Celih šest let smo čakali na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice glede dveh romskih družin z jugovzhoda države, ki sta na tem sodišču iskali pravico, ker nimata dostopa do vode. Marca je žal prišla negativna odločitev: a s tem boj še ni končan, sledi pritožba na veliki senat sodišča. Kliknite tukaj za informacijo z novinarske konference po objavi sodbe.
Zakaj smo neznansko razočarani? Ker sodišče glede dostopa do vode dejansko ni upoštevalo razmer, v katerih živita ti družini konkretno, pa tudi številne druge romske družine na jugovzhodu Slovenije, ki prebivajo v nelegalnih naseljih, brez vode in elektrike. Ujete so v začaran krog revščine, neizobraženosti, brez možnosti zaposlitev, odrinjene na rob ter s strani številnih označene kot problematične.
Romi v Sloveniji živijo 22 let manj od večinskega prebivalstva
Sodišče je tako kot številni drugi v tej državi, od državnih do lokalnih oblasti, spregledalo, da je začetna pozicija otroka, rojenega v družino, ki živi v taki situaciji, enostavno nemogoča. Najbolj tragično to ponazarjajo podatki o smrtnosti, ki jih je objavil Nacionalni inštitut za javno zdravje.
Umrljivost romskih dojenčkov je namreč kar štirikrat višja kot v ostali populaciji, umrljivost otrok od prvega do četrtega leta starosti pa kar sedemkrat višja od otrok enake starosti med neromskim prebivalstvom. Tudi kasneje v življenju so Romi slabšega zdravja, v povprečju pa živijo kar 22 let manj kot večinsko prebivalstvo (55 proti 77 let). Taka pričakovana življenjska doba je na ravni Nigerije, Sierra Leone in Čada: držav z veliko manj stabilnosti in sredstev kot v Sloveniji; Sierra Leone in Čad sodita med najbolj revne države na svetu.
Nesreča se nadaljuje v šoli. Še pred 15 leti smo imeli v slovenskem šolstvu segregacijo romskih otrok, danes razpoložljivi podatki kažejo, da jih osnovnošolsko izobraževanje konča le 40 odstotkov – če izvzamemo urbana okolja in Pomurje, pa je ta odstotek še bistveno nižji. Tako na primer OŠ Bršljin iz Novega mesta javno trdi, da pri njih OŠ konča le en odstotek romskih otrok.
Še več, analiz in podatkov izobraževanja in vpliva bivanjskih razmer nanj sicer ni, a glede na tiste informacije, ki so dosegljive, lahko ugotovimo, da se nenavadno veliko romskih otrok usmerja v šole s prilagojenim programom.
Gotovo ste že kdaj naleteli na »hecanje« slovenskih staršev, da s svojimi otroki »še enkrat delajo osnovno šolo«? Ali si predstavljate, kako lahko v šoli pomagajo romskim otrokom starši, ki imajo sami dokončanih le nekaj razredov osnovne šole? Ki so bili še v nekdanji Jugoslaviji, pa tudi v Sloveniji segregirani in ki v nekaterih primerih niti ne govorijo dobro slovensko, če je romščina njihova materinščina? Brez elektrike slovenščine ne morejo »pobrati« s televizije ali radia, nepismeni ne morejo brati knjig ali časopisov in odrinjeni na družbeni rob nimajo (veliko) stikov s slovenskim prebivalstvom.
In če k temu pripišemo še dejstvo, da brez vode težko skrbijo za higieno, si lahko predstavljamo, kako težko jim je zagotoviti že same pogoje za odhod v šolo. Kot nam je povedala Vanja iz Dobruške vasi, »potem pa rečejo ‘smrdijo’. Seveda lahko smrdijo, ko pa nimamo vode.« Kratek posnetek z njeno izjavo si lahko ogledate na našem kanalu YouTube (kliknite).
Posledično ostajajo številni Romi in Rominje neizobraženi, brez možnosti zaposlitve. In krog se z novo generacijo zavrti znova, ne trpijo pa le Romi – posledice tega čuti tudi večina.
Ne, ne trdimo, da so vsi Romi v Sloveniji v tako slabem položaju. A zelo veliko na Dolenjskem jih je. In na vse to pomislimo v Amnesty International, ko slišimo očitek, da Romi ne delajo in se ne izobražujejo. Ponavljamo: številni Romi na JV države so v tako slabi situaciji, da morajo že za končanje OŠ premagati za večino prebivalstva nepredstavljive ovire, vključno s tistimi, ki izvirajo iz življenja v samem naselju.
