Amnesty International je danes ob objavi srhljivih novih pričevanj izstradanih in razseljenih civilistov dejala, da Izrael namerno izvršuje kampanjo stradanja v okupirani Gazi ter sistematično uničuje zdravje, dobrobit in družbeno strukturo življenj Palestink_cev. Pričevanja dodatno potrjujejo večkratne sklepe Amnesty International, da smrtonosni preplet lakote in bolezni ni nesrečni stranski učinek izraelskih vojaških operacij, ampak gre za namerno posledico načrtov in ukrepov. Te je Izrael načrtoval in uresničil tekom zadnjih 22 mesecev, da bi Palestinke_ce v Gazi naklepno izpostavil življenjskim razmeram, ki naj privedejo do njihovega popolnega ali delnega fizičnega uničenja – kar je bistveni del izraelskega nadaljujočega se genocida nad palestinskim prebivalstvom Gaze.
»V trenutkih, ko izraelske oblasti grozijo z vojaško invazijo in zasedbo mesta Gaza, so pričevanja, ki smo jih zbrali, mnogo več kot zgolj opisi trpljenja. So neprizanesljiva obtožba mednarodnega sistema, ki je Izraelu podelil pravico, da trpinči Palestinke_ce skoraj popolnoma nekaznovan že desetletja,« je dejala Erika Guevara Rosas, direktorica raziskav, zagovorništva in kampanj pri Amnesty International.
»Da bi zgolj začeli odpravljati uničujoče posledice izraelskih nečloveških ukrepov in ravnanj, zaradi katerih je danes množična izstradanost strašna resničnost Gaze, sta nujna takojšen in brezpogojen konec blokade in trajno premirje. Učinki izraelskih blokade in nadaljujočega se genocida nad palestinskim prebivalstvom, še posebej za otroke, osebe z ovirami, osebe s kroničnimi boleznimi, za starejše in noseče ter doječe ženske, so katastrofalni in se jih ne more popraviti zgolj s povečanjem števila tovornjakov s pomočjo ali z obnovitvijo neučinkovitih in nevarnih odmetavanj pomoči z letal zavoljo ustvarjanja videza ukrepanja.«
»Zdravstvene ustanove je potrebno opremiti z zalogami in opremo, ki jih potrebujejo za delovanje. Civiliste je treba zaščititi pred neprestano grožnjo množične razselitve. Zaupanja vrednim humanitarnim organizacijam mora biti dovoljeno, da lahko varno dostavljajo pomoč in nudijo zatočišča brez nesmiselnih omejitev, in to na način, ki spoštuje dostojanstvo in človečnost civilnega prebivalstva. Najnujneje pa je, da se vse načrte za utrditev okupacije Gaze in stopnjevanje vojaških napadov zaustavi. Medtem ko milijoni ljudi po svetu protestirajo na ulicah, izvajajo svetovni voditelji retorično nastopaštvo in namerna ter sistematična izraelska kampanja stradanja se nadaljuje in povzroča neznosno trpljenje vsem v Gazi.«
Palestinski otroci hirajo, družine so prisiljene v nemogoče izbire: da nemočno poslušajo jok lastnih izstradanih otrok, ki prosijo za hrano, ali tvegajo življenje v obupnem iskanju pomoči.
Erika Guevara Rosas, Amnesty International
V zadnjih nekaj tednih je Amnesty International intervjuvala 19 Palestink_cev, ki trenutno živijo v treh improviziranih taboriščih za notranje razseljene osebe, ter dva zdravstvena delavca, ki skrbita za podhranjene otroke v dveh bolnicah v mestu Gaza.
Do 17. avgusta je ministrstvo za zdravje v Gazi zabeležilo 110 smrti otrok zaradi zapletov, ki so bili posledica podhranjenosti.
