Društvo parada ponosa je letošnji 10. december, mednarodni dan človekovih pravic, obeležilo s praznovanjem človekovih pravic LGBTIQ+ oseb. Del programa je bil posvet, namenjen temam, ki so v luči prihajajoče 40. letnice organiziranega LGBTIQ+ gibanja v Sloveniji, kar bo leta 2024, še vedno odprte, pereče in potrebne sistemske ureditve.
Osrednji temi posveta sta bili:
- pravica do mednarodne zaščite na podlagi preganjanja zaradi LGBTIQ+ identitete in
- dostop do oploditve z biomedicinsko pomočjo.
Predstavnik Amnesty Slovenije se je udeležil posveta, na osnovi prejetih informacij pa lahko z vami delimo več informacij glede pravice do mednarodne zaščite LGBTIQ+ oseb. O tej pravici se je z Evo Gračanin pogovarjala Simona Muršec.
Pomen pravice do mednarodne zaščite za LGBTIQ+ osebe
Za mednarodno zaščito lahko zaprosi vsak_a tujec_ka ali oseba brez državljanstva, ki meni, da je v matični državi sistematično preganjana zaradi svojega političnega prepričanja ali zaradi svoje verske, rasne, narodnostne ali etnične pripadnosti. LGBTIQ+ osebam je oddaja prošnje za mednarodno zaščito na voljo na podlagi tega, da so LGBTIQ+ osebne okoliščine prepoznane kot “pripadnost posebni družbeni skupini”. Precedens tega izhaja iz odločitve sodišča Evropske unije za človekove pravice iz leta 2013.
Za LGBTIQ+ osebe, sploh osebe, ki so za mednarodno zaščito zaprosile na podlagi osebne okoliščine spolne usmerjenosti, so se večkrat pojavljali predlogi “naj osebe skrivajo, da so geji, lezbijke, biseksualne osebe”. Sodišče je te predloge pripoznalo kot neutemeljene in izreklo, da je od oseb nemogoče pričakovati, da skrivajo tako pomemben del sebe.
Uveljavljanje mednarodne zaščite LGBTIQ+ oseb v Sloveniji
Eva Gračanin je tekom svojega nekdanjega delovanja pri društvih Slovenska filantropija in Legebitra veliko delala z LGBTIQ+ prosilkami_ci za mednarodno zaščito. Gračanin je povedala, da se prvega primera spomni leta 2009, ko sta dva gej moška iz Kosova oddala namero za mednarodno zaščito. Njuna obravnava je trajala več let, mednarodna zaščita pa jima ni bila odobrena, zato sta se odselila v državo zahodne Evrope.
Prvi uspešen primer, na katerem je delala Gračanin, je bila prošnja geja iz države v Afriki. Oseba je status begunca prejela leta 2013.
Gračanin je poudarila ključen pomen medorganizacijskega sodelovanja pri podpori LGBTIQ+ osebam, ki poskušajo pridobiti mednarodno zaščito. Z Muršec sta komentirali, da je za nevladne organizacije zavoljo učinkovitosti ključnega pomena sodelovanje z državnimi odločevalkami_ci in institucijami. Društvo parada ponosa je oblikovalo storitev, s katero želijo povezati vse LGBTIQ+ osebe, ki za mednarodno zaščito oddajo namero na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete. Organizacija prav tako vodi podporno skupino za LGBTIQ+ osebe, ki so zaprosile za mednarodno zaščito ali pa jim je že bil podeljen status begunke_ca.
Nihče izmed sogovornikov_ic ni poznal_a primera LGBTIQ+ mladoletnic_kov brez sprememstva, ki bi zaprosile_I za mednarodno zaščito.
Ključni nauki in uvidi
Eva Gračanin je poudarila, da gre pri LGBTIQ+ osebah za prisilne migracije, ki jih je potrebno razumeti in obravnavati drugače kot dnevne, ekonomske ali druge migracije, katerih vzrok ni sistematično preganjanje.
Mnoge LGBTIQ+ osebe zaprosijo za mednarodno zaščito na podlagi druge okoliščine, kot je spolna usmerjenost ali spolni izraz, kar pa ne pomeni, da jim v njihovih izvornih državah niso kršene človekove pravice tudi na podlagi pripadnosti LGBTIQ+ skupnosti. Za marsikoga je to tudi bolj varno, saj so načini dokazovanja tega ali je nekdo LGBTIQ+ oseba v mnogih državah (bili) diskriminatorni.
Podane namere za mednarodno zaščito ni mogoče spreminjati, kar LGBTIQ+ osebam ni v pomoč, saj so LGBTIQ+ osebne okoliščine za marsikoga fludine, spreminjajoče se.