Preden se posvetimo še podrobneje omenjeni sodbi, naslovimo še dva pomisleka, ki ga pogosto slišimo, ker delamo za pravice romskega prebivalstva. Gre za nelegalnost naselij in kriminal. Vzrok nelegalnosti vrste romskih naselij je različen; v Dobruški vasi, na primer, so oblasti tja pred več deset leti same začele naseljevati Rome, v Goriči vasi so Romi živeli s tiho privolitvijo oblasti. Situacijo bi bilo mogoče nasloviti: v nekaterih primerih bi lahko legalizirali črne gradnje (kar so oblasti v preteklosti omogočile tudi številnim v večinskem prebivalstvu) ali pa bi Romom omogočili alternativna bivališča, denimo neprofitna stanovanja. Žal je država sama zavrnila mehanizme razseljevanja na podlagi prijave občine Krško – minister Počivalšek je tako odločil junija 2016, četudi smo ga na izzive glede tega vprašanja opozarjali mi, krovna mreža slovenskih nevladnih organizacij CNVOS in tudi Skupnost občin Slovenije.
Tudi kriminala seveda nihče ne opravičuje. Zavedati pa se je treba vsaj dveh stvari: v normalnih življenjskih razmerah, vključno z ustrezno izobraženostjo, bi imeli Romi veliko več možnosti, da se lažje in bolje vključijo v družbo. Neprimerno je tudi, da se vsak prekršek, ki ga zagreši kak Rom, pripisuje celotni skupnosti. To je tako, kot bi trdili, da so vsi Slovenci kriminalci, ker nekateri zagrešijo kazniva dejanja.
Za kaj je šlo pri tožbi na ESČP?
»Priprave na pritožbo na veliki senat se začnejo takoj,« je po objavi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) dejala direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel, ki je izrazila veliko razočaranje, ker sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev.
Družini sta pred ESČP zatrjevali kršitve prepovedi mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (3. člen) ter kršitev pravice do zasebnega in družinskega življenja (8. člen) Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj v nelegalnih romskih naseljih nimata dostopa do osnovnih javnih storitev, kot so pitna voda in sanitarije. Zatrjevali sta tudi diskriminacijo.
Mimogrede, ne govorimo o tem, da morajo imeti Romi vodo zastonj. Morajo pa imeti možnost dostopa do vode, ki jo morajo, tako kot vsi ostali, plačevati. Na omenjenem posnetku Vanje iz Dobruške vasi lahko vidite tudi, da oni vodo plačujejo, pa efektivno dostopa nimajo. Pa tudi, iz kakšnega potoka pijejo vodo …
Brane Hudorovič iz Goriče vasi, pritožnik v tem primeru, je ob sodbi izrazil globoko razočaranje, tako svoje kot celotne romske skupnosti. »V našem naselju je 25 šoloobveznih otrok, zelo težko je zagotoviti higieno zanje, čeprav se starši zelo trudijo. Še posebej težko je tistim, ki nimajo avta in niti ne morejo ponjo drugam, na primer na pokopališča.« Ljubo Novak iz Dobruške vasi pa je v imenu druge družine, ki se je pritožila, za nas še pred objavo sodbe dejal: »To ni nikakršno življenje.« Tudi njegovo izjavo si lahko pogledate na našem kanalu YouTube (kliknite).
Zelo razočarana je tudi odvetnica Nina Zidar Klemenčič, ki je družini zastopala na sodišču. Dejala je: »Nad to sterilno sodbo smo razočarani. Povsem zanemarja kontekst zgodovinske diskriminacije romske skupnosti. Osredotoča se na nekaj začasnih ukrepov države, ki niso predstavljali trajne rešitve; na primer omenja cisterne z vodo, ki je potem zmrzovala. Zaradi kredibilnosti Evropskega sodišča za človekove pravice upamo in verjamemo, da bo veliki senat, na katerega se bomo pritožili, zadevo pretehtal na novo in ugotovil, da zatrjevane kršitve obstajajo in da jih država mora odpraviti. Težko je verjeti, da bi vzdržal argument, da država ni dolžna poskrbeti za otroke iz ranljivih romskih skupnosti.«
To je res težko verjeti. Naj spomnimo, da je Komisar Sveta Evrope za človekove pravice (tudi ESČP deluje v okviru Sveta Evrope) leta 2017 v svojem poročilu razmere v slovenskih romskih naseljih na JV označil za »grozljive«.