V nujnem pozivu, objavljenem 29. julija letos, je bil po merilih klasifikacije prehranske varnosti – Integrated Food Security Phase Classification (IPC) v večini predelov Gaze dosežen prag lakote. Poziv je sklenil, da se najhujši scenarij lakote že odvija in bo število ljudi, vključno z otroki, ki bodo umirali zaradi izstradanosti, raslo. Ta grozljiva resničnost se odslikava tudi v podatkih, ki jih je zbrala mreža Nutrition Cluster, da je bilo julija skoraj 13.000 sprejemov otrok na zdravljenje zaradi hude podhranjenosti. Gre za najvišje število v zadnjih 22 mesecih in med njimi je bilo vsaj 2.800 primerov (22 odstotkov) hude akutne podhranjenosti.
Izraelske oblasti še zaostrujejo nečloveške pogoje, ki jih ustvarjajo njihovi ukrepi, s tem da še naprej ovirajo delo večine največjih humanitarnih organizacij in agencij ZN znotraj Gaze, vključno s tem, da vztrajno zavračajo njihove prošnje, da bi dostavili življenjsko potrebno pomoč v Gazo. Te nesmiselne omejitve spremlja vpeljevanje novih pravil o registraciji mednarodnih nevladnih organizacij, ki, če bodo obveljala, bodo tem organizacijam v celoti prepovedala delovanje na okupiranem palestinskem ozemlju.
»Večina družin v Gazi je onkraj tega, kar zmorejo. Porabili so vse skromne zaloge, ki so jih imeli, in so v celoti odvisni od humanitarne pomoči. Omejitve, ki jih izraelske oblasti uvajajo glede delovanja glavnih humanitarnih organizacij, in izraelske grožnje, da jim bodo prepovedali delovanje, dejansko preprečujejo družinam v Gazi dostop do edine možnosti preživetja,« je dejala Erika Guevara Rosas.
»Čutim, kot da sem propadla kot mama«: posledice za noseče ženske in doječe matere
Povezan učinek izraelskih ukrepov množičnega stradanja, številnih prisilnih preselitev in omejitev dostopanja do življenjsko potrebne pomoči je še posebej uničujoč za noseče in doječe ženske. Organizacija Save the Children je v prvi polovici julija v svojih klinikah pregledala 747 nosečnic ali doječih žensk, med katerimi je bilo 323 (43 odstotkov) podhranjenih.
Nosečnice in doječe ženske, ki jih je intervjuvala Amnesty International so spregovorile o izjemnem pomanjkanju stvari, ki so nepogrešljive za preživetje, kar je mučna resničnost tega, da si danes nosečnica ali nova mama v šotoru v ekstremni poletni vročini in v obupni borbi zagotoviti hrano, hrano za dojenčke in čisto vodo v Gazi. Podelile so tudi občutke krivde, ker jim ne uspe lastnim otrokom zagotoviti vsega potrebnega; strahove, kdo bo skrbel za njihove otroke, če bodo ubite; in tesnoben strah glede posledic, ki jih bo podhranjenost imela na rast in zdrav razvoj njihovih otrok.
S, (njeno polno ime na njeno prošnjo ne uporabljamo) je medicinska sestra, ki je bila prisilno preseljena iz Jabalije v taborišče za notranje razseljene al-Taqwa v Sheikh Radwan soseski mesta Gaza. Opisala nam je svoje dnevne boje, ko skrbi za svojega dveletnega sina in sedem mesečno hčerko. Pobegnila je, da bi rešila življenji svojih otrok: šlo je za izbiro med smrtjo in razseljenostjo. Lakota, pravi, je postala občutna konec aprila, ko je začela shranjevati skromne porcije hrane za otroka, sama pa je raje ostala lačna. Možnost dojenja se je tedaj občutno zmanjšala in brez dostopa do pripomočkov za črpanje mleka in zelo omejenih dodatkov za doječe matere je opisala fizično in čustveno bolečino, ko je ure poskušala dojiti svojo dojenčico, a “mleko enostavno ni prišlo”. Obrok za družinico, ko je na voljo, predstavlja en skupni krožnik leče ali jajčevcev z vodo, ob tem da daje S vedno prednost svojemu malčku. Njena otroka zaspita “v joku zaradi lakote”. Hrana za dojenčke, ki je redko dostopna v Gazi, stane okoli 270 šeklov (67 evrov) za tri dni, in je zanjo zato nedostopna. Njena sedem mesečna hčerka tehta toliko kot povprečen štiri mesece star dojenček. In celo ob tako visoki ceni opisujejo družine pomanjkanje hrane za dojenčke na trgu.
