Splošno
Naš svet je pred demografskim preobratom.
Več ljudi kot kdaj koli dosega življenjsko obdobje starosti. Do leta 2050 naj bi se število oseb, starih več kot 65, podvojilo in doseglo 1,6 milijarde.
Starejše se prepogosto stereotipizira, da so odvisni od drugih. Dojema se jih kot prejemnike pomoči in ne kot nosilke_ce pravic, ki sprejemajo lastne odločitve.
Med oboroženimi spopadi starejše nadpovprečno prizadene nasilje, a se jih v humanitarnih odzivih pogostokrat spregleda.
Med pandemijo Covid-19 so vlade po vsem svetu uvedle ukrepe, ki so privedle do tisočih smrti v domovih za starejše, ki bi se jim lahko izognili. Ti ukrepi so ustvarili tudi še nevideno družbeno izoliranost med starejšimi.
Zaščite človekovih pravic starejših so pogostokrat šibke, včasih pa jih ni. Amnesty International zato vodi kampanjo za končanje diskriminacije na podlagi starosti in za sprejeme zakonodaje, ki bo ščitila pravice starejših.
Kdo je starejša oseba?
Večina ljudi razmišlja o starosti kot o številki. Mnogi mislijo, da postane oseba starejša, ko doseže nacionalno starost za upokojitev, ki je ponavadi med 60. in 65. letom.
A starost je v resnici družbeni konstrukt, ki se spreminja v različnih okoliščinah in situacijah. To je še posebej res sedaj, ko ljudje živimo dlje in bolj zdravo, kar v mnogih družbah spreminja predstave in stereotipe o starejših.
Na ljudi v poznih štiridesetih ali v petdesetih letih se gleda kot na starejše delavke_ce in posledično so soočeni z diskriminacijo, ko se prijavljajo za novo službo. A te iste osebe morda niso videne kot starejši v svojih družbenih krogih ali v zdravstvenem domu.
Zato uporablja Amnesty International pri starosti »pristop, odvisen od okoliščin«, ko preiskuje kršitve človekovih pravic in upošteva vse te dejavnike. Starejše prepoznamo glede na to, kako jih dojema družba in kako dojemajo sami sebe, ne pa na podlagi njihovih let.
Amnesty International se je odločila tudi za uporabo bolj nevtralnega izraza »starejši« in ne »starostniki«, ki lahko nosi stigmo krhkosti in odvisnosti.
Kateri mednarodnopravni akti ščitijo pravice starejših?
Mednarodne konvencije ščitijo določene skupine, denimo otroke, ženske, osebe z ovirami, rasne in etnične manjšine. Že po svoji zasnovi nudijo nekatere zaščito tudi starejšim, denimo starejšim ženskam in osebam z ovirami.
Vendar pa so starejši soočeni tudi z diskriminacijo, ki ni izrecno prepovedana v obstoječih pravnih aktih.
Starejša oseba se lahko denimo sooča z diskriminacijo na delovnem mestu. Delodajalec_ka je morda prepričan_a, da se ne more naučiti rabe novih tehnologij, ali da potrebuje več dni bolniške kot ostali zaposleni.
Diskriminacija, ki temelji na predpostavki, da imajo starejši zagotovo kronične bolezni, vpliva na vse, ki so starejši, ne glede na to, ali imajo dejansko kakšne ovire. Zakonodaja, ki ščiti osebe z ovirami, zanje ne velja, saj diskriminacija temelji na dojemanju oviranosti in ne na dejanskih ovirah. To je le en primer, zakaj sedanja zakonodaja starejših ne ščiti primerno in zakaj potrebujemo ločeno konvencijo, ki bo zaščitila njihove pravice.
V smeri mednarodne konvencije o pravicah starejših
Konvencija ZN bi bila bistveni korak v smeri zaščite pravic starejših. Izpostavila bi področja, kjer so pravne zaščite starejših najbolj potrebne, pa naj si gre za zlorabe ali zanemarjanje v domovih za starejše, za diskriminacijo pri zaposlovanju ali za manko dostojnih pokojnin.