Oblasti morajo ukrepati z vseh vidikov
»Želimo si, da je naša država boljša. Treba je popraviti stare grehe, desetletja neukrepanja, zaradi katerih številni naši romski sodržavljani živijo v človeka nevrednih razmerah,« pa je izpostavil Blaž Kovač, ki je s strani slovenske Amnesty skrbel za postopek (podpora družinama, zbiranje in preverjanje informacij …).
Pomembno se je zavedati, da lahko država ne glede na odločitev sodišča in ne glede na pritožbo na veliki senat takoj pristopi k reševanju razmer. Reševanju, ki ne bo koristilo le najbolj ranljivim pripadnikom romske skupnosti na JV države, ampak tudi večinski skupnosti. Kot je rekel Martin Luther King, »vedno je pravi čas, da se naredi, kar je prav.«
Zato v Amnesty International še naprej pozivamo državo, naj se nemudoma loti vseh izzivov z nujno vključenostjo vseh resorjev, ki jih to zadeva: od lokalnih do državnih oblasti, od ministrstva za delo, družino in socialne zadeve preko policije do šolskega ministrstva. Dostop do vode in druge osnovne infrastrukture pa naj uredi takoj. Ne pozabimo: voda je v slovensko ustavo vpisana kot človekova pravica!
Življenja so izgubljena
V začetku članka smo omenili visoko smrtnost romskih dojenčkov. Za konec se vrnimo k temu in se spomnimo enega imena te tragične statistike: Amadej Brajdič. Dvomesečni Amadej je preminil 29. decembra 2019. Svoje kratko življenje je preživel v Goriči vasi v Ribnici, v kolibi, brez vode in elektrike. Po smrti ga je obgrizla podgana.
Tragično in ogorčenja vredno je, da zaradi nedelovanja oblasti na lokalni in državni ravni številne romske družine živijo v človeka nevrednih razmerah, ki že sami po sebi predstavljajo zdravstveno tveganje. Naselje in to družino so dolga leta vsebinsko obravnavale socialne službe, ne da bi se življenjske razmere izboljšale. To se mora nehati, za dobro romskega prebivalstva, za dobro večinskega prebivalstva in, nenazadnje, zaradi tega, ker hočemo državo, ki najbolj ranljivih ne prepušča samih sebi ali jim celo onemogoča izboljšanje razmer.
| Na kršitve človekovih pravic Romov opozarja Varuh človekovih pravic v RS, med drugim v posebnem poročilu iz leta 2012, v katerem so med drugim zapisali: »Kjer pripadnikom romske skupnosti že od rojstva dalje ni zagotovljena temeljna raven bivalne kulture, ni mogoče pričakovati njihovega uspešnega vključevanja v slovensko družbo.« Komisar Sveta Evrope je v poročilu leta 2017 bivanjske razmere v nelegalnih romskih naseljih označil za grozljive. Na slabe bivanjske razmere Romov je opozarjalo še eno telo te organizacije: Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti. Takratna Posebna poročevalka Združenih narodov za človekovo pravico do varne pitne vode in sanitarij Catarine de Albuquerque je septembra 2011 po obisku v Sloveniji v poročilu zapisala, da je dostop do vode in sanitarij zagotovljen praktično vsem prebivalcem v Sloveniji, ob tem pa izrazila resno zaskrbljenost zaradi položaja romske populacije. V pogovoru za revijo Akcija je takrat povedala: »Vendar se rešitve za težave, s katerimi se soočajo Romi, lahko najdejo, o čemer priča praksa v nekaterih občinah, kar je še enkrat dokaz, da ima ključno vlogo pri teh stvareh politična volja in odločnost.« K izboljšanju bivanjskih razmer Romov je bila Slovenija večkrat pozvana v okviru Univerzalnega periodičnega pregleda, to je pregleda uresničevanja človekovih pravic v državi. Slovenijo je k temu pozval tudi Odbor ZN za odpravo rasne diskriminacije. Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2010 z deklaracijo priznala pravico do vode in sanitarij kot človekovo pravico. Od novembra 2016 je pravica do pitne vode vpisana v slovensko ustavo. |
Več
Poročilo Vzporedna življenja: Romom v Sloveniji nista zagotovljeni pravici do ustreznega bivališča in vode.
Vprašanja in odgovori o človekovi pravici do vode: www.amnesty.si/clovekova-pravica-do-vode-vprasanja-in-odgovori.html.