Ko je skupnostna kuhinja v taborišču – njen edini vir hrane – za tri dni prenehala z nudenjem hrane, je S svojima otrokoma lahko dala zgolj vodo. Njen mož je bil poškodovan, ko je šel po pomoč blizu križišča Zikim, zato ga sedaj moleduje, naj ne hodi. Njen sin, oslabljen zaradi lakote, hodi in pade. »Počutim se, kot da sem propadla kot mama, lakota lastnih otrok v tebi vzbudi občutek, da si slaba mama.«
Borba za osnovne potrebe sega onkraj hrane. Plenic se ne da dobiti, zato S trga svoja oblačila in naredi improvizirane, ki pa jih je nemogoče oprati zaradi pomanjkanja čiste vode – posledica uničenja ali hudega poškodovanja vodovoda in kanalizacije v Gazi. V šotoru, v katerem živijo z možem in dvema otrokoma, so podgane, komarji in ščurki. Dojenčica je razvila bakterijsko kožno infekcijo, ki je ne more zdraviti, saj antibiotikov in primernih mazil ni.
Humanitarni delavci dveh organizacij, ki so govorili z Amnesty International pod pogojem anonimnosti, so omenili, da je prošnje njihovih organizacij, da v Gazo pripeljejo antibiotike, zavrnila izraelska koordinacija vladnih dejavnostih na ozemljih (COGAT), ki je del ministrstva za obrambo, zadolžena za usklajevanje in potrjevanje vnosa zalog.
O psiholoških ranah stradanja, vključno s travmo, krivdo in sramom, so govorile tudi druge nosečnice, ki jih je intervjuvala Amnesty International. Hadeel, 28, je štiri mesece noseča in mati dveh otrok. Opisala je, kako jo je strah za prihajajočega otroka, saj komaj občuti utrip in da se premika. Čuti krivdo zaradi svoje nosečnosti, saj ve, da ne more nahraniti niti same sebe: »Strah me je splava, a razmišljam tudi o otročiču – panika me zagrabi že če samo pomislim, kakšne posledice bo imela moja lakota na otrokovo zdravje, težo, ali bo rojen z okvarami, a tudi če se rodi zdrav, kakšno življenje ga čaka, med razseljenostjo, bombami in šotori …«
Groza jo je, da bo rodila v teh pogojih, ob tem ko se še vedno spominja celovite nosečniške oskrbe, vitaminov in zdravniških testov, ki ji jih je zagotovila Agencija ZN za pomoč in delo palestinskim beguncem na Bližnjem vzhodu (Unrwa) med prejšnjima nosečnostma, sedaj pa so nedosegljivi. Hadeelina otroka vseskozi vprašujeta po hrani, kje se lahko igrata in po šoli. Tudi številne druge ženske, ki jih je intervjuvala Amnesty International za to in predhodne raziskave, so pojasnile, da so se odločile, da ne bodo zanosile zaradi življenjskih pogojev in bombardiranja Gaze, čeprav si obupno želijo otrok.
Intervjuji, ki jih je opravila Amnesty International z razseljenimi Palestinkami in Palestinci v treh taboriščih za notranje razseljene osebe v mestu Gaza, so pokazali, da je situacija neznosna za celotno prebivalstvo. Nihče ni v zadnjem mesecu zaužil nobenih jajc, rib, mesa, paradižnikov ali kumaric; večina jih take hrane ni jedla že več mesecev. To razširjeno pomanjkanje sveže in hranljive hrane je posledica tako izraelske vse bolj zadušljive blokade kot izraelskega namernega uničevanja možnosti za pridelavo hrane, vključno z obširnimi deli kmetijskih zemljišč in kmetij s perutnino ter z drugimi živalmi med vojaškimi napadi z bombardiranji, obstreljevanjem in razstreljevanjem z ročno nastavljenimi eksplozivi.
