Na 27. Festivalu dokumentarnega filma, ki je letos potekal med 12. in 19. marcem, je žirija Amnesty International za najboljši film na temo človekovih pravic izbrala film Edina zemlja.
Amnesty International Slovenije že od leta 2005 v sodelovanju s Cankarjevim domom (najprej na Liffe, od 2009 pa na FDF) podeljuje nagrado najboljšemu filmu na temo človekovih pravic.
Obrazložitev žirije
V tekmovalnem sklopu filmov na temo človekovih pravic se je izrisala boleča resnica. Namreč to, da delitev na »nas« in na tiste »druge« prinaša samo nestrpnost, sovraštvo, konflikte in s tem večje oboroževanje, izkoriščanje, zlorabe, kršenje človekovih pravic, vojne, genocide ter nenazadnje okoljsko opustošenje. Poleg človekovih pravic se moramo začeti boriti tudi za pravico vseh živih bitij do življenja in obstoja.
Če bi izmed petih filmov, ki smo jih videli v tekmovalnem sklopu, morali izpostaviti enega in vas potegniti za rokav, da ga pogledate, jo to gotovo Edina Zemlja. Pa ne zato ker si tematike preostalih filmov, kot so vojna v Ukrajini ali še zmeraj aktualna stroga selektivnost pri dodeljevanju evropskega državljanstva v Avstriji ali celo kritika kolonializma in destruktivnosti kapitalističnih sil med dekolonizacijo Konga v izjemnem filmu Glasba za vojaški udar, zaslužijo manj pozornosti ali so manj pomembni.
Film Edina zemlja je do sedaj prejel že ogromno nagrad, med njimi tudi oskarja. Ampak je pomembno izpostaviti, da si ta film nagrado Amnesty International v vseh pogledih tudi zares zasluži. S svojim nepretencioznim pristopom in intimnim pogledom, ki nam ga ponuja skozi oči domačinov, živečih na Zahodnem bregu, se nam je zarezal v spomin in nas globoko pretresel. Dokumentirani trenutki sistemskega nasilja, ki so ga zagrešili (in ga še vedno izvajajo) izraelski vojaški uradniki in nezakoniti naseljenci, so zastrašujoči. Film je dokaz najslabšega v človeštvu, a ponuja tudi vpogled v pravo solidarnost. Sredi tega kaosa tli neznaten drobec upanja, saj sta film skupaj ustvarila izraelski novinar Yuval Abraham in palestinski aktivist Basel Adra. V tej zgodbi sta samo človeka, prijatelja, zmožna medsebojne empatije, ki se borita proti apartheidu in nesmiselni, neizmerni okrutnosti Izraelcev, ki na okupiranem ozemlju počasi briše palestinski narod. Ob gledanju filma smo čutili žalost, jezo in strašno frustracijo, da kot posamezniki pravzaprav težko kaj storimo. Kljub vsem grozotam, ki jih spremljamo v medijih, še vedno zamahnemo z roko, ker se nas to pač ne tiče neposredno in gremo po vsakdanjih opravkih, kupit ploščice za novo kopalnico.
Kako bi se počutili, če bi nam dom, ki smo ga zgradili, vsakič znova rušili?
Kaj bi naredili, če bi naše otroke v šoli evakuirali, jih prisilili, da svoje osebne predmete odnesejo ven, in pred njihovimi očmi to šolo zmleli v prah. A bi vsaj zakričali?
Naj se prah dvigne visoko, da doseže še nas in da se nekaj premakne. Da se nekaj zgodi. Da Palestinci izstopijo iz kletke brez izhoda.
Žirija Amnesty International
Zahvalni video enega izmed režiserjev
Dokumentarni film Edina zemlja (No other land) prikazuje izraelski apartheid nad palestinskim prebivalstvom. Dogajanje filma je postavljeno v skupnost Masafer Jata na okupiranem Zahodnem bregu, glavna protagonista in režiserja filma sta palestinski aktivist Basel Adra (spodaj v videu) in izraelski novinar Juval Abraham. Ostala dva režiserja: Hamdan Ballal in Rachel Szor.
Tekmovalni sklop
Tekmovalni sklop na temo človekovih pravic odstira akutne probleme sodobnega sveta, od ekoloških tematik, pravic delavcev, manjšin, verskega fundamentalizma ipd. Ta sklop služi tudi kot opomnik vsem sodobnim množičnim medijem, ki številne pomembne in pomenljive zgodbe zaradi navidezne neatraktivnosti vse prepogosto potiskajo vstran. Nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic podeljuje Amnesty International Slovenije.
