Ministrica za pravosodje Andreja Katič je tudi nevladne organizacije povabila, da posredujemo predloge glede spremembe kazenskega zakonika na področju spolnega nasilja. Spodaj si prenesite utemeljitve, ki smo jih poslali ministrstvu, v podporo našemu pozivu, da se kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost v slovenski zakonodaji v čim krajšem času opredelijo v skladu s konceptom privolitve in po modelu »ja pomeni ja«.
Amnesty International Slovenije, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Društvo za nenasilno komunikacijo, Društvo Ključ, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, Inštitut 8. marec, Mirovni inštitut, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC ter Slovenska fundacija za UNICEF pozdravljamo pripravljenost ministrice za čimprejšnjo spremembo opredelitve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, da bo ta usklajena z mednarodnim pravom in standardi, vključno z obveznostmi Slovenije po Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima (Istanbulska konvencija).
Nevladne organizacije in akademske izobraževalne ustanove, ki delujemo na področju človekovih pravic, vključno s človekovimi pravicami žensk, smo pomembna strokovna javnost v postopku spreminjanja pravnih pravil, ki zadevajo človekove pravice. Imamo potrebno teoretsko in strokovno znanje in neposreden stik z ljudmi, ki so preživeli kršitve – bodisi prek neposrednega dela s preživelimi, vključno s podporo v postopkih pred pravosodjem, bodisi preko raziskovalnega terenskega dela.
Sprememba zakonodaje sicer še ni dovolj za učinkovito naslavljanje izziva nekaznovanosti za dejanja spolnega nasilja, je pa nujno potreben korak, ki bo prispeval k spreminjanju stališč ter odpravljanju spolnih stereotipov in preživetih verjetij v zvezi s posilstvom in drugimi oblikami spolnega nasilja.
Zakoni so podlaga obnašanju in stališčem ljudi: Slovenija mora v zakonu jasno opredeliti, da je spolni odnos brez privolitve posilstvo. Ob tem mora tudi jasno določiti, da molk ali odsotnost »ne« ne predstavljata privolitve (soglasja). Zanimati nas ne sme, ali je oseba rekla »ne«, temveč, ali je rekla »da«. Več.
Privolitev je svobodno aktivno sodelovanje in/ali izrecno prostovoljno in svobodno podano soglasje (affirmative consent). Lahko je dana z besedami ali dejanji, dokler te besede in dejanja jasno kažejo dovoljenje in željo sodelovanja v spolni aktivnosti. Obstoj privolitve ne sme šteti kot avtomatičen zgolj zato, ker oseba ne izraža nasprotovanja. Samo zato, ker nekdo molči ali ne reče ne, s tem privolitve še ne daje.
Kaj je privolitev?
Privolitev v spolni odnos mora trajati skozi celoten spolni akt in glede vseh oblik njegove izvedbe, vključno z vprašanjem uporabe zaščite. Ob redefiniciji kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost naj se kot kaznivo opredeli tudi dejanje odstranitve zaščite (kondoma) brez vednosti in soglasja spolnega partnerja (t.i. stealthing). Odstranitev kondoma med spolnim odnosom žrtev izpostavlja tveganju nosečnosti in bolezni, kar je lahko razlog, zaradi katerega v nezaščiten spolni odnos ne bi privolila.
V definicije kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost je nujno treba vključiti širok nabor prisilnih okoliščin, ko privolitev ne more biti dana svobodno. Številne posebne okoliščine zahtevajo poleg načela odsotnosti privolitve dodatno občutljivost oziroma presojo, npr. problemi z duševnim zdravjem, zloraba alkohola in drog, primeri, ko oseba spi ali je nezavestna, in drugi primeri odvisnosti, recimo finančna odvisnost, in odnosi premoči, vključno s partnerskim razmerjem, kjer vlada nasilje ipd. Delno so navedene okoliščine že vključene v znake kaznivih dejanj spolne zlorabe slabotne osebe in kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, vendar z navedenimi členi ne obsežemo vseh dejanj, kjer so prisotne prisilne okoliščine, zaradi katerih soglasje ne more biti dano svobodno.
Enega bolj simpatičnih razbijanj tega mita predstavlja spodnji kratek video, v katerem se pridobitev soglasja primerja s tem, da nekomu ponudiš, da mu skuhaš čaj.
Kaj določajo mednarodni standardi in kakšna je situacija v Evropi?
Slovenska kazenska zakonodaja trenutno dejanje posilstva in spolnega nasilja dojema kot kaznivo, samo če so prisotni sila ali neposredni napad na življenje ali telo. Taka opredelitev kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja ni v skladu z mednarodnim pravom in standardi človekovih pravic ter prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.
