Kako je, ko se znajdeš v katastrofi, ki ni posledica tvojih dejanj? Mislila sem, da vem, vendar sem se motila.
Razmišlja Anna Shea, raziskovalka Amnesty International za področje beguncev in migrantov.
V desetih letih, odkar delam z begunci in migranti, sem o njihovih izkušnjah govorila z neštetimi ljudmi. Zdaj pa sem spoznala, da sem v resnici zgolj površno in neustrezno razumela, kaj so preživljali.
Ko sem trenutno tudi sama v izgnanstvu v tujini (moja domovina Kanada je praktično zaprla svoje meje) in odrezana od bližnjih, v skrbeh tako za njihovo kot svoje počutje, na nov in močan način cenim izkušnje ljudi, ki so doživeli katastrofe.
Ne želim zmanjševati nepopisnega trpljenja in uničenja v državah, kot sta Sirija in Venezuela, iz katerih so pobegnili milijoni ljudi. Te situacije nikakor niso primerljive s tem, kar se dogaja v večini držav, ki jih je prizadela pandemija.
Toda milijoni ljudi iz bogatih držav so se v tej pandemiji morda sploh prvič srečali s situacijo, ki lahko na daleč predstavlja nek preblisk tega, kar doživljajo drugi, ujeti v tragedijah popolnoma druge vrste in resnosti.
Se bomo česa naučili iz te izkušnje?
.JPG)
V bogatih državah po vsem svetu so prej znani in varni prostori, na primer avtobusi, trgovine, restavracije, zdaj postali mesta strahu in nevarnosti. Ljudje se zjutraj zbudijo v negotovost: ne vedo, ali bodo dobili plačo, ali lahko gredo njihovi otroci v šolo, ali bodo trgovine z živili in lekarne imele dovolj zalog za osnovne potrebe. Ljudje, ki so lahko prej vstopili v skoraj katero koli državo na svetu, zdaj ne smejo več potovati. Preživetje mnogih ljudi je resno ogroženo. Ko gre za starejše in druge ranljive skupine, je lahko v nevarnosti celo njihovo življenje.
Bi lahko te izkušnje vodile do boljšega razumevanja, kako je biti begunec? Bi lahko ta situacija ustvarila sočutje in empatijo do tistih, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove? To je mogoče.
Tudi gospodarska kriza iz tridesetih let prejšnjega stoletja je povzročila veliko trpljenja po vsem svetu. Čeprav so takrat v številnih državah obstajali sistemi socialnega varstva, so bili zelo neustrezni za tako velik problem. Ko sta obseg in resnost gospodarske krize postala očitna, so vlade končno sprejele, da so odgovorne za zaščito blaginje celotne skupnosti. Spoznale so, kako neustrezni so majhni, individualizirani odzivi, ko gre za soočanje s tako velikim kolektivnim izzivom.
Mi vsi – posamezniki, skupnosti, vlade – imamo izbiro. Nismo brez moči. Izberemo lahko solidarnost in sočutje, zaščitimo najranljivejše med nami in jim pomagamo ter delujemo za višje dobro. Rešimo lahko veliko življenj.
So razlogi za upanje, da se bomo izkazali v izzivu, s katerim se soočamo, in da bo solidarnost zmagala. Na primer, v Londonu sem videla stranke in osebje v supermarketu neke velike verige, ki so pomagali ostareli ženski, ki je nakupovala sama. Trgovec je vzel njeno številko in ji zagotovil, da bo dal na stran nujne potrebščine, ki jih rabi.
Že zdaj so, in bodo ostali tudi po koncu te krize, izzivi in odločitve, ki jih bomo lahko sprejeli.
Ko bodo katastrofe prizadele soljudi, ali jih bomo omejili na taborišča z grozljivimi življenjskimi pogoji, proti njim uporabili solzivec, jih ločili od otrok, preganjali za “zločin” poskusa, da si ustvarijo varnejše življenje zase in za svojo družino? Ali se bomo spomnili na čas, ko smo se sami počutili ranljive in nemočne, ko smo bili v skrbeh zaradi izpolnjevanja osnovnih potreb, ko so bili naši dokumenti brez vrednosti, ko smo bili ohromljeni zaradi tesnobe in negotovosti?
Bomo izbrali strah ali ljubezen? Odvisno je le od nas.