Ocena, ki jo je pripravil UNOSAT, Satelitski center ZN, skupaj z Organizacijo ZN za hrano in kmetijstvo (FAO ) in je bila objavljena 31. julija, je sklenila, da je bilo 86 odstotkov poljskih površin v Gazi ali uničenih ali razdejanih zaradi vojaških akcij, vključno s sekanjem vsega, z bombardiranji, obstreljevanjem in zaradi uporabe težkih strojev.
Amnesty International je maja 2025 dokumentirala popolno uničenje in posekanje vsega, kar je ostalo od Khuza’e, vzhodno od Khan Younisa, kjer so najbolj rodovitni predeli Gaze. Pomanjkanje dostopa do polj ali njihovo hudo poškodovanje in uničenje je pomenilo, da je pridelka komaj kaj in da se zelenjava, če je sploh kaj je, sedaj prodaja po astronomskih cenah, zaradi česar je prebivalstvo skoraj v celoti odvisno od zelo omejene pomoči, ki jo Izrael dovoli v Gazo. OCHA je 13. avgusta opozorila, da cene mnogih izdelkov še naprej nihajo zgolj zaradi špekulacij in ne toliko zaradi njihove dejanske dostopnosti. Kilogram paradižnika je 14. avgusta stal skoraj 80 šeklov (23 evrov), dvajsetkrat več kot pred 7. oktobrom 2023.
Potem ko so izraelske oblasti potrdile mehanizem za omejen vstop določenih komercialnih dobrin v Gazo preko preverjenih prodajalcev, so se cene nekaterih živil, denimo sladkorja in datljev, določene konzervirane hrane in moke, znižale, a vseeno ostale skoraj desetkrat višje od cen pred 7. oktobrom 2023.
Tudi ribiči, ki so omejeni na majhno, nevarno območje okoli pristanišča, tvegajo obstreljevanje ali aretacijo, če gredo ribarit.
»Postala sem breme svoji družini«: posledice za starejše
Abu Alaa, 62-letni razseljeni moški iz begunskega taborišča Jabalia, je podelil svoje doživljanje tega, da iz skupnostne kuhinje prejme lečino juho kot edini obrok celega dne. Dejal je, da se kruh deli zgolj en dan v tednu, kar je družino prisililo, da kruh razdeli in omeji. Nič sladkega ni okusil, niti sadja, že mesece. »Jaz že lahko prenašam lakoto, a otroci je ne morejo,« je dejal.
Abu Alaa hrepeni po tem, da bi Unrwa ponovno začela z razdeljevanjem pomoči, saj ji zaupa zaradi pravičnega in poštenega sistema, ki temelji na velikosti družin. Opisal je nevarnosti trenutnega lova na pomoč: »V preteklosti smo podpirali drug drugega, še posebej vse v stiski. Tudi ko se je začela sedanja vojna. Sedaj pa ljudje samo še sledijo lastnemu instinktu po preživetju.«
Nahed, 66, je povedal Amnesty International, kako prerivanje za hrano blizu poti, po katerih pride pomoč, “jemlje ljudem njihovo človečnost”. Rekel je: »Moral sem iti tja, saj ni nikogar, ki bi skrbel zame. Z lastnimi očmi sem videl, kako ljudje nosijo vreče moke, ki so zamazane s krvjo tistih, ki so bili ravnokar ustreljeni; celo ljudje, ki sem jih poznal, so skoraj neprepoznavni. Izkušnja lakote in vojne je popolnoma spremenila Gazo: spremenila je naše vrednote.«
Starejše je tudi najbolj prizadela prisilna razseljenost.