Skladno z Istanbulsko konvencijo, ki jo je Slovenija ratificirala, mora definicija posilstva zajemati vso vaginalno, analno ali oralno spolno penetracijo v telo druge osebe s katerimkoli delom telesa ali predmetom brez njenega privoljenja. Privolitev mora biti dana prostovoljno kot izraz svobodne volje osebe.
Odbor ZN, ki nadzira izvajanje Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW), je v zadnjih letih pozval vrsto evropskih držav, naj svojo zakonodajo uskladijo z mednarodnimi standardi, vključno z Istanbulsko konvencijo, in definirajo posilstvo na temelju odsotnosti privolitve (na primer Romunijo (2017), Švedsko (2017), Portugalsko (2015), Hrvaško (2015), Finsko (2014), Madžarsko (2013) in Norveško (2012)). Pozivi niso omejeni na Evropo; za Filipine je ta Odbor v priporočilu iz leta 2010 med drugim zapisal, da mora biti obtoženi zaslišan glede tega, kaj je naredil, da bi ugotovil, ali je preživela privolila. Slovenija je pogodbenica te konvencije.
Evropsko sodišče za človekove pravice je že leta 2003 odločilo, da je odločilni dejavnik pri določanju, ali gre za kaznivo dejanje posilstva, odsotnost privolitve, ne pa dokaz uporabe sile in upiranja. Opredelitve, ki temeljijo na privoljenju, bolj upoštevajo načelo človekovih pravic o pravici do zaščite telesne nedotakljivosti. Evropsko sodišče za človekove pravice je odločilo, da mora biti privolitev dana prostovoljno, kot rezultat svobodne volje, ocenjene v kontekstu okoliščin.
Tudi razvoj mednarodnega kazenskega prava je vodil do prepoznave, da je lahko privolitev dana svobodno in pristno le, ko svobodna volja osebe ni podrejena prisilnim okoliščinam in ko je oseba sposobna privolitve. Z vidika mednarodnega prava se lahko za usmeritev glede opredelitev privolitve ozremo po Mednarodnemu kazenskemu sodišču (MKS; njegov mandat sicer obsega kazniva dejanja, storjena med mednarodnimi oboroženimi spopadi).
Združeni narodi v priročniku o zakonodaji na področju nasilja nad ženskami iz leta 2012 prav tako pravijo, da spolno nasilje v zakonodaji ne sme biti opredeljeno na podlagi modela prisile ali nasilja, da mora biti dana privolitev izrecno in prostovoljno ter da mora obtoženi dokazovati, kaj je naredil, da bi preveril, ali ima soglasje. Poleg tega bi morala zakonodaja predvideti oteževalne okoliščine, vključno, a ne omejeno na starost preživele, odnos med storilcem in preživelo, uporabo nasilja ali grožnjo z njim, navzočnost več storilcev ter hude fizične in duševne posledice napada na žrtev.
Osem od 31 evropskih držav definirajo posilstvo na podlagi odsotnosti privolitve (Irska (od 1981), Velika Britanija, Belgija (od leta 1989), Ciper, Nemčija, Islandija, Luksemburg in Švedska). V odziv na široko razširjene proteste po javno znanjih primerih skupinskih posilstev, kjer preživele niso dosegle pravice, sta v letu 2018 španska in portugalska vlada napovedali, da nameravata spremeniti zakonodajo tako, da bo spolni odnos brez privolitve opredeljen kot posilstvo. Tudi na Danskem se v zadnjih mesecih mnenje ključnih odločevalk_cev obrača v smeri teh sprememb.
Prav je, da tudi Slovenija kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost opredeli kot odsotnost soglasja in po modelu »ja pomeni ja«. Model »ne pomeni ne« temelji na zmotni predpostavki, da je ženska (oz. kdorkoli) ves čas »na voljo« za spolni odnos in da mora, če ga ne želi, izrecno zavrniti, reči »ne«.
Osumljeni mora pojasniti, kako je pridobil soglasje
V Angliji in Walesu, kjer so zakonsko opredelili nujnost soglasja leta 2003, so leta 2015 uvedli nove smernice in orodja za tožilstvo in policijo, ki natančneje opredeljujejo, da morajo od obtoženih pridobiti pojasnilo, kako so dobili soglasje. Izpostavljajo tudi nujnost, da se v specifičnih okoliščinah postavi pod vprašaj sposobnost osebe, da bi soglašala.
Ta orodja nas vodijo daleč preko starega rekla ‘ne pomeni ne’ – zdaj je dobro znano, da je zaščitni in preživetveni mehanizem številnih žrtev posilstva, da zmrznejo namesto, da bi se bojevale. Hočem, da policija in tožilci v vsakem primeru, kjer je sporno vprašanje soglasja, zagotovo vprašajo, kako je osumljeni vedel, da oškodovanka pravi ‘da’ – in da to izraža svobodno in zavestno?
Alison Saunders, nekdanja direktorica javnega tožilstva za Anglijo in Wales
