V Amnesty International objavljamo priporočila za države v Evropi, ki jih pozivamo, naj zagotovijo, da bo njihov odziv na COVID-19 v skladu z njihovimi mednarodnimi in regionalnimi obvezami človekovih pravic.
Poročilo z naslovom Evropa na razpotjih (Europe at a Crossroads) vsebuje jasna vodila glede tega, kaj bi vlade morale in česa ne bi smele delati v odzivanju na pandemijo. Kliknite tukaj za poročilo v celoti (v angleščini).
Med drugim morajo zagotavljati pravico ljudi do zdravja, jamčiti pravice do nastanitve, vode in sanitarij ter zagotoviti zaščito najbolj ranljivih v družbi.
“Skoraj tako hitro kot virus se po Evropi širijo omejitve glede nekaterih naših najbolj osnovnih človekovih pravic. Številne od omejitev so nujne za zaščito javnega zdravja, a zgodovina ne bo sodila prijazno o tistih, ki pandemijo uporabljajo kot izgovor za diskriminacijo, represijo ali cenzuro,” je dejala Marie Struthers, direktorica za Evropo pri Amnesty International.
“Države so dolžne ukrepati za nadzor nad širjenjem pandemije, a človekove pravice morajo biti v središču naporov za njeno preprečevanje, zamejevanje in obravnavo.”
Osrednji poziv Amnesty International državam je, naj za spopadanje s pandemijo in zagotavljanje pravice vsakogar do zdravja sprejmejo vse ukrepe, in sicer do najvišje možne mere, kot jim dovoljujejo njihovi viri.
Nujna je skrb za ranljive skupine
Pri tem gre tudi za prepoznavanje, da so nekatere skupine v povečani nevarnosti okužbe. Na primer, za starejše ljudi in tiste s specifičnimi zdravstvenimi stanji je bolj verjetno, da se soočajo z resnejšimi zdravstvenimi tveganji, povezanimi s COVID-19.
Ranljive skupine, kot so prosilci za azil, begunci in migranti, zlasti tisti v prenatrpanih kampih, so tudi v večji nevarnosti okužbe. Podobno je treba zaščititi marginalizirane skupine, kot so Romi, brezdomni in pridržani in zaprti v zaporih, migracijskih centrih za pridržanje in drugih institucijah.
V Amnesty Slovenije smo poslanske skupine pozvali k vključitvi dostopa do vode za Rome brez vode na JV države v krizni zakon, saj dejstvo, da ostajajo brez tega dostopa krši tako njihovo pravico do zdravja kot tudi javno zdravje. S pozivom mestnim občinam in Skupnosti občin Slovenije pa smo pozvali k zaščiti pravic brezdomnih oseb in podprli prizadevanja nevladnih organizacij s tega področja.
Države morajo upoštevati, da so lahko ženske in otroci v povečani nevarnosti nasilja v družini oz. v osebnih razmerjih ter da so žrtve morda prisiljene v to, da so v samoizolaciji s partnerji ali sorodniki, ki jih zlorabljajo. Za ublažitev teh tveganj je treba ukrepati in priskrbeti sredstva ter zagotoviti, da lahko med krizo še naprej dostopajo do zaščite in storitev podpore. Take storitve morajo biti dostopne za vse ženske, vključno s tistimi z nereguliranim migrantskim statusom, ne da bi se morale pri tem bati deportacije.
Ukrepi omejevanja morajo biti zakoniti, nujni, sorazmerni, začasni, predmet preverjanja
Številne evropske države so sprejele izredne zakone in ukrepe, ki omejujejo svobodo gibanja, združevanja, izražanja in javnega zborovanja, pravice do zasebnega in družinskega življenja in pravice do dela. Medtem ko so nekateri izredni ukrepi upravičeni, morajo vlade zagotoviti, da so taki ukrepi vedno zakoniti, nujni in sorazmerni ter začasni in predmet neodvisnega nadzora in pregleda.
Tudi če so potrebne omejitve gibanja, pandemija ne sme služiti kot izgovor za zavračanje beguncev. Pravica do iskanja azila mora biti priznana in ljudi ne bi smeli vračati nazaj v situacije, kjer bi lahko bili v nevarnosti resnih kršitev človekovih pravic.
“Ko dnevi minevajo, postaja vedno bolj očitno, da kriza zaradi COVID-19 zadeva vsakogar. A nekateri ljudje v naši družbi trpijo veliko bolj kot drugi,” je dejala Marie Struthers.