V danes objavljenem poročilu A perfect storm: The failure of European policies in the Central Mediterranean (kliknite za poročilo v ang), opozarjamo, da sta naraščajoče število smrtnih žrtev v osrednjem Sredozemskem morju in grozljive zlorabe tisočih begunk_cev in migrantk_ov v libijskih pridržalnih centrih jasno povezani s slabimi politikami EU.
Evropske vlade s tem, ko levji delež skrbi za iskanje in reševanje ljudi v Sredozemskem morju prepuščajo nevladnim organizacijam in poglabljajo sodelovanje z libijsko obalno stražo, ne preprečujejo umiranja ljudi na morju in si zatiskajo oči pred zlorabami, kot so mučenje in posilstva v Libiji.
Ministri EU bodo danes v Talinu na zasedanju Sveta EU za pravosodje in notranje zadeve razpravljali o dveh predlogih, ki bi grozljivo stanje še poslabšali.
Namesto da bi ukrepali in reševali življenja ter ljudem ponudili zaščito, evropski ministri danes brezsramno dajejo prednost nepremišljenim dogovorom z Libijo v obupnem prizadevanju, da bi beguncem in migrantom preprečili prihod v Italijo.
John Dalhuisen, direktor Amnesty International za Evropo
Evropske vlade so obrnile hrbet strategiji reševanja, ki je od aprila 2015 pomembno znižala število smrtnih žrtev. Žal je bila le kratkotrajna prioriteta reševanje, h kateremu je prispevala tudi slovenska ladja Triglav. Vlade EU so se osredotočile na oviranje tihotapcev in preprečevanje odhodov čolnov iz Libije, kar se je izkazalo za slabo strategijo, ki je vodila v trikratno povečanje odstotka umrlih v primerjavi z drugo polovico 2015.
Tihotapci, katerih čolne so začeli uničevati, so se prilagodili in začeli uporabljati cenejše čolne, ki pa so bolj nevarni. Namesto da bi EU zagotovila ustrezno humanitarno misijo blizu libijskih voda, se fokusira na povečanje zmogljivosti libijske obalne straže, da bi ta preprečila odhode. Ta med prestrezanjem čolnov na morju ljudi pogosto spravlja v nevarnost, saj ne spoštuje niti osnovnih varnostnih standardov, zaradi česar lahko pride do panike in prevračanja čolnov s katastrofalnimi posledicami.
Obstajajo dokazi, da obalna straža zlorablja migrante, resne pa so tudi navedbe, da sodeluje s tihotapci.
Moški iz Bangladeša je Amnesty International povedal, kaj se je zgodilo po tem, ko jih je ustavila libijska obalna straža. »170 nas je bilo na gumijastem čolnu. Peljali so nas v zapor in nam rekli za denar. Rekli so: ‘Mi smo obalna straža in če plačate, vas naslednjič ne bo nihče ustavil’ … Libijski zapori so pravi pekel.«
Sodelovanje EU z Libijo in usposabljanje libijske obalne straže trenutno poteka brez ustreznega sistema nadzora, ki bi spremljal delovanje obalne straže. Begunke_ci in migranti_tke, ki jih prestrežejo libijske oblasti in pripeljejo nazaj na libijsko obalo, so z redkimi izjemami pridržani za nedoločen čas v centrih, kjer jih čuvaji mučijo, pretepajo, posiljujejo in izkoriščajo. Nad temi centri ni nobenega sodnega nadzora, pridržani nimajo dostopa do pravnih sredstev, kar pomeni, da se zlorabe izvajajo ob absolutni nekaznovanosti.
Moški iz Gambije, s katerim so govorili predstavniki Amnesty International, je povedal: »V zaporu sem bil tri mesece … Spiš kot sardine, na boku, ker ni prostora. Če se ne uležeš pravilno, te pretepejo. Za piti nam dajo vodo, ki je za splakovanje stranišča … Tri ljudi sem videl, kako so jih mučili. En fant je med mučenjem umrl … Zapornike pretepajo s cevmi. Mene so tepli ponoči.«
»EU mora premisliti svoje sodelovanje z libijsko obalno stražo in zagotoviti, da z njim ne prispeva h kršitvam človekovih pravic. Prav tako mora zagotoviti več plovil za reševanje, kjer je to potrebno. Če bo druga polovica leta takšna kot prva, bo letošnje leto najbolj smrtonosno,« je opozoril John Dalhuisen.
Edina trajnostna in humana pot k znižanju števila ljudi, ki tvegajo tako grozno pot, je zagotovitev več varnih in legalnih poti, po katerih lahko begunke_ci in migrantke_ci pridejo v Evropo.