Mednarodna konvencija bi tudi prisilila države, da sprejmejo ukrepe, da se preprečijo diskriminacija na podlagi starosti in zlorabe starejših.
Svetovna zdravstvena organizacija je v svojem poročilu iz leta 2014 navedla, da ima zgolj 40 % držav zakone, ki izrecno prepovedujejo in preprečujejo zlorabe starejših v institucionalni oskrbi, kot so domovi za starejše. Le 59 % držav je imelo zakone, ki so izrecno ščitili starejše pred zlorabami. Samo ena tretjina držav je imela delujoče službe za zaščito odraslih, ki so imele pristojnost preiskati morebitne primere zlorab starejših.
Konvencija bi zelo verjetno vodila k izboljšanju pravnih zaščit na nacionalnih ravneh.
Konvencija bi tudi opolnomočila starejše po svetu, da bi lahko bolje zagovarjali in zahtevali spoštovanje svojih pravic. Izboljšala bi tudi prepoznavo in poročanje kršitev človekovih pravic starejših, s čimer bi se povečala vidnost zadev, ki predolgo ostajajo spregledane.
Starejši v oboroženih spopadih
V oboroženih spopadih so starejši pogostokrat zadnji, ki bežijo. Lahko se bojijo izgube doma ali zemlje, ki je morda najbolj dragocena stvar, ki jo imajo. Včasih so ovire ali fizične ali psihološke ali druge, otežijo pa beg in dostopnost informacij o evakuacijah. Lahko pa starejši ostanejo, kjer so, tudi zgolj zato, ker ne vedo, kakšna humanitarna ali druga pomoč jim bo dostopna, če bodo razseljeni.
Raziskave med Rohingya begunci v Bangladešu so pokazale, da so bili ljudje, starejši od 50, najpogosteje ubiti med napadi mjanmarske vojske na njihove vasi leta 2017. V Ukrajini so ZN prišli do sklepa, da starejši predstavljajo vsaj 34 % ubitih civilistov, kar je mnogo več od deleža, ki ga predstavljajo med splošnim prebivalstvom. Med spopadi leta 2020 med Azerbajdžanom in Armenijo, je bilo več kot pol smrti med civilnim, etnično armenskim prebivalstvom oseb nad 60. letom. Te smrti so bile včasih tudi izjemno brutalne, vključno z obglavljanji.
Starejše v severnovzhodni Nigeriji so umorili in mučili pripadniki Boko Haram. Uporabili so grožnje z nasiljem, da so prisilili ljudi, naj jim predajo živino in del njihovega pridelka, zaradi česar je prišlo do izjemne prehrambne negotovosti, predvsem za mnoge starejše.
Kasneje so bili izpostavljeni še nadaljnjim zlorabam nigerijske vojske, ki je starejše samovoljno aretirala in jih mučila. Veliko dokazov potrjuje, da so predvsem starejši moški zaporniki najpogosteje umrli v vojaškem priporu. Vse civiliste – vključno s starejšimi civilisti – ščiti mednarodno pravo o oboroženih spopadih. A starejše se redkokdaj zaščiti. Manko ozaveščenosti o tveganjih, ki so jim posebej izpostavljeni starejši, pomeni, da vlade in drugi odgovorni ne pripravijo primernih ukrepov za evakuacije ali da bi se starejšim zagotovilo primerno zaščito med oboroženimi spopadi.
Primer: Ukrajina
V Ukrajini predstavljajo ljudje nad 60. letom skoraj četrtino vsega prebivalstva, zaradi česar velja Ukrajina za eno »najstarejših« držav na svetu. Ruski napad na Ukrajino je tako imel uničujoče posledice tudi za starejše.
Amnesty International je ugotovila, da je veliko starejših ostajalo v predelih, ki so jih prizadeli spopadi. Včasih niso imeli dostopa do informacij o poteh evakuacij. Včasih niso želeli bežati. Ostajali so tudi v poškodovanih domovih, zaradi česar so bili še dodatno izpostavljeni ostrim in neprijaznim zimskim razmeram.