- Edina zemlja (No other land), Yuval Abraham, Basel Adra, Hamdan Ballal, Rachel Szor
- Prestreženi (Intercepted), Oksana Karpovič
- Glasba za vojaški udar (Soundtrack to a Coup d’Etat), Johan Grimonprez
- Vlaki (Pociagi), Maciej Drygas
- Še zdaleč ne lipicanci (Noch lange keine Lipizzaner), Olga Kosanović
Žirija Amnesty International
Primož Bezjak
Igralec in performer, ki je v slovenskem gledališkem prostoru navzoč že vsaj od leta 1999, ko je sodeloval v predstavi Skrivni seznam sončnih dni Matjaža Pograjca in Betontanca. Od takrat je dejaven tako v okviru gledaliških institucij kot neodvisne plesne in gledališke produkcije, v mednarodnih koprodukcijah in filmu.
Postal je redni član Betontanca, skupaj s kolegi_cami pa je 2010 ustanovil tudi spin off kolektiv Beton Ltd., ki je ustvaril niz uspešnih predstav, nazadnje npr. Ich kann nicht anders, Große Erwartungen in Fun Fact. Konec leta 2008 se je zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču ter leta 2011 za igralske stvaritve prejel Župančičevo nagrado, najvišje priznanje Mestne občine Ljubljana za izjemne stvaritve v umetnosti in kulturi. Na 23. Festivalu slovenskega filma 2020 pa je prejel vesno za najboljšo glavno vlogo v filmu Antigona – kako si upamo!.
Maja Prettner
Končala je študij filmske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Njena filmska dela so bila prikazana in nagrajevana na festivalih doma in v tujini. Bila je gostujoča avtorica v umetniški rezidenci v New Yorku. Kot obetavna režiserka je bila udeleženka Berlinale Talent Campusa. Njen zadnji celovečerni dokumentarni film Duhovnica je bil na Festivalu slovenskega filma nagrajen z vesno za najboljši film po izboru občinstva, nagrado Fipresci in vesno za najboljšo montažo. Prav tako je dobitnica prestižne nagrade televizijske mreže Al Jazeera, iz rok Društva slovenskih režiserjev pa je prejela tudi Štigličev pogled za izjemno režijo. Film Duhovnica je mednarodno premiero doživel na največjem severnoameriškem festivalu dokumentarnega filma Hot Docs v Torontu in bil uvrščen v tekmovalni programu Torino Film Festivala.
Nemanja Vojinović
Filmsko režijo je študiral na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, kjer je leta 2012 diplomiral s celovečernim omnibusom Gde je Nađa?.
Njegov kratki dokumentarni film Realnosti, odjebi je osvajal nagrade na regionalnih in mednarodnih festivalih. V celovečernem dokumentarnem prvencu Las Distancias (režija in produkcija) je spremljal izseljence s Kube v Združene države Amerike.
Njegov drugi celovečerni dokumentarni film Stekleničarji je leta 2023 prejel nagrado srce Sarajeva za najboljši dokumentarni film.
Doslej nagrajeni filmi:
- 2009: Dediči, režiser Eguenio Polgovsky
- 2010: Krvno sorodstvo, režiserka Noa Ben Hagai
- 2011: Prodali so me za 50 ovac, režiser Nima Sarvestani
- 2012: skupno Barzak, režiser Mantas Kvedaravicius, in Posebni let, režiser Fernand Melgar
- 2013: Sladka ladja, režiser Daniel Vicari
- 2014: Vrnitev v Homs, režiser Talal Derki
- 2015: Goli otok, režiserka Tiha K. Gudac
- 2016: Cenzurirani glasovi, režiserka Mor Loushy
- 2017: Nisem tvoj zamorec, režiser Raoul Peck
- 2018: O očetih in sinovih, režiser Talal Derki
- 2019: Zasužnjena ženska, režiserka Bernadett Tuza-Ritter
- 2020: Kolektiv, režiser Alexander Nanau
- 2021: Punčka, režiser Sébastien Lifshitz.
- 2022: Otroci megle, režiserka Ha Le Diem
- 2023: Bodi moj glas, režiserka Nahid Persson Sarvestani
- 2024: Tišina razuma, režiserka Kumjana Novakova