Aziza, 75, je Amnesty International povedala, da si želi umreti: »Počutim se, kot da sem postala breme svoji družini. Ko so nas prisilno izselili, so me morali peljati na vozičku. Ker so vrste za stranišče v taborišču, kjer smo, izjemno dolge, potrebujem plenice za odrasle, ki so izjemno drage. Potrebujem tudi zdravila za sladkorno, visok pritisk in okvaro srca, in trenutno jemljem zdravila, ki jim je potekel rok. Vedno čutim, da so majhni otroci, oni so tisti, ki si zaslužijo živeti, moji vnuki in vnukinje. Čutim, da sem jim breme, da sem breme mojemu sinu.«
»Večplastno prepleteno uničenje«: smrtonosna mešanica lakote in bolezni
Zdravnik, ki dela na urgenci v bolnišnici al-Shifa v mestu Gaza, je opisal mračno sliko. Ko ga je Amnesty International intervjuvala 24. julija, je poudaril, da na ljudi, ki so najbolj ranljivi – dojenčki, otroci z boleznimi, starejši in osebe z ovirami –, neprimerno bolj vpliva preplet posledic pomanjkanja hrane, zdravil, čiste vode in higienskih nujnosti. To pomanjkanje še slabšata neprestani strah in stiska.
Zdravnik je poudaril, da bi mnogi pacienti in pacientke živeli relativno dobra življenja, če ne bi bilo prepleta stradanja, uničenja in sesutega zdravstvenega sistema, neprimernih življenjskih pogojev in številnih prisilnih preselitev v nečloveških razmerah.
Pomanjkanje določene hranljive hrane povzroča zdravstvene zaplete, ki bi se jim lahko zlahka izognili. Najstnik, ki so mu zamenjali ledvico, je denimo doživel ponovno poslabšanje stanja, zaradi onesnažene vode in neprimerne prehrane. Sladkorni bolniki, ki bi lahko shajali s svojo boleznijo ob primerni prehrani, imajo sedaj hude težave zaradi pomanjkanja zdravil in hrane, bogate z določenimi hranili, vključno z zelenjavo, ribami, piščancem in stročnicami.
Zdravnik je dejal, da je množično stradanje zastrlo druge zdravstvene krize, predvsem nevaren porast nalezljivih bolezni in bolezni, ki se prenašajo z vodo, kot sta meningitis in Guillain-Barréjev sindrom (GBS). Dodal je, da sta hudo pomanjkanje antibiotikov in izjemno veliko pacientk in pacientov v njihovi bolnici, ki deluje le delno, še dodatno zaostrila, kar imenuje, “nevidna katastrofa”. Pojasnil je, da pogostokrat ostane neopaženo širjenje bolezni ali ljudje, ki se borijo s kronično boleznijo, ki so jo prej normalno zdravili, sedaj pa ne dobijo oskrbe, saj je “glavna pozornost na hrani, ki pride skozi, ne da bi se upoštevalo širše stanje”.
GBS je redka in potencialno življenjsko-ogrožajoča nevrološka bolezen, ki povzroči, da začne imunski sistem napadati okoliške živčne sisteme. GBS je posledica infekcij, podobnih tistim, ki povzročijo diarejo. Sindrom lahko vpliva na vsa čutila, povzroči mišično šibkost in vpliva na dihanje in srčni utrip, prav tako lahko vodi do paralize. Po podatkih ministrstva za zdravje je bilo do 12. avgusta 2025 zabeleženih 76 primerov GBS, vsi v juliju in avgustu. Od obolelih so štirje Palestinci in Palestinke umrli, med njimi dva otroka.
Intravenski imunoglobulini (IVIG) so prvenstveno zdravilo, ki je potrebno za zdravljenje GBS, in trenutno jih v Gazi zaradi izraelske blokade ni. Če bolezen napreduje in doseže mišice pljuč ter povzroči šibkost dihanja, potrebujejo oboleli intubacijo. Za sesuti zdravstveni sistem, ki je že tako dnevno preobremenjen z množičnimi dogodki z ranjenimi, so možnosti, kako se lahko odzove na te primere prepletov lakote in bolezni, izjemno omejene.