Posledično predstavljajo nadproporcionalno visok delež med ubitimi in ranjenimi civilisti zaradi ruskih napadov.
Tisti starejši v Ukrajini, ki so bili razseljeni, so mnogi težko našli zatočišče. Zaradi zelo nizkih pokojnin si mnogi ne morejo privoščiti najema stanovanj ali domov, ob tem ko so začasna zatočišča nedostopna ljudem z ovirami. Posledično je tisoče starejših prisiljenih živeti v državnih institucijah za osebe z ovirami, kar krši njihove pravice.
Amnesty International poziva vse vlade, da podprejo Ukrajino pri financiranju rešitev, ki bi imele med prioritetnimi skupinami za nastanitev in finančno podporo tudi starejše. Ni prav, da bi bili starejši primorani životariti v državnih institucijah do konca svojih življenj, potem ko so jih ruski napadi prisilili z njihovih domov.
Covid-19
Skoraj od samega začetka pandemije se je vedelo, da so starejši med skupinami ljudi, ki so v največji nevarnosti, da po okužbi razvijejo resne zdravstvene simptome ali celo umrejo. Tisoče starejših v domovih za starejše je po nepotrebnem izgubilo življenja zaradi opustitev oblasti, ki so predstavljale zanemarjanje dolžne skrbnosti, in zaradi nezadostno podprtih zdravstvenih ustanov. Tveganje je bilo še večje za osebe, ki so že imele več zdravstvenih težav ali bolezni, vključno s fizično oviranostjo in z demenco.
V Belgiji, Španiji, Italiji in v Združenem kraljestvu se je virus razširil med že tako ranljivim prebivalstvom v veliki meri zato, ker oblasti niso primerno opremile domov za starejše in oskrbovalk_cev, da bi izolirali virus. Domovi za starejše niso imeli dovolj zaposlenih in oskrbovalke_ci pogostokrat niso imeli potrebne zaščitne opreme in testov, da bi sledili širjenju virusa. Posledično niso mogli zaščititi ne sebe ne starejših, za katere so skrbeli.
Situacijo je še poslabšalo to, da so bili starejši tedne in dlje skorajda popolnoma odrezani od svojih družin in zunanjega sveta. Izolacija ima resne posledice na fizično in duševno zdravje starejših, vključno z zmanjšanjem gibanja in miselnih procesov, izgubo apetita, depresijo in na splošno z zmanjšanjem volje in želje živeti.
Humanitarna pomoč
Napake v humanitarnih odzivih na pandemijo so predstavljale podobna tveganja. Starejši, ki so živeli v polnih begunskih taboriščih v Bangladešu, so pogostokrat ostali brez informacij o virusu in kako se zaščititi ter ostati varni.
Primer: Združeno kraljstvo
Amnesty International je ugotovila, da je britanska vlada sprejela odločitve, ki so odraz zanemarjanja dolžne skrbi, in ki so kršile pravici do življenja in zdravja starejših v domovih za starejše ter prepoved diskriminacije.
V dneh potem, ko je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo Covid-19, je nacionalni zdravstveni sistem Anglije objavil katastrofalno odločitev, naj se nujno odpusti paciente_ke iz bolnic v domove za starejše in na njihove domove, ne da bi jih prej testirali za Covid-19. S tem se je povečalo tveganje okužb v domovih za starejše, kjer se je virus razširil z grozljivo hitrostjo in ubil mnoge, medtem ko osebje ni zmoglo primerno ukrepati.
»Popolno sesutje« sistemov
Vodstvo in zaposleni v domovih za starejše so opisali razmere kot »popolno sesutje« sistemov ob samem začetku pandemije. Vladni organi niso ponudili ustreznih in točnih navodil glede rabe zaščitne opreme ali nujnosti, da se okužene osebe izolira. Prav tako niso zagotovili rednega testiranja za oskrbovanke_ce v domovih ter tam zaposlene, nezakonito pa so uvedli navodila, da se ne poskuša oživljati oskrbovank_cev v številnih domovih za starejše, pogostokrat brez soglasja teh oseb ali njihovih družin.
