrezno prevajali. V nekaterih primerih pa prevajalcev sploh ni bilo na voljo, čeprav bi po pravilih morali biti.
Mednarodni standardi določajo, da imajo oblasti v stikih z migranti obveznost vsaki osebi omogočiti, da pojasni svoje osebne okoliščine in zaprosi za azil (mednarodno zaščito), če tako želi.
Policisti morajo zabeležiti izraženo namero za azil (oz. mednarodno zaščito). Za to zadostuje, da oseba izreče mednarodno uveljavljeno besedo »azil« (lahko pa namen izrazi tudi drugače, s svojimi besedami). Če oseba to namero izrazi, mora policija izvesti tako imenovan »predhodni postopek«. Ko je ta postopek zaključen, se osebo prepelje v azilni dom, kjer lahko vloži prošnjo za mednarodno zaščito. Posamezniki, ki izrazijo namero zaprositi za azil, ne smejo biti deportirani iz države.
Skratka, o tem, ali lahko nekdo vloži prošnjo za azil ali ne, ne smejo odločati policisti. Oni morajo le zabeležiti namero, o prošnji pa odloča Sektor za statusne zadeve na MNZ, ki mora presoditi individualne okoliščine vsakega prosilca in na njihovi podlagi presoditi, ali je upravičen do azila. Postopek presoje mora biti pošten in učinkovit.
Verjetno pa pri spremembi junijske prakse (ko je bilo več ljudi vrnjenih kljub izraženi nameri za azil) ne gre za odločitve posameznih policistov ali policijskih postaj, ampak sledijo navodilom z višjih ravni države.
Spremembo prakse pritrjuje tudi uradna statistika. Izpostavimo ta zgovoren podatek: policija je v juniju 2018 zabeležila drastičen upad izraženih namer zaprositi za azil. Medtem ko je v maju 2018 od 1241 ljudi, ki so nedovoljeno prečkali mejo, namero zaprositi za azil izrazilo 760 ljudi (kar je 61 odstotkov vseh), je v juniju policija zabeležila, da je namero zaprositi za azil izrazilo le 259 ljudi. To je le 29 odstotkov od 899 oseb, ki so v juniju nedovoljeno prečkale mejo (vse številke so podatki policije).
MNZ ni preverjalo imen ljudi iz poročila Amnesty International
Državni sekretar Šefic je med drugim dejal: »V zadnjem mesecu in pol smo dobili nekaj konkretnih informacij, da bi bile nekaterim osebam kršene te pravice. Večinoma gre za splošne ugotovitve, bilo je nekaj konkretnih. Po trenutnih ugotovitvah, vse aktivnosti še niso končane, kaže, da nekatere osebe, ki se navajajo kot osebe, ki jim ni bil omogočen dostop do mednarodne zaščite, sploh niso bile v Republiki Sloveniji.«
V nekaterih medijih so bile te besede predstavljene, kot da se nanašajo na osebe, katerih pričevanja smo navedli v našem poročilu.
To niso ljudje iz našega poročila, glede katerih MNZ sploh nismo dali informacij, ki bi jih lahko preverjali. Še več, poročilo in z njim vsa pričevanja so bila prvič objavljena nekaj ur pred odzivom državnega sekretarja in vse osebe so anonimizirane, torej tega niti ne bi bilo mogoče preveriti.
Interpretacija besed državnega sekretarja, ki se je pojavila v nekaterih medijih, neupravičeno vzbuja dvom o naši verodostojnosti. Dvom, ki ga v dejanski izjavi pravzaprav državni sekretar Šefic niti ni izrekel.
Nevladne organizacije ne spremljajo dela policije v postopkih na meji
Žal je državni sekretar Šefic znova ponovil, da “slovenska policija redno sodeluje tudi z nevladnimi organizacijami, ki posredno in neposredno spremljajo njeno delo s tujci. Policijske postaje so deležne rednih nadzorov nad postopki s tujci oziroma dostopnosti do azilnega postopka s strani UNHCR.”