Posledice, ki jih to pušča tako na pacientih kot na zdravstvenih delavcih in delavkah, so enako grozljive. Rane in poškodbe se občutno počasneje celijo, kar pomeni, da morajo srednje hudo ranjene osebe mnogo dlje ostati v bolnicah, ker so njihova telesa šibka zaradi pomanjkanja zadostne in primerne hrane. Urgentni zdravnik iz al-Shife je opisal “večplastno prepleteno uničenje”, ko je porušena bolnišnica, kakršna je trenutno al-Shifa – ki je bila nekoč največja bolnišnica v Gazi, sedaj pa komaj deluje po dveh izraelskih napadih in vdorih novembra 2023 in marca 2024 –, prisiljena se spopadati s stradanjem, uničeno infrastrukturo, neprestanim bombardiranjem in pretečo nevarnostjo nadaljnje izselitve v nehigienične šotore. Zdravnik je pojasnil Amnesty International, da to neprestano in prevladujoče krizno stanje zdravstvene delavke in delavce popolnoma izčrpa.
»Že tako katastrofalna situacija je na tem, da se bo zaostrila v še hujšo grozo, če bo Izrael uresničil svoj načrt o vsesplošnem kopenskem vdoru v mesto Gaza. Taka vojaška operacija bi pomenila uničujoč in nepovraten udarec za dva zdravstvena centra, specializirana za stabiliziranje žrtev podhranjenosti, ki delujeta v mestu, in za že sedaj uničeno zdravstveno infrastrukturo,« je dejala Erika Guevara-Rosas.
Potem ko je izraelski kabinet potrdil načrt, da se še utrdi okupacija Gaze s tem, da se izvede napad na mesto Gaza, je ena od notranje razseljenih oseb iz begunskega taborišča Jabalia dejala: »Med to vojno sem bila razseljena že štirinajstkrat. Nimam več moči, da bi bežala. Nimam denarja, da bi prepeljala svoja dva otroka, ki imata ovire. Mišice me bolijo, preveč sem izmučena, da bi hodila, kaj šele nosila svoja otroka. Če bodo napadli mesto, bomo enostavno obsedeli tu, čakajoč na našo smrt.«
»Kot okupacijska sila ima Izrael pravno dolžnost, da zaščiti in zagotovi življenjske potrebščine civilnemu prebivalstvu, vključno s tem da omogoči, da v Gazo pridejo potrebščine, ki so nujne za preživetje, da se pomoč deli na varen in dostojanstven način, prav tako pa je dolžan zagotoviti neoviran dostop do vseh predelov Gaze. Svet ne more še naprej trepljati Izraela po rami, ker pripusti v Gazo vsaj nekaj pomoči, in te kozmetične ukrepe obravnavati kot zadosten odziv na posledice njegovega preračunanega uničevanja življenja Palestink in Palestincev v Gazi,« je dejala Erika Guevara-Rosas.
»Ob grozodejstvih, ki jih Izrael izvršuje nad palestinskim prebivalstvom v Gazi, mora mednarodna skupnost, predvsem zavezniki Izraela, vključno z EU in njenimi članicami, ohraniti in izpolniti svoje moralne in pravne dolžnosti ter zagotoviti, da se izraelski genocid v Gazi konča. Države morajo nujno prekiniti vse prenose orožja, sprejeti usmerjene sankcije in prekiniti vsa sodelovanja z izraelskimi subjekti, če s tem podpirajo izraelski genocid nad palestinskim prebivalstvom v Gazi.«
Ozadje
Ta raziskava gradi na dosedanjem dokumentiranju posledic specifičnih izraelskih ukrepov in ravnanj, ki ga izvaja Amnesty International, vključno s popolnim obleganjem in blokado Gaze, ki ju je Izrael izvajal 78 dni med marcem in majem, ter z nadomestitvijo utečenega sistema humanitarne pomoči, ki so ga vodili ZN, z vsiljenim smrtonosnim in ponižujočim pristranskim mehanizmom pomoči, ki ga predstavlja ameriško-izraelska Humanitarna fundacija za Gazo – Gaza Humanitarian Foundation, ki je še povečala trpljenje civilnega prebivalstva Gaze.