Britanska vlada je prepustila starejše v domovih za starejše smrti. V prvem letu pandemije je virus vzel življenja 42.341 ljudi v domovih za starejše. Ta številka ne vključuje skoraj 30.000 »dodatnih smrti, nad povprečjem« v domovih za starejše v istem obdobju, ki so mnoge verjetna posledica nediagnosticirane okužbe s Covid-19.
Ekonomske skrbi
V mnogih državah po svetu se starejši soočajo z diskriminacijo pri zaposlovanju. Ta diskriminacija je lahko neposredna, ko denimo podjetja zahtevajo obvezno upokojitev ob določeni starosti ali zapišejo v oglase maksimalno starost. Lahko pa je posredna, ko delodajalci_ke na podlagi starističnih predsodkov sprejmejo odločitve o zmožnostih ljudi, kaj lahko delajo in kaj se lahko na novo naučijo.
Diskriminacija pri zaposlovanju in na delovnem mestu
V raziskavi, ki jo je naredila Amnesty International Belgije, je skoraj vsaka četrta starejša oseba, ki je ostala zaposlena, čutila, da se jo obravnava drugače, potem ko je dopolnila 55 let. Evropska sodišča obravnavajo diskriminacijo na podlagi starosti kot »manj hudo« od drugih oblik diskriminacije. To omogoča delodajalkam_cem, da starejše izločajo iz delovnih okolij.
Dostop do pokojnin
Pokojnine pomenijo za starejše možnost preživetja. 68 % starejših po vsem svetu prejema pokojnino. A medtem ko je ta pravica relativno dostopna za prebivalke_ce Evrope, prejema v večini Afrike, Azije in na Bližnjem vzhodu pokojnino manj kot 30 % starejših.
Preplet z diskriminacijo na osnovi spola
Spolna plačna vrzel poseže tudi v čas upokojitve. Ker ženske pogosteje prekinejo delovno dobo zaradi skrbstvenega dela ali dela v neformalnem gospodarstvu, pogosto prejmejo tudi nižje pokojnine kot moški. Leta 2019, so ženske v EU, stare več kot 65 let, prejele pokojnino, ki je bila v povprečju 29 % nižja od pokojnin moških. V Ukrajini so ženske pokojnine v povprečju 30 % nižje od moških.
Humanitarni odzivi na krize
Ko so starejši v krizni situaciji, se njihova ekonomska ranljivost poveča. Med spopadi, ko so mnogi prisiljeni v beg in razseljenost, so soočeni z mnogimi finančnimi izzivi. Diskriminacija na podlagi starosti je pogostokrat del humanitarnih odzivov in starejši imajo pogostokrat težave, da bi prišli do primerne zdravstvene oskrbe, hrane, finančne podpore in bivališča.
Humanitarni odzivi za Rohingya begunce v Bangladešu so denimo spregledali posebne izzive, s katerimi so se soočali starejši, in niso naslovili njihovih potreb in pravic, vključno s pravico do zdravja, sanitarij, vode, hrane in sodelovanja. V Mjanmaru je Amnesty pogostokrat videla, kako so bili starejši, razseljeni, izključeni iz usposabljanj in programov pomoči za razseljene, v veliki meri zaradi statističnih predsodkov in odnosov.
Delo Amnesty International Slovenije za pravice starejših
V slovenski Amnesty smo letos pristopili h kampanji Staramo se naglas! Že leta 2019 smo odprli področje človekovih pravic starejših. Tedaj smo obiskali in se pogovarjali s starejšimi po vsej Sloveniji in zbrali njihove izkušnje, kaj pomeni biti star. Letošnja pričevanja starejših oseb bomo začeli objavljati jeseni 2026.
Srečali smo ljudi, ki inštruirajo matematiko; tečejo maratone; se učijo jezikov in potujejo; ki ne zaupajo politiki; kmetujejo; ki gredo k zdravniku na mopedu, ker javnega prevoza ni; ki so prostovoljci; ki protestirajo zaradi krivic in ki še vedno delajo, da lahko preživijo.