Navedba o NVO se je nanašala na Pravno–informacijski center nevladnih organizacij – PIC in Slovensko Karitas. PIC je navedbe že 20. junija 2018 zanikal v javni izjavi Nobena nevladna organizacija v Sloveniji ne spremlja postopkov hitrega vračanja tujcev na meji. Da tovrstnih postopkov ne spremljajo, so Amnesty International sporočili tudi iz Slovenske karitas. Karitas je preko elektronske pošte 14. junija 2018 obvestil Amnesty International, da spremljajo aktivnosti, postopke in ukrepe Policije v Centru za tujce pri vračanjih s tistimi tujci, ki odklonijo možnost prostovoljne vrnitve. Od leta 2015 je predstavnik Slovenske karitas spremljal prisilno vračanje šestih oseb. Sporočilo so, da drugih postopkov vračanja ne pokrivajo, o dogajanju na meji niso obveščeni in to ni v njihovi pristojnosti.
UNHCR pa je v letu 2018 izvedel skupno le obiske petih policijskih postaj: 18. in 19. junija 2018 policijskih postaj Brnik, Koper in Ilirska Bistrica, 22. februarja 2018 pa so obiskali policijski postaji Črnomelj in Metlika. To nikakor ne more predstavljati učinkovitega nadzora.
Zavračamo navedbe o tem, da so pričevanja o dogajanju in postopkih v Sloveniji odraz “inštrukcij sprovajalcev”
Državni sekretar je ponovil mnenje, da “ti ljudje poskušajo priti do svoje ciljne države in ki so … brez dvoma vodeni s strani sprovajalcev” ter namiglil, da so morda pričevanja, ki smo jih zbrali v Amnesty International, tudi odraz “inštrukcij”.
Naša raziskava je narejena v skladu z najvišjimi raziskovalnimi standardi in skozi tako pridobljena pričevanja se je pokazal vzorec ravnanja (ignoriranje namer za azil v Sloveniji, izročitev v roke hrvaških policistov, slednji uničujejo telefone in so nekateri tudi nasilni, pripeljejo jih v bližino bosanske meje in jih naženejo čez, torej niti ne izročijo bosanskim oblastem). Podrobnosti njihovih pričevanj pa so povsem različne in v njih se nikakor ne ponavljajo iste fraze, opisi dogodkov ipd. Zato izrecno zavračamo navedbe, da je ljudi, s katerimi smo govorili, kdorkoli naučil, kaj naj povedo.
Seznanjenost EU s sporazumom o vračanju ne pomeni, da je ta v skladu s človekovimi pravicami
Policija navaja, da se vračanja na Hrvaško izvajajo na podlagi sporazuma med državama iz leta 2006, ki omogoča neformalna vračanja po skrajšanem postopku. Tudi državni sekretar Šefic je to ponovil v svojem nastopu ter poudaril, da je bil sporazum “ocenjevan v okviru predpristopnih pogajanj in schengenske evalvacije in v zvezi s tem ob evalvaciji ni bilo nobenih pripomb ali opozoril, da bi bil sporazum sporen oziroma neskladen z evropskim pravnim okvirom.”
V Amnesty glede tega opozarjamo, da to ni bila presoja teles za človekove pravice. EU je zveza držav in ni zanemarljivo, da pri ravnanju z iskalci azila krši številne obveznosti in ne prevzema svojega poštenega dela skrbi za begunce.
Opozarjamo, da sporazum o vračanju med Slovenijo in Hrvaško ni v skladu z obveznostmi Slovenije po pravu človekovih pravic. Nima namreč ustreznih varovalk, saj se ljudje zoper vračanje sploh ne morejo pritožiti in nimajo možnosti pojasniti svojih osebnih okoliščin, zaradi katerih bi jih vračanje na Hrvaško in naprej v druge države lahko spravilo v nevarnost. Zato slovenske oblasti pozivamo, naj ga takoj prenehajo uporabljati.