Pred dvema letoma je skupina aktivistov in aktivistk pod imenom Upor znanstvenikov zaustavila cestni in rečni promet v mestu Le Havre v severni Franciji v znak protesta proti novemu plavajočemu terminalu za utekočinjeni zemeljski plin.
Nekateri aktivisti so se priklenili na ovire na obeh straneh ceste, drugi pa so se prilepili na asfalt. Policija jih je aretirala nekaj ur kasneje in jih za 24 ur priprla pred vložitvijo obtožnic.
Libre* je ena od 16 aktivistov in aktivistk, ki so sodelovali v protestu. Vsak je prejel 200 evrov kazni zaradi oviranja prometa, a vsi so se odločili, da se bodo pritožili. Tako jim je bilo sojeno in zatrjevali so, da so udejanjali zgolj svojo svobodo izražanja. Dve leti kasneje, 10. februarja 2025 je sodišče aktivistke in aktiviste oprostilo.
Librin primer je vključen v novo predstavitev, ki smo jo pripravili APCOF, Suaram, Kampanja za dekriminalizacijo revščine, položaja in aktivizma ter Amnesty International, z naslovom »Odpor na zatožni klopi: strategije zoper vse širšo kriminalizacijo aktivizma« (Dissent on Trial: Strategies to Counter Rising Criminalization of Activism). V njej so zbrane strategije, ki lahko pomagajo odvetnicam in odvetnikom ter civilni družbi, da se zoperstavijo kriminalizaciji različnih oblik aktivizma, vključno s civilno nepokorščino.
V zapisu, ki sledi, Libre opisuje, kaj je navdahnilo njen aktivizem in zakaj upa, da bo njeno delovanje privedlo do sprememb.
Posledic podnebne krize se zavedam od malih nog. Starši so našli drobna sporočila, ki sem jih napisala: »skrbno pri porabi vode« ali »pazi na svoje smeti«. Pot je bila postopna, od majhnih dejanj, kot so bili plakati za starše, do idej, kako prijaznost do narave uresničiti v učilnici.
Nato sem se pridružila protestom zoper podnebne spremembe in organizirala taborniške akcije pobiranja smeti na obali. A začela sem ugotavljati, da protesti niso tako učinkoviti, kot sem upala, zato sem se odločila, da začnem s civilno nepokorščino v želji po spremembah na bolje.
Kot članica skupine Extinction Rebellion delujem na področju podnebja in okolja, z željo razkriti podjetja, ki so odgovorna za podnebno in družbeno krizo in ki škodujejo ljudem, katerih življenja in zemljo izkoriščajo.
Nevarnosti represije
Ker sem sodelovala pri akcijah, sem se znašla v težavah. Ko sem protestirala proti ogromnemu vodnemu rezervoarju v jugozahodni Franciji, je vse skupaj postalo zelo nasilno in bilo me je strah, ali bom preživela. Policija je streljala v nas z gumijastimi naboji in v množico metala solzivec. Večkrat sem bila že stisnjena v kot in obkoljena s policijo, nisem imela dostopa do vode ali stranišča, priprli so me; in vse to je pustilo na meni tudi psihološke posledice.
V mnogih pogledih ni vse skupaj nič, če to primerjam z nevarnostmi, ki se jim zoperstavljajo drugi zaradi podnebnih sprememb, in vem, da imam srečo, da na moje življenje še ni zares vplival podnebni zlom.
A vseeno, ni zanemarljivo, ko je tvoje življenje ogroženo zgolj zaradi aktivizma.
Represija ima posledice name in na mojo družino. Ko so pomotoma vdrli v naš dom, je bila tam moja mlajša sestrica. Ko me priprejo ali sem na sodišču, so moji starši in moj partner tam, tako da je stresno tudi zanje. Imam nočne more. Posledice so lahko pravne – če bi bila obsojena, ne bi več mogla delati. Zaradi sojenja, akcij in pripora sem manjkala v službi. Možnosti potovanja so okrnjene. Zadnjič, ko sem šla v Anglijo z vlakom Eurostar, so me ustavili na meji in zasliševali. Zahtevali so moje dokumente in zakaj potujem – mislim, da sem na nekem seznamu, morda kot varnostna grožnja.
Podnebne spremembe in njihove posledice
Včasih se mi zdi, da sem neprestano v stresu – podnebne spremembe in posledice so tu in ne glede na vse, kar počnemo, se zelo malo spremeni.
Osebno še nisem neposredno občutila posledic podnebnih sprememb, vsaj ne nič večjega od vročinskih valov. A bila sem priča majhnim rečem.
Hiša mojih starih staršev se podira zaradi segrevanja ozračja, konkretno zaradi posledične erozije tal. Moj prijatelj z Madagaskarja je preživel hude ciklone. Težko je, ker vem, da oni niso tisti, ki povzročajo podnebne spremembe, a so zaradi njih najbolj na udaru.
Kar delamo, je za vse
Želim si, da bi oblasti spoznale, da nismo njihovi sovražniki. Kar delamo, je tudi zanje. Nočemo, da bi njihovi otroci trpeli zaradi podnebnih sprememb. S svojim aktivizmom ne služimo niti nimamo drugih koristi. To je nekaj za vsa živa bitja. Vsi smo vpleteni. Ko se poskuša utišati znanstvenike in preprečiti naše delovanje, se oblasti postavljajo na napačno stran zgodovine.
Svojo človečnost vidimo, ko vidimo drug drugega enakopravno, ko gledamo s spoštovanjem in prijaznostjo vse, in ko delujemo, zavedajoč se, da imajo naša ravnanja pozitivne učinke na človeštvo in na vsa živa bitja.
Moja vztrajnost ima učinke
Ne glede na vse poskušam ohraniti in imam upanje – še posebej ko nam uspe izvesti akcije, ki so smiselne in nagovorijo ljudi. Opominjam se tudi, da se majhne iniciative porajajo in dogajajo povsod. In sama sebi rečem, da tudi če ne uspemo, vsaj vem, da sem naredila in prispevala svoj del. Svojim otrokom, in sebi, bom lahko rekla, da sem naredila, kar sem lahko. Zato vztrajam.
In vem, da ima, kar počnem, učinke. Imelo je učinke na moje bližnje, ki sedaj razumejo situacijo in se tudi zavedajo v kakšni pravni državi v resnici živimo. Moji prijatelji in družina skozi ostro represijo, ki smo ji podvrženi aktivisti in aktivistke, razumejo, kaj to pove o naši demokraciji.
In tu so še posledice naših akcij. Morda se zdijo majhne glede na ceno, ki jo moramo zato plačati, a učinek je. Videli smo rezultate. In zaradi naših akcij začno ljudje razmišljati ali pa so vsaj prisiljeni, da si začno zastavljati vprašanja. To je meni pomembno.