Med drugim so nam povedali:
»Obogatel nisem, imam pa občutek, da sem nekaj naredil,« nam je rekel upokojeni učitelj.
»V starosti sem sama, kar je nekaj, česar nimam rada,« nam je pojasnila 62-letnica.
»Dodelili so mi starostno pokojnino. Rekli so samo, da so taki zakoni,« nam je povedal 80-letni invalid druge kategorije.
»Brez pomoči hčerke ne bi mogla vzdrževati hiše, ki sva jo zgradila s pokojnim možem,« nam je priznala 78-letnica, da se s pokojnino ni lahko prebiti skozi mesec.
»Ko človek v penziji plača položnice, nima niti za klobaso,« nam je dejala upokojena delavka.
Tedaj smo tudi opozorili, da so ZN že leta 1991 sprejeli Načela za starejše osebe, ki temeljijo na petih vodilih:
- neodvisnost,
- sodelovanje,
- skrb,
- samo-uresničevanje,
- dostojanstvo.
V okviru teh vodil je zajetih 18 načel, ki jih morajo države aktivno uresničevati in zagotavljati, med njimi načelo, da starejši ne živijo v pomanjkanju; da ostanejo (delovno)aktivni, dokler želijo; da bivajo v svojem domu, dokler je to mogoče; da se jih aktivno vključuje v družbo in procese odločanja; da se jim zagotovi potrebne zdravstvene in socialne storitve; ter da se jih nikoli ne diskriminira zaradi njihove starosti.
Starejši imajo vse pravice in zaščite, ki jih podeljuje mednarodni in evropski sistem človekovih pravic. Tudi Svet Evrope je leta 2014 izdal posebna priporočila za uresničevanje človekovih pravic starejših oseb, ki prav tako poudarjajo avtonomijo in vključenost, skrb, pravičnost in prepoved diskriminacije starejših. V slovenski Amnesty smo tako že pred leti pozivali k sprejemu primerne zakonodaje, ki bi poskrbela za uresničevanje človekovih pravic starejših, in bomo tudi v prihodnosti budno spremljali to področje.
Kaj Amnesty International počne globalno za zaščito pravic starejših?
Amnesty International bo še naprej osvetljevala izkušnje starejših s ciljem, da se nanje ne pozabi, še posebej v času spopadov in kriz in pri oskrbi s humanitarno pomočjo. Glasovom starejših bomo dajali dodatno glasnost in odmevnost ter nadaljevali s pionirskimi raziskavami, z zagovorništvom in s kampanjami, da najdemo poti, kako zaščititi njihove pravice.
Leta 2024, smo pri Amnesty začeli z novo kampanjo, ki se bori proti diskriminaciji in zlorabam na podlagi starosti, Staramo se naglas! Zahtevamo svet, v katerem človekove pravice trajajo vse življenje (Age Loud! Demand a world where human rights last a lifetime). Kampanja zahteva od vseh, da spregovorimo, da okrepimo glas tistih, ki so bili utišani, in poziva vlade, da prisluhnejo in ukrepajo.
Zaščita človekovih pravic – in zavezanost vlad ter mednarodne skupnosti, da jih uresničujejo – se ne bi smela manjšati s tem, ko se ljudje staramo. To nas zadeva vse.
Oblikovanje mednarodne konvencije o pravicah starejših
Povečali bomo javno ozaveščenost o pomenu človekovih pravic tudi v višji starosti ter o škodljivih posledicah starizma. Od mednarodne skupnosti bomo zahtevali, da pripozna in nujno naslovi kršitve človekovih pravic starejših, vključno s tem, da oblikuje in sprejme konvencijo ZN za starejše, ki bo celovito ščitila in branila njihove pravice, dostojanstvo in zagotavljala varnost.
Trenutno ni globalnega sporazuma o pravicah starejših. Obstoječe zakonodaje nudijo nezadostne zaščite in so v premajhni meri prispevale k vidnosti kršitev človekovih pravic, ki jih trpijo starejši.
